LJUBEZEN PREMAGA MNOGO OVIR

V poletnih mesecih,ko mnogi odhajajo od doma, morda celo iz domovine, na dopust, pa so nekateri, ki pridejo na dopust domov. Tu imamo v mislih naše misijonarje in misijonarke. Njihovi dnevi v domovini so navadno vse drugo kot počitek. Mnogi jih vabijo v svoje skupnosti, da bi jim z besedo in sliko prikazali misijonsko življenje. Mi smo za pogovor naprosili laično misijonarko dr. Sonjo Masle.

Poznamo vas kot misijonarko na Madagaskarju. Radi pa bi izvedeli vsaj nekaj besed o tem, kdo ste in od kod?
Sem Ljubljančanka, rojena v župniji sv. Jakob. V družini smo bile tri hčere, jaz sem srednja.
Po končanem študiju na Medicinski fakulteti sem bila v službi v Slovenj Gradcu. Tam sem delala štiriintrideset let. Nato sem se upokojila in že naslednji mesec odšla na Madagaskar. 

Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za zdravniški poklic?
Ko sem bila še mlajša,sem večkrat prebirala misijonske časopise in od takrat me je spremljala misijonska miselnost - veselje do misijonov. Odšla sem na Medicinsko fakulteto z namenom, da bom postala zdravnica misijonarka. Veš čas študija je misijonska miselnost tlela v meni.
Kakšna je bila potem vaša pot do končne odločitve za misijone?
Leta 1981 sem srečala misijonarja, ki je bil pet let na Madagaskarju. To je bil Pepi Gider.On je takrat prikazal potrebo po zdravstvenem kadru. Ob tem razgovoru z njim je misijonska miselnost še bolj vzplamtela v meni. Spoznala sem, da sem poklicana na to pot. In moja želja se je potem uresničila leta 1987, ko sem se upokojila.
Navadno gredo v misijone mladi. Ali ste se vi kaj bali, da ne bi zmogli?
Nobenega strahu nisem imela, kajti človek mora zaupati. Moji domači na primer niso mogli razumeti moje odločitve, prav tako tudi marsikdo drug. Nekateri še vedno ne morejo razumeti, da spet odhajam. Ampak, človek mora zaupati Njemu, ki me je poklical na to pot in mi zaupal to misijonsko poslanstvo.
Koliko let ste že na Madagaskarju? In kolikokrat ste bili v tem času v domovini - na dopustu?
Šesto leto bivam med Malgaši. Na dopustu pa sem sedaj drugič.
Gotovo ste prek pošte povezani z domovino. Vam je to v oporo?
To je vsakemu misijonarju v nekakšno tolažbo. Vsak glas iz domovine je dobrodošel, ljub, drag. Zelo vesela sem, kadar mi kdo piše. To je pač vez z domovino, ki je vedno prijetna.
Dodati pa moram, da je časa zelo malo in ne morem pisati vsem, katerim bi želela.
Koliko časa potuje pošta iz Slovenije na Madagaskar ali obratno?
Iz Slovenije pride do nas v dveh do treh tednih, obratno pa traja malo dlje, in sicer štiri do pet tednov.
Verjetno lahko rečemo, da je Madagaskar vaša velika ljubezen. Kaj bi lahko povedali o ljudeh, ki so te vaše ljubezni deležni?
Ljudje so zelo preprosti, revni. Živijo v pomanjkanju. Pogosto ne vedo, kaj bodo jedli naslednji dan. Vsak dan se bore za preživetje. Zlasti je velika skrb za otroke. Vsaka družina ima po deset otrok, hrane pa ni. Veliko otrok je podhranjenih. Mi jim pač pomagamo, kolikor moremo.
Kako to oni sprejemajo?
Ljudje vse to sprejemajo z veseljem, saj so potrebni. Na splošno so Malgaši veseli, prijazni ljudje. Na obrazih imajo nasmeh in radi pojejo. S tem želijo morda prikriti svojo revščino, trpljenje, boj za obstanek.
Kakšno pa je življenje mladih?
Žalostno je, ker nimajo služb, zato vsi životarijo: starejši in mladi. In tako se tudi marsikdo izživlja - prostitucija je na dnevnem redu. Prav tako tudi narkomanija in alkoholizem.
Vi ste delali z bolniki tukaj in sedaj v misijonih. Kako bi primerjali ti dve delovni mesti?
Torej štiriintrideset let sem bila v bolnici Slovenj Gradec, kjer sem delala kot internistka. Na Madagaskarju pa sem zdravnica za vse bolezni. V tem je že velika razlika. Poleg tega sem imela tukaj na razpolago vse, kar sem želela, na Madagaskarju pa delam s tistim, kar imam.
Česa vam najbolj primanjkuje?
