SLOVENSKI MISIJON NA MADAGASKARJU

Po smrti (uboju) kralja Radama II. je postala kraljica njegova vdova Rasoherina (vladala od 1863 – 1868). Takoj po prevzemu oblasti je poslala odposlance do daljnih vojaških postojank po otoku in odposlanci različnih plemen so morali priti v Antananarivo, da bi izkazali kraljici čast in obnovili prisego fevdne dolžnosti.

Šlo je za neke vrste pozdravne govore predstavnikov plemen in za zaključek vsakega govora je sledila še plesna točka. Začeli so Betsileji (govorila ženska), potem Betsimisaraka, Sakalava … To druženje nam opisuje Ellis. Poglejmo vrstice, ki omenjajo južna plemena, med njimi vangaindranske antešaške predstavnike ter še posebej njihovega poglavarja Raloba.

Kraljica Rasoherina

"Ko sem prišel v palačo sem tam našel veliko zbrano druščino prišlekov iz večih provinc. Med njimi so bili ljudje iz okolice Fourt Dauphina, ki je več kot šest stopinj zemljepisne širine ali skoraj štiristo angleških milj južneje od glavnega mesta. Glavna skupina je prišla iz province Vangiandrano in potem Anosiji, Sakalave in še druga plemena iz vzhoda. (…) Veliko število ljudi iz vzhodnih plemen je bilo v evropskih oblekah. Najbolj osupljiv je bil predstavnik vangaindranske province. Moški je bil okrašen na čelu z okroglimi trakovi na katere je bila pritrjena zloščena školjka, ki je pokrivala eno sence. Najbolj izstopajoča oseba ob tej priložnosti med vsemi pa je bil Raloba, poglavar Vangaindrana, ki je bil izreden tako v obleki, kakor po postavi. Med množico na velikem dvorišču se je gibal kakor Savel med Izraelci – za glavo in ramena višji od vseh svojih sovrstnikov. Imel je vitko postavo, široko in raje veliko glavo, obraz poudarjen, oči majhne, lase rahlo posivele, koščene in ne preveč mišičaste ude. Oblečen je bil v srajco, odprto na prsih in čez to veliko lambo. Glavo je imel pokrito z enojno kapo, o kateri sem slišal opis že od prvih misijonarjev, kakor tudi od domačinov, vendar je nisem še nikoli videl. Bila je iz škrlatnega blaga. (…) Okrašena je bila z velikim trdnim ovalnim kosom svetlo zelenega stekla spredaj, ki je nadomeščal dragocen kamen. Robovi so bili pokriti z neke vrste svetlo rumeno obrobo, ki se je raztezala po delu, ki je visel navzdol, ter se je končevala z velikim rumenim cofkom, podobnim kakor pri vrvi pri zvonu. Njegovi ljudje so bili prvi na vrsti, da izkažejo spoštovanje in dajo hasino. Njegov govor ni bil tako impresiven kakor govor nekaterih njegovih podrejenih, čeprav ga je kraljica pohvalila. (…) Po govorih (…) je bil ples vangaindrancev, katerim so nekateri kraljičini oficirji prinesli – na očitno veselje tujcev – veliko kopij in ščitov, katere so uporabljali domačini. Ščiti so bili narejeni iz lahkega trdega lesa pokriti z govejo kožo. Orožje so dali šefom enega izmed domačih plemen, kateri so izbrali moške, katerim so dali orožje. Možje so potem odšli na odprt prostor pred kraljico in prikazali njihov način bojevanja, potem pa vrnili orožje oficirjem. (…) Prebivalci južnejših provinc so znani kakor odlični suličarji po celem otoku. In če se kateri izmed njih znajde v glavnem mestu v času nemirov ali celo kadar kraljice in dvora ni v Ambohimanga, ne smejo prespati v mestu. Za može iz teh provinc se reče, da »mahay«, kar pomeni, da znajo rokovati s sulico. (…) Tako pomembna oseba po svoji vlogi in izredni pojavi, kakor Raloba, ni ušla moji pozornosti. Zato sem vprašal enega od mojih prijateljev, da ga je prosil, če bi me hotel obiskati. Ob tej priliki bi mu pokazal nekaj fotografij in bi fotografiral tudi njega ter ga obdaril. Na moje veliko začudenje je pristal na povabilo. Prišel je na določen datum med sedmo in osmo uro ravno ob času, ko se je pojavila zadovoljiva svetloba za moj namen. Spremljala sta ga dva ali trije izmen njegovih ljudi in Razafinkarefa - poveljnik policije pod katerega je moj prijatelj iz palače postavil vangaindranskega moža. Ko je vstopil, se mu nisem drznil ponuditi kave, ker sem se bal, da nebi vzbudil njegovega sumničenja. (Nekoč je bilo nekaj domačinov iz tega dela Madagaskarja v moji hiši. Med tem ko smo se svobodno pomenkovali, sem jaz prestavil nekaj kozarcev in ponudil enemu izmed njih nekaj sladkorja. Čeprav se je mož smejal, je stisnil ustnice, stresel z glavo in rekel: »Prvo pojej sam!« Vprašal sem prisotnega prijatelja, kaj tujec misli s tem. Prijatelj mi je odgovoril, da se boji, da bi bil s tem, kar ponujam, zastrupljen ali začaran in da predlaga, da naj jaz prvo pojem, da bo lahko videl ali je v tem kaj nevarnega ali ni. Vzel sem tisti košček sladkorja, katerega sem mu bil ponudil in ga nekaj pojedel. Potem je tudi on rade volje večkrat vzel sladkor.) Pokazal sem pa jim slike premierja in drugih, vključno s šefom, ki ga je prepričal, da pride k meni.

