SLOVENSKI MISIJON NA MADAGASKARJU

 Kratek opis začetkov misijonskega delovanja na Madagaskarju in razvoj malgaške Cerkve (1)

»Vprašujem se, če boste misijonarji kdaj dosegli kakšen uspeh med tem divjim narodom, zlasti med plemeni Bara, Tanala, Antadruy in Mahafaly, ker je nemogoče najti boljšo podobo barbarov kot so ta plemena. Ako boste kdaj uspeli civilizirati to ljudstvo, boste dosegli največji uspeh med vsemi misijonarji na svetu.« (Guverner Galieni v pismu apostolskemu vikarju Crouseju leta 1913. (2)

Portugalci in prvi jezuitski poskusi

Prvi duhovniki, ki so po odkritju otoka prinesli na Madagaskar sporočilo evangelija, so bili Portugalci. Stari dokumenti omenjajo redovnike, ki so okoli leta 1540 spremljali kolonizatorje na jugovzhodnem delu otoka.

Stiki Evropejcev z domačini niso bili vedno prijetni in prijazni. Nemalokrat so mornarji vdrli na obalo in ropali. Počasi so se odnosi zaostrovali, dokler niso domačini leta 1548 presenetili kolonialno postojanko in vse ljudi pobili. (3) Okoli 1585 so zastrupili dominikanca Janeza od sv. Tomaža.

Portugalci niso izgubili upanja za osvojitev in pokristjanjenje otoka. Iz Goe je leta 1613 krenila vojaška ekspedicija, s katero sta potovala tudi dva jezuita. Po pogovorih s poglavarjem dežele Anosy so sklenili, da bodo Portugalci odpeljali s seboj njegovega sina Ramaka in ga izobrazili, v zameno pa bodo na otoku pustili oba jezuita. Ramakov oče je ob času pogovorov dovolil tema dvema jezuitoma pridiganje v njegovem kraljestvu. V zadnjem hipu pa se je oče premislil in hotel s svojim sinom oditi z ladje. Sin

a Ramaka so ugrabili in se skupaj z obema jezuitoma in s štirimi Portugalci, ki naj bi ostali skupaj z misijonarjema na otoku, odšl. (4)

Ramaka je bil odpeljan v Goo, kjer so ga vzgajali v jezuitskem kolegiju. Tam je bil vzgajan in krščen kot Andrej. Na Madagaskar se je vrnil leta 1616. Z njim sta na otok prišla iz Goe dva jezuita. (5) Tokratna vrnitev sina Ramaka kralju tudi ni šla brez težav in izsiljevanj. Portugalski kapitan je izročil sina samo pod pogojem, da je kralj dovolil misijonarjem svobodno delo med njegovimi ljudmi, in v dokaz te obljube še dati Portugalcem v vzgojo dva nečaka.

Kralj je počasi pozabil na svojo izsiljeno obljubo. Misijonarji so padli v nemilost. Pobil jih zaradi strahu pred portugalskim maščevanjem ni, je pa pod težo smrtne kazni ljudem prepovedal vsak stik z njimi.

Ko so se Portugalci vrnili skupaj z enim izmed nečakov, so spoznali težke razmere in ozračje med domačini, ki so jih obmetavali s kamenjem. Nečaka, ki je bil med tem časom krščen na ime Hieronim, niso vrnili, vzeli pa so na krov misijonarje, ki v več kot enoletnem bivanju na otoku niso krstili niti enega domačina. Zanimivo in ironično je to, da je misijonar Custode da Costa v svojem pismu po odhodu z Madagaskarja med drugim napisal: »Odšli smo, ker nismo imeli nobenega upanja, da bi spreobrnili te ljudi, ki so zlobni, zviti in lažnivi.« (6) S tem pa je bilo tudi konec portugalsko-jezuitskega misijona na Madagaskarju, čeprav se je eden izmed duhovnikov (Ludvik Mariano) še dvakrat vrnil na otok, in sicer leta 1620 na področje Boina in 1630 v Radamov zaliv, njegovi napori niso rodili sadu. (7)

Prvi zunanji misijon lazaristov in Karl Nacquart

Rim je sprva dodelil skrb za Madagaskar bosonogim karmeličanom, ki pa svoje naloge niso niti začeli. Nekaj let po tem (1648) je na željo nuncija Nikolaja Bagnija Vincencij Pavelski na otok poslal Karla Nacquarta, ki je postal prvi superior lazaristov na tem otoku, in Nikolaja Gondreja. (8)  Delovala sta v jugovzhodnem delu Madagaskarja v Fort-Dauphinu med domačini (9) in francoskimi priseljenci, ki jih je bilo le malo »za silo dobrih, velika večina pa naravnost prave propalice.« (10) Po šestih mesecih je umrl brat Nikolaj. Tako je moral oče Karl prevzeti skrb za skupnost priseljencev in ni mogel več nemoteno potovati v notranjost. Tudi njegovo življenje na otoku je bilo kratko odmerjeno. Umrl je po dveh letih zavzetega dušnopastirskega dela. V tem času je bilo krščenih sedeminsedemdeset domačinov.