Težko bi rekla. Če česa ni, si moraš pa nabaviti ali prositi. Včasih smo to prosili Slovenijo, a sedaj je poštnina tako draga. Nekaj materiala si kupimo na Madagaskarju, če pa tam nimajo, pa naročimo v Nemčiji. Tam je tovarna Medeor, ki prodaja po tovarniški ceni.
Trenutno smo še kar na nivoju, da lahko delamo. Potrebno pa je poskrbeti tudi za malo zaloge.
Vi delate v dispanzerju. Koliko je ta oddaljen od bolnice?
Približno 45 km oziroma dve uri in pol vožnje, ker je cesta zelo slaba, še posebno, če je deževna doba.
Pri delu doživljate gotovo tudi razočaranje, morda nesprejetje. Kako vse to premagujete?
Različne stvari so. Včasih čutiš osamljenost, drugič te prevzamejo kakšna čustva. Ob takih trenutkih si vzamem misijonski križ, ki mi je bil zaupan in tako laže prebrodim težave.
Kaj pa jezik? Vam je povzročal dosti težav?
Na začetku je bila na srečo eno leto skupaj z menoj Helena Škrabec. Ta je že precej obvladala malgaščino, tako da mi je bila prva učiteljica. Ko pa je ona odšla, sem se učila iz knjig. Zadnja tri leta je z menoj s. Amanda Potočnik, usmiljenka. Ta je že dvaindvajset let na Madagaskarju in obvlada jezik. Tako mi sedaj ona pomaga, če česa ne razumem. Sicer pa se mi zdi, da ljubezen premaga mnogo ovir, tudi pomanjkljivo znanje jezika. Pomagaš si kar s kretnjami, če ne znaš vsega povedati.
Pri nas je čas tisti, ki nas nenehno priganja. Kakšno vlogo pa ima na Madagaskarju?
Tam gre vse počasi. Nikomur se nič ne mudi - pravzaprav nam se, samo Malgašem ne. Ja, veste, oni životarijo, nimajo nobenega pravega dela. Iščejo si zaslužek, a tega v kraju, kjer sem, ni. Delajo, ko je čas za sejanje riža in ob žetvi.
Vas je njihov tempo motil?
Vsaki stvari se moraš privaditi. Tako, kot sem se morala privaditi tega tempa sem se morala na primer tudi njihovim nehigienskim razmeram. V začetku je bil to zame psihološki šok, ko mi je kdo želel dati roko, ki je bila zelo umazana. Potem sem pomislila na to, kako daleč imajo do vode, in sem se tudi tega privadila.
Čim bolj se prilagodiš tem ljudem in razmeram, laže te ljudje sprejemajo. Kakšne so vaše izkušnje?
Človek se mora prilagoditi, sicer ne moreš živeti z njimi. In oni to zelo lepo sprejemajo. Zelo spoštujejo to, da smo se odpovedali domačim in prišli k njim na pomoč. Odsev tega spoštovanja so tudi sprejemi v cerkvi, ki jih prirejajo, ko misijonar pride ali odhaja.
Se vam zdi, da se je v teh letih, ko ste na Madagaskarju že kaj spremenilo?
Tega pa ne morem reči. Ne vem, kdaj se bodo pokazali kakšni sadovi našega dela. Na primer, da bodo postali ljudje bolj higiensko usmerjeni. Mi jih namreč z raznimi predavanji k temu spodbujamo. Veliko jim govorimo tudi o potrebi cepljenja in o zdravi prehrani.
So pa verjetno, tako kot povsod, bolj dovzetni za dejanja, kot za besede?
Gotovo je, da jih z dejanji najlažje pritegneš. To opažamo predvsem pri tuberkuloznih bolnikih, ki morajo priti vsak dan v dispanzer po zdravila. Intenzivna nega traja dva meseca in v tem obdobju gre marsikateri bolnik tudi v cerkev. Morda ga je spodbudil zgled sestre, morda moj ali koga drugega.
Katerih bolnikov pa je največ?
Veliko je tuberkuloznih; ti kljub specifični terapiji umirajo. To so tisti, ki jih prinesejo, ko so že v zadnjem "štadiju". Imamo tudi veliko parazitarnih bolezni. Te se dostikrat komplicirajo s krvavimi grižami. Pri odkrivanju povzročiteljev nam je v veliko pomoč mikroskop.
Kdaj se začne vaš delavnik?
Začnemo zjutraj ob pol osmih, ob dvanajstih gremo na kosilo, potem pa zopet nadaljujemo - delamo, dokler so bolniki. Delamo vsak dan,tri dni v tednu delamo ves dan. Če pa pridejo bolniki tudi druge dni, jih seveda sprejmemo. Injekcije, ki so potrebne vsak dan, dajemo tudi ob nedeljah in praznikih.
Delate samo v dispanzerju ali hodite tudi na teren?
Od začetka sem bolj hodila na teren, sedaj pa so ljudje že toliko seznanjeni, da bolnika prinesejo v dispanzer. Sedaj grem na teren, če ni možnosti, da bi bolnika prinesli v dispanzer, sicer pa ne, kajti časovno tega ne zmorem.
Kako pa je z gobavostjo?
Te bolezni je še vedno veliko. Prihaja precej mladih, in to takoj, ko opazijo na koži pigmentne madeže. Potem pa na osnovi analize ugotovimo, ali je gobavost ali ne.
Zdravljenje takih bolnikov traja od šest mesecev do dvanajst let, ob vsakodnevni terapiji in redni kontroli. Imamo tudi nekaj starejših gobavcev, ki so se zanemarili. Tem pa samo prevezujemo gnojne rane, ki zelo zaudarjajo. Ti se vedno bojijo, če bo gobavost napredovala do tiste stopnje, ko jim odpadejo prsti rok ali nog. Marsikdo je namreč že brez prstov.
Kaj vas najbolj "boli", ko gledate Malgaše?
Zame je boleča ta njihova revščina in to, ko si ne morejo pomagati iz tega. Pri tem jih ovira še ta njihova poganska miselnost, ki se močno kaže ob smrti. Takrat si namreč kupijo vola, ga ubijejo in spečejo, to pa uživa cela vas. Zraven pa seveda dodajo tudi nekaj pijače. Za redno vsakdanjo prehrano pa dostikrat ni denarja.
Zelo pretresljivo je, kako ubijajo ljudi. Človeka potopijo v riževo mlakužo za toliko časa, da utone. To je strašno, če samo slišiš. Kaj šele, če celo vidiš.
Poleg takih stvari so gotovo tudi prijetne, razveseljive.
Seveda. Zelo prijetno je, če vidiš, da bolniku res pomagaš. Kadar je potreben kirurški poseg in se bolnik vrne srečen, ker je ugotovil, da mu je samo operacija pomagala, je to za nas največje veselje.
Mineva šest let vašega misijonskega dela. Nekateri se odločijo samo za tri leta. Ali še vedno odhajate s srcem?
Rada grem nazaj. Ne morem reči za koliko časa. To Bog ve. Razumem pa tiste mlade, ki odhajajo za tri leta. Oni imajo tako rekoč vse življenje še pred seboj. Nekateri izmed njih so poklicani za družino.
Vi ste vsekakor velik dokaz, da za misijone ni nikoli prepozno.
To je pa res. Upajmo, da se bo še kdo odločil.
Moj prijatelj zdravnik, ki je sicer služboval v Nemčiji in je sedaj že v pokoju, je sprva nameraval na Madagaskar, sedaj pa ga je prevzela Zambija. Pa naj gre tja, kamor ga vleče srce!
Sedaj ste drugič v domovini - na dopustu. V tem času gotovo obiščete precej skupnosti mladih. Kaj jim navadno poveste?
Vesela sem, če me mladi povabijo medse. Lahko jih spodbujam, da bi tudi oni zaživeli to misijonsko poslanstvo. Vedno jim govorim, da če ne morejo v misijone, so lahko misijonarji v zaledju. S tem,da molijo za nas,da nas s pismenimi stiki opogumljajo ali kako drugače podpirajo, storijo veliko dobrega. V prvi vrsti je vsekakor molitev.
Za misijonarje veliko molijo tudi bolniki in invalidi. Kaj bi rekli njim?
Prosila bi jih, da vztrajajo v tem, kajti molitev je največja moč za nas, misijonarje, in za vse ljudi. Naš poklic - poklic laiških misijonarjev - je oznanjati Kristusovo ljubezen. In mi to delamo s svojim pričevanjem, z delom ob molitveni podpori mladine, bolnikov in invalidov, za kar smo vsem iskreno hvaležni.
Dela vam torej ne manjka. Kako preživljate prosti čas, če ga sploh kaj imate?
Povedati moram, da je prav prostega časa zelo malo, ker ne delam samo v dispanzerju. Moje delo ni samo zdravljenje, ampak je potrebno tudi pripraviti zdravila, skrbeti, da bo nekaj zaloge, pošiljati naročila... Ker je dispanzer uradno priznan, moram narediti vsak mesec tudi poročilo. In vse to mi vzame precej časa. Nenehno moraš pač nekaj iskati, prositi. Poleg tega delam sama tudi analize blata, skrbim za pripravo sputumov za tuberkulozne bolnike in še marsikaj. Vse to opravljam v "prostem" času.

Iz pogovora sva lahko ugotovili, da najini sogovornici ne primanjkuje časa le v misijonih, ampak tudi na dopustu. Povedala je, da ne bo utegnila obiskati vseh, ki jih je nameravala, in storiti vsega, kar si je želela. Toda to dr. Masletove ne vznemirja, kajti zaveda se, da jo Malgaši že težko pričakujejo. Zopet jim bo na mnogo načinov prinašala Kristusovo ljubezen. Bog daj, da bi lahko to izvrševala še veliko let!