Kako pa je prišlo do tega, da si odšel v misijone. Si sledil bratu?
Ne. On je bil takrat še v Sloveniji. Od misijonarjev tam doli sem poznal le bratranca Roka Gajška in nekoliko Janeza Puhana. Takrat sem delal v Ljubljani pri zasebniku. Napeljevali smo centralne kurjave. Neko soboto sem ostal v Ljubljani, ker naj bi v ponedeljek zgodaj šli delat v Beograd. Tisto nedeljo popoldne sem obiskal g. Stresa, ki je bil tedaj v Šentjakobu ob Savi, in ga po ovinkih spraševal, kako je v misijonih. V Družini sem bral članek, kako naj bomo vsi kristjani misijonarji. Ko sem se vrnil iz Beograda, me je že čakalo Rokovo pismo z vabilom na Madagaskar. In sem šel leta 1985.

Kaj pa si po poklicu?
Ničesar se nisem posebej izučil, sem pa delal deset let kot ključavničar. Prej sem delal v glavnem doma, pomagal tudi pri zidarjih, pa nekaj ostrešij smo naredili z bratom in bratrancem.

Torej si imel kar precej praktičnih znanj, ki si jih lahko uporabil v misijonih ...***
Nekaj že. Vse je prav prišlo.

Se še kaj spomniš, s kakšnimi občutki si odhajal na Madagaskar? Ljudje tam so drugačni in govorijo nam čisto nerazumljivo. Pa misel na tropske bolezni in podobno ...
Ne spomnim se, da bi se kaj vznemirjal. Rekel sem si: »Kar bo, pa bo. Pomagal bom, kolikor se bo le dalo.« V glavnem mestu Tananarive sta me pričakala misijonarja Puhan in bratranec Rok. Bila sta ravno po opravkih tam. Nekaj dni smo bili še v mestu in ko sem doživljal tuje okolje, nesnago in podobno, ni bilo ravno navdušujoče. Potem smo šli okrog osemsto kilometrov na jug, kjer delujejo naši. Največ časa sem prebil v Vangaindranu. Takrat je bil tam še Peter Opeka. Tri leta sva bila skupaj. Spomnim se, da sem v prvih mesecih v glavnem popravljal lopate in sekire. Na misijonu smo imeli prvi varilni aparat v kraju in pa električni generator. Takoj sem začel 'švasati'.

Kako si se pa sporazumeval z domačini, saj jezika gotovo še nisi znal.
Vsak mi je pokazal, kaj bi rad. Če je lopata odlomljena pri ušesu, res 'ni kaj debatirati'. Ko sem končal, sem s kredo napisal na lopato, koliko je dolžan. Šlo je za simbolični znesek, toliko, da smo lahko kupili nove elektrode. Za laiškega misijonarja ni tako pomembno znanje jezika kot za duhovnike, ki morajo učiti in pridigati. Nekako se že zmeniš. Naša dekleta, ki so delala v ambulanti, so se tudi morala vsaj malo naučiti njihovega jezika. Na začetku so me nagovarjali, naj grem na tečaj malgaščine, pa sem rekel: »Kaj bi hodil pol leta tja v senco sedet, če bom le tri leta tu pomagal.« Najprej sem šel tja dol samo za tri leta.

Kako pa je potem prišlo do tega, da si bil kar dvajset let v misijonih?
Po treh letih sem prišel domov. Nisem bil odločen, ali bi šel še enkrat ali ne. Videl sem, da je tam veliko potreb, pa da se da kaj pomagati. Službo pri svojih letih - imel sem jih že blizu petdeset - ni bilo lahko dobiti. Niti je nisem kaj posebej iskal. Kar vrnil sem se tja dol. Ko sem bil leta 1990 zopet doma, sem hodil tri mesece na delo. A so bili že tedaj stečaji podjetij 'v modi'. Tudi v tistem podjetju je škripalo, pa sem rekel: »Pojdite se solit ... Grem jaz kar nazaj na Madagaskar.« In sem 'spakiral' ter šel.

Takrat si bil pa gotovo že odločen, da boš kar ostal tam doli, kajne?
Ni dobro delati kakšnih dolgoročnih načrtov. Ne veš, kaj pride. Mislil sem si pa: »Če se bo dalo, bom kar ostal tam.« Zdaj, ko sem zbolel, mi je v bolnišnici tudi neki zdravnik napovedal: »Madagaskarja ne boste nikdar več videli.« Mislil sem si: »Če ga ne bom, ga pač ne bom. Jaz se že ne bom 'sekiral'. Če pa se bo spet pokazala možnost in potreba, bom pa še enkrat šel.« Sicer je sedaj z menoj bolj tako, kot pravi hrvaški pregovor: »Danas jesmo, sutra nismo, tako veli Sveto pismo.« Kaj bi delal načrte ...

