Matanga
Matanga leži pri bližno trideset kilometrov južno od Vangaindrana, glavnega središča slovenskega misijona na Madagaskarju. Fara ima pod seboj štiri občine in približno 70 000 ljudi. Etnografsko leži na robu južnega dela plemena Antešakov, ki naseljujejo širše področje okoli Vang aindrana. Sama vas Matanga (Vohitraronga) je center podplemena Rabakara. Sosednja podeplemena so še Masihanaka in Manambondro. Področja proti zahodu naseljujejo ljudje, ki so prišli več ali manj iz vangaindranskih antešaških klanov.
Življenje Antešaških ljudi je, kakor na mnogih drugih delih sveta, skromno in preprosto. Ljudje živijo v majhnih lesenih kočah na kolih. Okoli vasi pa so vedno tudi »lepa riževa in maniokova polja ter nasadi 
sladkega krompirja«. Poleg tega se da videti tudi sladkorni trs, kavovce, veliko banan, orjaška drevesa šuamboja (Šambo - fr. fruit à pain, malgaško tudi še frape, frapen, ali soanambo, po naše kruhovcev) …
Po vaseh lahko zasledimo tudi kokosove palme, volovsko srce, pomaranče in ličije. V južnejših delih p ri podplemenih Mašijanaka, Rabakara in Manambondro imajo tudi manjše nasade klinčkov. Na področju kjer je več rek in rečic, in teh je mnogo, pa se ukvarjajo tudi z ribolovom. To panogo lahko srečamo tudi pri vaseh ob morski obali in v njeni bližini, kjer so posebni strokovnjaki za lov na odprtem morju. Antešaško bogastvo se meri v riževih poljih, v številu volov in številu otrok. Čeprav niso mnogoženci, so priležnice dokaj pogoste.
Veliko antešaških ljudi odide na začasno delo v druge konce Madagaskarja.
Nekateri postanejo trgovci, nosači, skladiščniki, prodajalci oglja in zelenjave na tržnicah … Vsi upajo, da bodo prislužili kaj denarja za poroko, za nakup zemlje, volov, za postavitev hiše ali za nakup drugih pomembnih stvari in se potem vrnili v svojo vas.
Matanška Cerkev in njeni začetki
Prvi krsti v Matangi so bili v letu 1937. Opravili so jih francoski duhovniki, ki so hodili na matanško področje le občasno. Resnejše misijonsko delovanje v Matangi in njeni okolici se je začelo šele z Jankom Slabetom. On je bil pravzaprav prvi stalni katoliški duhovnik, ki je deloval v Matangi. Povemo naj, da so bili v Matangi zelo aktivni tudi norveški protestantski pastorji… 
Janko slabe je na Madagaskar prišel septembra 1972, kot duhovnik ljubljanske nadškofije. Doma je bil iz Rovt. Ob prihodu se je najprej v Ambositra učil malgaškega jezika. Nato je deloval v Matangi, kjer je sezidal cerkev, župnišče in hišo za sestre. Postavil je tudi več podružničnih cerkva. V Matangi je ostal 24 let. Zaradi bolezni se je leta 1997 vrnil v domovino, kjer je tudi ostal. O svojem bivanju na Madagaskarju je napisal nadvse zanimivo knjigo Med Antešaki (Družina, Misijonske vezi, Ljubljana 1989). Iz knjige veje pristna ljubezen do malgaških ljudi, do njihovega jezika in navad. Janko je bil odličen poznavalec malgaškega jezika. Umrl je leta 2007. (O Slabetu glej tudi: duhovnik ljubljanske nadškofije, 25 let misijonar na Madagaskarju, odšel k Očetu (Napisal Rok Gajšek))
Njegov pomočnik in kasneje naslednik v Matangi je bil Janez Krmelj, ki sedaj deluje v Ranomeni. V Matangi je več let deloval tudi Janez Mesec; sedaj deluje v centru »slovenskega misijona« v Vangaindrano.
Od leta 2001 do 2006 je v Matangi deloval laiški misijonar Matija Nared. 2006 se je vrnil v domovino zaradi poškodbe, kjer je ostal do 2010. Na Madagaskar se je vrnil 2010 še za eno leto.
Sedanji misijonar v Matangi je zagnani Izidor Grošelj doma iz Šentlamberta. Na Madagaskar je prišel leta 2005.
•Matija Nared
Več o Matangi in delu glej:
