Tabu psa in oče Carme
Poglejmo zgodbo o tabuju psa še nekoliko drugače. To ni samo zgodba o tabujih, temveč je tudi zgodba o pogumu in o pristni ljubezni. Poglejmo.
V Vohipeno, ki je center plemena Antemoro, je deloval duhovnik lazarist Vincent Carme (rojen v Elvange (Moselle) v Franciji 1931). Med Antemori je opravljal svoje misijonsko poslanstvo ter po dolgem in počez prehodil »brus« - podeželje, kjer se je posvečal ljudem v malih krščanskih občestvih.
Med svojimi potovanji je srečal veliko prizadetih, katerim se je bil še posebej naklonjen. Ustanovil je center za pohabljene in invalidne otroke v Andemaki, kasneje pa v Tanjomohi zavetišče za odraščajočo mladino. S svojim vdanim in prisrčnim delom je storil veliko dobrega in postal zelo spoštovan med Malgaši.
Na njegovem področju pa je bilo tudi pleme izobčencev – »psov« - Ante volo'ny alika, ki so živeli v treh vaseh. Pri njih je veljalo pravilo, da lahko ješ z njimi kokoš le, če jo sam ubiješ. Če je ne ubiješ sam in jo ješ, si tudi sam preklet in označen za psa. Za časa obiskovanja teh vasi se je Vincent tega pravila držal. Na stara leta pa se je odločil, da bo odšel živeti k njim, da bo postal eden izmed njih. Vedel je, da bo to za vso skupnost, za sobrate duhovnike, sodelavce, za ljudi v njegovem centru, za sovaščane in vaške starešine zelo velik udarec, za te ljudi v pasjih vaseh pa blagoslov in velika sreča, predvsem pa priznanje njihovega človeškega dostojanstva! Od svojih predpostavljenih je imel »obljubo«, da bo za vse svoje delo na stara leta poplačan tako, da bo lahko odšel na tisto misijonsko postojanko, kamor si bo zaželel. Tako je vizitatorju - šefu lazaristov za malgaško provinco - izrazil željo, da bi odšel k ljudem v preklete vasi. Vizitator se je ustrašil. Čeprav je vedel za obljubo, ki jo je dal Vincentu, je rekel, da kaj takega sam ne more odločiti in da bo dal na tajno glasovanje ožjim sodelavcem, med katerimi so bili tudi Malgaši. Pri glasovanju je Vincent dobil dovoljenje, da lahko gre.
Vincent je pred odhodom šel k vaškim starešinam in kralju. Usedli so se v hišo in pogovarjali. Rekel jim je, kam bo odšel in da prosi za blagoslov. »Prav,« so rekli, »mi ti damo blagoslov. Veliko si naredil za nas. Veš pa, da kokoši ne smeš jesti, ki je nisi ubil sam!« »Jedel bom z njimi!« je odgovoril Carme. Ljudje so se zdrznili in ga začeli prepričevati. Bil je neomajen. »Kakor veš,« je odgovoril eden izmed starešin, »če odideš, veš, da ni več povratka k nam! Prosimo te, da ostaneš z nami, da ostaneš človek! Veliko let si že »naš«. Če pa se odločiš, da greš, bomo to sprejeli, ne moremo ti braniti. Ko boš odšel od tu, se bomo mi vrnili tukaj, v to hišo, in bomo žalostni, kakor smo žalostni za drugimi našimi ljudmi, če se oddaljijo od nas. Včasih kakšen mlad človek naredi napako, ki se jo ne da popraviti, napako, ki je ne izbriše niti volovska kri, izženemo ga! Pa vendar ne naredimo tega z veseljem, kajti izgubili smo človeka! Našega človeka smo izgubili. Tu, v tej hiši ga izobčimo in zavržemo: v tej hiši sprejmemo odločitev, da mora oditi iz naše srede. Ko pa odide, se vrnemo nazaj v to hišo in smo žalostni.«
Vincent je odšel k pasjim izobčencem. Zaradi osame – z njimi se drugi ljudje niso hoteli poročati – so bili (in so še) že gensko prizadeti. Ko je prišel v vas, so mu prinesli kokoš, da bi jo zaklal kakor tolikokrat prej, pa je rekel, da naj jo kar sami in da bo jedel z njimi! Ljudje niso mogli verjeti! Ko so se le prepričali, da misli resno, in ko so videli, da kokoš tudi je, je med ljudmi završalo! Naredili so praznik, ki je trajal tri dni in tri noči! Tri dni in noči so ljudje peli in plesali do onemoglosti! V svojo sredo so namreč dobili duhovnika, ki je postal eden izmed njih! Vest se je hitro razširila med ljudmi po bližnji in daljni okolici.
Ko se je Vincent zopet prikazal v Vohipenu, so ljudje obračali glavo stran, celo kamenje so mu metali. Mame so skočile na dvorišče in vzele nedorasle otročiče ter jih odnašale v hišo. Ljudje niso mogli razumeti, da jih je človek, katerega so zelo spoštovali in ga imeli radi, izdal in prostovoljno odšel k psom!
Počasi pa so se malo pomirili. Kamenja niso več metali vanj. Tudi otrok niso več umikali, da ga ne bi videli.
Po dolgem času je naneslo, da naj bi maševal v vohipenski cerkvi. Župnik in drugi sobratje so bili prestrašeni. Bali so se, kako bodo odreagirali ljudje. Dogovorili so se, da bosta maševala dva in tudi dva delila obhajilo, da bodo ljudje imeli izbiro. Pri obhajilu so se vsi postavili k drugemu duhovniku, Carme pa je s ciborijem stal sam. Ko se je obhajalo že kakšnih pet ljudi, pa je neka ženica stopila iz vrste in odšla h Carme-u! Vsa vrsta, vsi ljudje pa so ji sledili: vsi so se obhajali pri Vincentu. Po koncu maše so ga počakali pred cerkvijo, da so ga pozdravili in mu stisnili roko, čeprav je bil za njih še vedno pes.
Zgodilo se je tudi, da je šel v nedeljo mimo podružnične cerkve, kjer so kristjani molili. Duhovnika ni bilo. Prosili so ga, naj jim mašuje! Rekel jim je, da so mu vaške starešine prepovedale vstop v cerkve, kar še ni bilo preklicano in da torej nima dovoljenja, da bi vstopil v cerkev. Nič ne de, so rekli ljudje, in hitro odnesli oltarno mizo na dvorišče pred cerkvena vrata, oni sami pa so se v klopeh (gre za preproste lesene klopi brez naslonjal) obrnili nazaj in skozi cerkvena vrata gledali na dvorišče, kjer je Vincent maševal. #M. N.