Imaš morda kakšen posebej lep spomin na svoje delo na Madagaskarju? Si kdaj pomagal tudi pri gradnji cerkva?***
Veliko je stvari, ki se jih rad spominjam. Če se mi je kakšna stvar, posebej kakšna novotarija,posrečila v zadovoljstvo drugega, sem tudi sam doživel še skoraj večje zadovoljstvo. Doma se takšnih stvari najbrž sploh ne bi lotil, tam doli pa, kjer ni takšnih možnosti, je to drugače. Za cerkev, ki jo je gradil brat Lojze, sem pomagal narediti kar nekaj mizarskih stvari: klopi, vrata.

Kakšni ljudje se ti zdijo Malgaši? Ti si jih gotovo nekoliko drugače doživljal kot misijonarji duhovniki.
Podobni so kot tu pri nas. V glavnem gledajo, da bo šlo 'po liniji najmanjšega odpora.' Če pa imajo zadosten motiv, so kar pridni in vztrajni. Treba jih je spodbujati. V Vangaindranu sem bil zraven, ko je Peter gradil cerkev. Lepo so sodelovali. Podobno je bilo tudi, ko je gradil Lojze. Drugače pa mislim, da nanje precej vpliva narava. Ta je namreč predobra. Drevje obrodi vse leto. Vedno je kaj, kar lahko dajo v usta. Riž pridelajo dvakrat letno. Ni jim treba skrbeti za ozimnico. Nimajo pa veliko zemlje. Njivica, velika kot soba, je že bogastvo. Hudo je le, če pride vihar ali poplave. Čez otok gre vsako leto ciklon, včasih bolj na severu, včasih na jugu. Takrat je res hudo in so brez vsega.

Morda opišeš še vsakdan laiškega misijonarja?***
Navadno sem šel vsako jutro k maši, če le nisem bil kje na poti. Potem zajtrk, nato pa v delavnico.

Si imel kaj opravka tudi z bolniki in invalidi?
Neposrednega dela ne, sem jih pa velikokrat vozil v zavod, ki ga je vodil francoski misijonar. Na Madagaskarju je veliko invalidnih otrok, ker v prejšnjih časih ni bilo cepljenja proti paralizi.

Si imel kakšne zdravstvene težave. Malarijo gotovo kdaj?
To, da preboliš malarijo, je v misijonih čisto normalno. Velikokrat sem jo prebolel v milejši obliki. V nekaj dneh jo preboliš. Dvakrat me je pa močneje zagrabilo. Štirinajst dni sem bruhal, pa še potem sem bil en teden zanič, da nisem bil sposoben za nobeno delo. Letos, ko sem bil v bolnišnici v glavnem mestu, me je zgrabila tretjič. Ta je pa bila zelo močna. Prvi znak malarije je splošna utrujenost. Potem sledi pa bruhanje in še kakšna stvar zraven.

Kot vem, letos ni bila samo malarija. Zato si tudi doma. Kako se je začelo?
Že konec januarja sem bil nenormalno utrujen. Šel sem na obisk k misijonarju Tonetu Kerinu, pa sem ves teden tam 'kar luštno preležal'. Imel je zidarje, pa nisem mogel nič pomagati. Poleg utrujenosti sem opazil čudno bitje srca. Čisto v ušesih sem ga čutil. »To pa ne more biti normalno,« sem si rekel. »Ali je s srcem kaj narobe?« Srce je bílo sicer kar enakomerno, ampak zakaj takšno 'nabijanje? Da me ne bo kap ... Tako sem začel misliti o pregledu pri zdravniku. Odpravil sem se v glavno mesto, kjer deluje bratranec Rok, ki bi mi lahko bil za tolmača, v bolnišnici pa delajo tudi sestre usmiljenke. Tako so me spravili v vojaško bolnišnico v Tananarive. Zdravnik me je pregledal, vendar je dejal, da moram priti za več dni, ker bodo opravili preiskave. Ravno prvega aprila sem šel 'noter'. Po nekaj dneh me je zgrabila takšna mrzlica, da se je kar postelja tresla. Tako sem bruhal, da še zdravil nisem mogel pojesti. Nekoč sem se na stranišču kar zrušil. Potem so mi dali infuzijo. Malarijo so mi zatrli, utrujenost je pa ostala. In tisto nabijanje srca. Ko so mi preiskali kri in kostni mozeg, so našli bolezen. Zdravnik mi je svetoval, če le imam možnost, naj grem na zdravljenje v Evropo, in to čimprej. Ni pa pustil, da bi potoval sam. To se mi je zdelo sumljivo čeprav sem mislil, da je to le zaradi tega, ker sem ravno prebolel tako močno malarijo. Na srečo sta se ravno takrat v Evropo vračala italijanski zdravnik in zdravnica iz okolice Milana. Med dopustom sta prišla pomagat v bolnišnico na Madagaskar. Tako sem z njima potoval do Milana, tam pa me je že čakal avto z zdravnico iz Ljubljane.