Nove moči

Po letu 1654 so se odpravili na otok novi misijonarji. Tudi ti niso imeli veliko več sreče in kar nekaj odprav tja sploh ni prišlo. (11) Vincencij Pavelski kljub temu ni izgubil poguma. Končno so tja prispeli trije: duhovnika Bourdise in Mousnier ter brat Forest. Ker v naselbini ni bilo duhovnika štiri leta, je bilo moralno stanje zelo slabo. Ker navadna sredstva spravljanja ljudi na pravo pot niso pomagala, »so misijonarji z guvernerjevim dovoljenjem dvignili bič in tako držali v strahu domače vlačuge, ki so se vsepovsod ponujale Francozom«. (12) Počasi so misijonarji spreobrnili nekaj poglavarjev, kar je blagodejno vplivalo na možnost oznanjevanja. Počasi se je izoblikovala majhna skupina domačih kristjanov.

Naslednja dva misijonarja sta prišla na Madagaskar z velikimi težavami leta 1656. (13)  Oba sta v treh mesecih umrla.

S strupom in krepelci

Leta 1663 je naslednik Vincencija Pavelskega, M. Almeras, poslal na otok tri sobrate na čelu z očetom Etiennom in nekaj delavci. Na božični dan je Etienne krstil petnajst otrok in štiri odrasle. Brat Patte, izurjen v zdravilstvu, je v tem času postavil majhno bolnišnico.

Predano delo je obrodilo sadove: prvi domačini so zaprosili za vstop v družbo lazaristov.

Po končani duhovni obnovi v naselbini je Etienne prepustil skrb za belce očetu Manieju, sam pa je odšel v notranjost dežele.

Na neki večji slovesnosti v F. Dauphinu je Etienne spoznal enega izmed večjih poglavarjev, ki si je celo lastil ime kralja, Diana Manangha. Čeprav je dal krstiti svoje otroke že prej, sam ni bil krščen. Etienne se mu je hotel toliko bolj posvetiti, ker je upal, da bodo njemu sledili tudi drugi poglavarji in s tem vsi njihovi podložniki.

Poglavar mu je po nekaj srečanjih obljubil, da se bo dal krstiti ob naslednjem misijonarjevem obisku. Ko pa je do obiska prišlo, je kralj krst zavrnil. Etienne je besen pograbil amulete, ki jih je kralj nosil okoli vratu, mu jih iztrgal in jih vrgel v ogenj. (14) Gospod Mejač vse skupaj prikazuje v drugačni luči. Omenja samo veliko hinavsko sleparijo s kraljeve strani, ki je pod pretvezo gostoljubnosti poskušal celo misijonsko odpravo zastrupiti. Strup je deloval le na brata Patteja, ki je v silnih bolečinah hitro umrl. Druge člane odprave pa so pobili s koli. (15)

Sledilo je več brezuspešnih brodolomnih odprav novih misijonarjev. Tako so šele leta 1665 prišli štirje misijonarji in v letu 1667 je prišlo še pet duhovnikov in štirje laiški bratje.

Roparski pohodi, sužnji in nezdravo podnebje

Misijon na otoku pa vendarle ni napredoval tako, kot si je nekaj časa pred tem želel oče Bourdise, ki je v poročilu Vincenciju Pavelskemu zapisal: »Pošljite nam še dva ali tri misijonarje, pa bo dežela Anosy v nekaj letih krščanska.« (16)

Velike zasluge pri neuspehu so imeli tudi francoski priseljenci, ki so velikokrat gledali le na svoje koristi. Nemalokrat so opravili roparske pohode po otoku in revežem pobrali še zadnje, kar so imeli. Nezaupanje med belimi in črnimi je naraščalo iz dneva v dan. Dno sodu pa je pomagal izbiti tudi dogodek, ko je francoski guverner Pronis zasačil nekaj Malgašev v svojem taboru in jih prodal za sužnje holandskemu guvernerju na otok Mauritius. (17) Sovražnosti so se s tem še povečale.

Svoje pa je pri vsem tem dodalo še zelo nezdravo podnebje, ki je med priseljenci (tudi misijonarji) pobiralo velik davek.