Fotoaparat je že stal pripravljen in prišlek ga je pogledal, preden je vstopil v hišo. Skupaj smo odšli ven ob rob male hiške, kjer sem hotel, da bi stal. Ko pa je stal vzravnano (bil je visok čez dva metra) mu je rob slamnate strehe pritisnil na kapo, tako da sem jo moral popraviti. Ko pa sem se samo dotaknil njegove kape, sem se dotaknil tudi njegove glave, da bi dobil zadovoljujoč položaj njegovega obraza. Pri tem je se je zdelo, da je postal zelo vznemirjen, čeprav so se njegovi spremljevalci smejali in mu rekli, da sem ga samo namestil, da bi kar najbolje izgledal. Dodali so še, da bi bili njegovi prijatelji doma zelo zadovoljni, ko bi videli njegovo sliko. Kakorkoli, to ga, kakor se je zdelo, ni kaj dosti pomirilo. Potem sem jim rekel, da naj se usedejo in mirujejo, sam pa sem odšel nekaj iskat, potem pa bo vse končano v kratkem času. Policist je bil ob njihovem prihodu zaklenil dvoriščna vrata, da bi preprečil drugim osebam, da bi vstopili. Rekel sem jim, da grem pripraviti steklo in da želim, da med tem časom razvedrijo Raloba. Ko sem za seboj zaprl vrata temnice sem zaslišal iz zunanjosti neko glasove, vendar sem mislil, da prihajajo od ljudi, ki so hoteli vstopiti na dvorišče. Ko je bilo vse pripravljeno, sem prišel ven s fotografsko ploščo v črni torbi in videl, na moje veliko začudenje, da je Raloba odšel. Služabniki in policaj so mi povedali, da so mu rekli, da bo vse končano v minuti in da je bil fotografiran tudi njegov sosed iz betsilejevske pokrajine. Raloba pa jim je odgovoril, da je prišel, da se bo poklonil kraljici, ne pa da bi belec vzel njegovega duha in ga narisal. Potem pa je prehodil počez dvorišče do severozahodnega kota, kjer je, preden so drugi uspeli dojeti, kaj dela, preplezal zidano ograjo in skočil na pot na drugi strani – (zid je bil več kot en meter in pol visok na notranji strani, na zunanji strani pa polne tri metre ) - ter se podvizal kolikor je le mogel do glavne ceste, od tam pa do svojega tabora. Meni je bilo žal, da sem storil napako pri svojem delu in tudi to, da sem gostu povzročil toliko straha. Ostali njegovi spremljevalci, ki so odšli ven skozi vrata, so rekli, da se ni zdelo, da bi bil razburjen, ko je govoril o prihodu in prijatelj, katerega sem prosil, da je govoril z njim, je bil glavni od vseh varuhov idolov, tako da sem mislil, da s te strani ne bo imel strahu. Slišal sem, da so se, ko se je vrnil domov, njegovi precej šalili na ta račun.« (William Ellis, Madagascar revisited)

Matija Nared