S kakšnimi občutki pa si odletel z Madagaskarja?
Bratrancu Roku so dali izvide v francoščini in obveljalo je, da imam zelo slabo kri. Nisem si mislil, da sem tako resno bolan, čeprav sem še zadnji dan pred odhodom dobil transfuzijo. Zvečer tri četrt na osem sem še bil v bolnišnici, ob pol desetih pa je bilo že treba iti na letališče. Bolnišnica je le nekaj minut oddaljena od lazaristov. Rok je prišel pome, me zapeljal k njim, da sem se tam umil in preoblekel, potem sva pa šla. Vse moje stvari so ostale na Madagaskarju. Še potni list so kasneje prinesli za menoj v glavno mesto. Ko smo se vozili iz Milana proti Ljubljani, je zdravnica večkrat pogledovala nazaj, če nisem že 'skup zlezel'. V Ljubljani so me zapeljali naravnost v bolnišnico.

V misijonskih krajih zdravstvo še ni tako razvito.Kako vpliva na človeka, ko se znajdeš v sodobni evropski bolnišnici?
Seveda se počutiš bolj varno. Pa tudi pogovoriš se lahko. Razumeš zdravnika, ko ti kaj pove, razumeš sestre. Ne moreš primerjati opremljenosti in pripomočkov v bolnišnici na Madagaskarju in tukaj v Sloveniji. Pa tudi spretnost teh medicinskih sester tukaj ali pa tam, to je težko primerjati. Kako dolgo tam sestra 'mečka' z iglo, preden ti najde žilo ... Tukaj pri nas pa komaj slediš njenim rokam. Tukaj imajo blazinico z razkužilom, pa še malo večjo blazinico, pa še večjo. Dol sem moral tisti kos obliža, s katerim pritrdijo iglo, sam kupiti. Nič nimajo v bolnišnici. Dobiš samo golo posteljo. Posteljnino moraš imeti svojo, hrano svojo ... Meni so jo nosili lazaristi.

In kako je potekalo tvoje zdravljenje v Sloveniji.
Najprej sem bil na infekcijski kliniki, nato pa na hematološki. Na infekcijski kliniki sem bil sprejet zaradi tega, ker sem prišel iz tropskih krajev. Računali so na kakšne tropske bolezni, pa na malarijo. Zdravnica, ki me je sprejela, je po tednu dni, ko sem bil premeščen na hematološko kliniko, bila skoraj užaljena: »Nič tropskega nisi prinesel.« Zelo se namreč zanima za tropske bolezni. Kot študentka je pomagala v Zambiji v ambulanti pri misijonarju Rozmanu. Letos sta bili s kolegico na Madagaskarju pet tednov. Nasploh so se zdravniki kar precej zanimali zame, saj so hitro razbobnali: »Ta je pa z Madagaskarja.« Ker niso našli nič tropskega, so me dali na hematološko kliniko, kjer zdravijo kri. Tam sem bil tri mesece. Ker sem zaradi kemoterapije dobil pljučnico, so me dali nazaj na infekcijsko. Tista kemoterapija je pa res 'Bog pomagaj'. To je pa kar hudo. Tri tedne sem imel povišano temperaturo, celo en zob so mi na ta račun izpulili, potem se je pa zadeva počasi unesla. Dobre tri mesece sem bil v bolnišnici in potem so me spustili domov. Kontrolo sem imel najprej vsakih štirinajst dni, sedaj pa na tri tedne. Se pravi, da se stanje vseskozi izboljšuje. Mogoče pa bo še kdaj v redu...

In kaj so rekli zdravniki o tvoji bolezni?
Da mi je šlo za glavo... Ja, pa da se stanje izboljšuje, da pa še ni čisto v redu. Gre za neke vrste levkemijo. Dali so mi tudi neke tablete, sedaj pa niti teh ne jemljem več, pač pa dobivam neke injekcije. Eden od zdravnikov mi je pa rekel: »Madagaskarja ne boste več videli.«

In kaj ti praviš na to?
Da imam štiriinšestdeset let. Enkrat bo pač treba odnehati. Bomo videli. Življenje nam je darovano. Dolžni smo čim več opraviti. Če je pa rečeno, da je dovolj, je pač dovolj. Nimaš kaj.