Zapustitev otoka

Leta 1671 je »Compagnie des Indes«, naslednica družbe »Société de l'Orient,« sprejela odločitev, da bo postojanko na otoku zaradi izgub zapustila. S tem so tudi misijonarji zapustili Madagaskar. M. Jolly, naslednik Almerasa, je svoje misijonarje poklical, da se vrnejo. Samo dva od sedemintridesetih, ki so bili poslani na otok, sta bila sposobna vrnitve v Francijo. Vsi ostali so podlegli trdemu delu in nezdravemu podnebju. V času od leta 1674, ko so lazaristi zapustili otok, pa vse do srede devetnajstega stoletja, je bilo le malo osamljenih poskusov po obuditvi evangelizacije na tem velikem afriškem otoku.

Nove možnosti

Leto 1832 je prineslo nove pobude. M. de Solages in Dalmond sta položila prve nove temelje katoliškega malgaškega misijona.

V tem času pa so na otoku že bili angleški metodisti, ki jih je podpirala britanska vlada. Nastanili so se na visoki planoti v osrednjem delu otoka. Metodist Jones je dobil dovoljenje plemena Merina, da odpre šolo v glavnem mestu Tananarivo. Drugi angleški protestantski misijonarji so temu sledili. Leta 1830 so imeli protestanti med plemenom Merina že dvaintrideset šol, v katere je hodilo štiri tisoč učencev.

M. de Solages – katoliški duhovnik – se je izkrcal v Tamatave leta 1832. Na svojem potovanju v glavno mesto je bil na vse možne načine oviran, dokler ni 8. decembra bedno umrl v Andovorantu. (18)

M. Dalmond je nadaljeval njegovo delo. Leta 1843 se je vrnil v Francijo, da bi pridobil novih misijonarskih moči. Prepotrebno pomoč je dobil od očeta Roothana, vrhovnega predstojnika jezuitov, ki mu je dovolil, da vzame šest duhovnikov ali bratov iz Lyonske province. Po brezuspešnem delu v Saint-Augustinu so se jezuitski očetje odločili, da bodo evangelizirali na bližnjih otokih: na St. Mary, Nosi-Be, in Mayote. S pomočjo sester Sv. Jožefa iz Clunyja so se trudili, da bi izobraževali malgaške fante in dekleta tudi na otoku Reunion. Kljub velikim težavam upanja za evangelizacijo velikega otoka niso izgubili.

Vstop pri zadnjih vratih

Leta 1855 se je Pere Finaz preoblečen in z izmišljenim imenom pretihotapil v glavno mesto. "Končno", je vzkliknil v radosti svojega srca, »sem v Tananarivu, ki sem ga zavzel v imenu katolicizma.« Medtem ko je čakal na ugoden trenutek, ko bo lahko v miru spregovoril o evangeliju, je vložil vse sile v to, da bi utrdil svoj položaj v mestu pri kraljici in drugih veljakih, ne da bi vzbujal kakršen koli sum. Pred prestrašeno množico je v zrak spustil balon, ki ga je izdelal sam. Napravil je telegrafsko napravo, miniaturno železnico in druge nadvse zanimive stvari za malgaške oči.

V tem času sta pod lažnimi imeni prišla v Tananarivo tudi očeta Jouen in Weber. Prišla sta kot pomočnika zdravnika Milhet-Fontarabie, ki je bil poklican iz Reuniona na prošnjo kraljice Ranavalone I, da bi napravil plastično operacijo nosu pri enem izmed njenih bližnjih.

Prijateljsko vzdušje pa ni dolgo trajalo. Ranavalona je kmalu začela sumiti prevaro in je izgnala Evropejce, ki so prebivali v glavnem mestu. Očetje pa so si pridobili zaupanje pri kraljičinem sinu. Tako sta se lahko leta 1861, ko je princ po materini smrti nasledil kraljestvo kot Radama II, oče Jouen in Weber vrnila v Tananarive. S seboj pa sta pripeljala majhno skupino jezuitskih duhovnikov in sester sv. Jožefa iz Clunyja.

Prvi razcvet misijonske dejavnosti

Radama II. je dovolil, da so lahko poučevali katoliško vero. Po tragični smrti Radama II. so angleški misijonarji dosegli zaskrbljujoč vpliv pri novi kraljici Rasoherini in njenem glavnem svetovalcu Rainilaiarivonyju, kar je bilo v škodo katoliškim misijonarjem. V Antananarivu je v tem času delovalo šest duhovnikov in pet laiških bratov. Vzdrževali so eno šolo za fante in pod vodstvom sester sv. Jožefa iz Clunyja še eno za deklice. V Tamatavu so bili trije očetje, en laični brat in dve sestri. Navkljub vsem težavam pa je število novokrščencev naraščalo. Posebno svež veter pa je zavel, ko so leta 1866 prišli še krščanski bratje. V tem času so poleg glavnega mesta delovale še štiri župnije. Delo pa se je nadaljevalo. Oče Finaz je 12. septembra 1868 odprl misijonsko postajo v Antanetibe. Ob koncu 1869 leta je bilo oblikovanih že nekaj skupin novokrščencev, postavljenih je bilo dvaindvajset kapel in odprtih petindvajset šol. Do plemena Betsileo so prišli leta 1871.