Pa te je bilo v začetku bolezni kaj strah? Si kaj več molil?
Mislim, da ni bil strah, normalno pa je, da te skrbi. Glede molitve pa: mogoče sem molil kakšno malenkost več, ampak šele sedaj, ko se je stanje izboljšalo. Takrat, ko je pa bilo tisto kritično obdobje, se ni dalo moliti.

Ti je morda kdaj prišla misel: Če bi ne šel v misijone, bi ne zbolel?
Ta bolezen, kolikor vem, ni čisto nič vezana na tropske kraje, niti na delo kot takšno. Saj je tudi tukaj v Sloveniji veliko levkemije. Že mladi zbolevajo za njo. Nekdo mi je celo rekel, da je levkemija bolezen mladih ljudi in da sem jaz v zamudi, ker sem jo šele sedaj dobil. To se mi je kar dobro zdelo, da sem še med mladimi.

Ali se spomniš, da si kdaj srečal med Malgaši koga s to boleznijo?
Spomnim se, da so govorili o rakavih bolnikih. Mogoče malo manj kot tukaj v Sloveniji. Mogoče tudi zato, ker je manj možnosti za zdravljenje. Tam si le redko kdo s podeželja lahko privošči, da gre kam k zdravniku. V dispanzerju, kamor edino lahko pridejo, težko postavijo diagnozo za notranje bolezni. Slišal sem, da so za nekega otroka, ki je imel v trebuhu bulo, mislili, da ima tumor, pa je imel le polno glist. Lahko pa je obratno.

Sedaj si v domovini že nekaj mesecev. Kakšne občutke imaš? Ali so ljudje bolj zadovoljni kot včasih ali pa v primerjavi z Malgaši?
Težko rečem. Vidim, da si tu vsak prizadeva za svoj materialni napredek. Na Madagaskarju tega ni toliko opaziti.

Po toliko letih, ki si jih daroval Malgašem, imaš verjetno tudi nekoliko drugačen odnos do bolezni. Kaj bi rekel tistim, ki so zboleli za 'tvojo' boleznijo?
Nič kaj posebnega. Bolezni si nihče ne želi. Ta pač pride. Treba jo je sprejeti. Pri zdravljenju je potrebno, kolikor se da, sodelovati. Drugega nasveta ne znam dati. Ne znam svetovati, kako bi se, recimo, takšne bolezni obvarovali, če niti zdravniki ne vedo njenega pravega vzroka.

Kaj pa bi rekel glede zdravstvenega osebja?
Na infekcijski kliniki se počutim že čisto domače. Redko se je zgodilo, da bi sestre odšle iz sobe brez komentarja. Velikokrat so prišle kar tako v sobo in me vprašale, če kaj potrebujem. To bolniku zelo dobro déne. Sestre so, kot sem že rekel, tudi zelo spretne. Na hematološki kliniki je bila pa bolj 'strojna obdelava'. Ne mislim nič slabega, le tako domače ni bilo. Sem pa vsem v bolnišnici in drugim zelo hvaležen za vso pomoč.

Kolikor te poznam, znaš zmeraj malo na šalo potegniti, celo sedaj. Ti bolezen ni odvzela smisla za humor?
Morda malenkost. Življenje je velikokrat trpko, če kaj obrneš na šalo, laže živiš. Vse je treba vzeti z optimizmom. Ne se čisto predati v usodo! Pač sprejeti življenje takšno, kot je, in ga - kolikor se le da - izboljševati.

Si kaj v stiku z nekdanjimi laiškimi misijonarji na Madagaskarju?
Zelo smo povezani. Leta v misijonih za zmeraj zaznamujejo človeka. Kadar sem prišel na dopust, sem vse laiške misijonarje rad obiskal. V navado je prišlo vsakoletno srečanje. Letos je bilo to srečanje na Mirenskem gradu. Sam se ga nisem mogel udeležiti, ker sem bil takrat v bolnišnici. Večina je sedaj že poročenih in z otroki vred se je zbralo čez štirideset ljudi. To so zelo lepa srečanja. Če bo kdo tole bral, ga prav lepo pozdravljam. Sploh vse bralke in bralce Prijatelja.

Jože pravi, da ne more 'nič kaj posebnega svetovati', a je ves tale pogovor krepak nasvet. Hvala zanj!

pogovarjala sva se:
Vlado Bizant in Tone Planinšek