Zgradili so dom za gobavce, ki je lahko sprejel sto pacientov. Sestre so imele z bolniki v dispanzerjih veliko dela. Končno pa so postavili tudi veliko katedralo iz sekanega kamna v samem središču Tananariva. Ob začetku vojne med Francijo in merinskim kraljestvom leta 1883 je katoliški misijon štel 44 duhovnikov, 19 laiških bratov, 8 bratov Krščanskih šol, 20 sester sv. Jožefa iz Clunyja (poleg tega pa še 3 domače postulantke in 3 novinke), 346 domačih učiteljev in 181 domačih učiteljic, 20,000 učencev, 152 cerkva in 120 dozidanih kapel, 11 cerkva in 43 kapel pa je bilo v gradnji. 1882 leta je bilo 1161 krstov odraslih, 1882 otrok, 55,406 spovedi, 580 prvih obhajil, 45,466 obhajanj, 860 birm in 190 porok. Sir Gore Jones, britanski admiral, katerega pričevanje naj ne bi bilo sporno, je v reportaži svoji vladi 1883 po obisku otoka poročal, da katoliški misijonarji po tihem delajo na Madagaskarju, in zasajajo drevo, ki je boljše od vseh drugih.

Francoski napad na otok in izgon misijonarjev

17. maja 1883 je admiral Pierre May zavzel Majunga v imenu Francije in 11. junija še Tamatave. Kraljica je izdala ukaz o izgonu vseh katoliških misijonarjev in francoskih državljanov. Misijonarji so zapustili središče otoka in odšli proti obali. Domači kristjani so ostali sami. V tem času, ko so bili misijonarji izgnani (okoli dve leti), je pokazala svojo moč domačinka Victoira Rasoamanarivo. V mestu in na podeželju je kristjane vzpodbujala in vodila. Cerkveno življenje se je, sicer okrnjeno, nadaljevalo. V Tananarivu so peli korale vsako nedeljo, kakor da bi bil za oltarjem duhovnik. Domača vlada je še vedno nasprotovala krščanstvu. Ko so katoličane na prvo nedeljo po odhodu duhovnikov, ki so nameravali vstopiti v katedralo, zavrnili, je Rasoamanarivo rekla straži pri vratih: "Če si želite krvi, vzemite mojo, vedite pa, da nas strah ne bo zadržal pred skupno molitvijo.«

Viktorija je umrla 21. avgusta 1894. 30. aprila leta 1989 jo je papež Janez Pavel II. proglasil za blaženo.

Ponovna vrnitev ob francoski okupaciji (19)

S francosko okupacijo otoka so se formalno sprostile napetosti med malgaškimi oblastniki in misijonarji. Le-ti so se zopet lahko vrnili na otok. V tem času so v Fort Dauphine spet prišli lazaristi, ki so tam pustili nepreorane ledine že pred 220 leti. (20) Tu se je začenjala pot do novih postojank. Tako so bile ustanovljene postojanka v Tulearju, Ambumbu, Farafangani, Vohipenu, Vanganindrano, Manombo … (21) 1896 ustanovila južni vikariat z zgornjo mejo na 22 stopinj severne višine in ga zaupala Misijonski družbi. Severni vikariat je bil zaupan spiritencem. Južni vikariat je dobil sedež v F. Dauphinu. 7. Aprila se je imenovani vikar g. mgr. Crouzet izkrcal v F. Dauphinu. (22) Pot vsemu temu se je pospešeno odprla z ustanovitvijo apostolskega vikariata za jug Madagaskarja. 

V tem obdobju pridejo na otok tudi prve usmiljenke. V Fort-Dauphinu so se izkrcale 9. maja 1897. (23)

Težav s tem pa še ni bilo konec. Nastopili so preganjalci s strani francoskih oblastnikov v duhu brezverskega materializma. K temu je veliko doprinesel drugi guverner na Madagaskarju, Viktor Augagneur. Guverner je celo izdal zakon, s katerim so postali učitelji odgovorni vladi, in ne več misijonarjem. Leta 1906 pa je dal zapreti vse katoliške in protestanske šole. Misijonske vrste pa je redčila tudi mobilizacija v času prve svetovne vojne (1914–1918).

Sprostitve so prišle šele po letu 1923.

V letu malgaške neodvisnosti je bil posvečen tudi prvi malgaški škof.

# M. Nared

Literatura:

B. Kolar, Na misijonskih brazdah Cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1998.

J. Benoit, Le peuple des pirogues et le diocès de Farafngana, Éditions l'Harmattan, 1997.

J. Puhan, Malgaška plemenska verstva in krščanstvo, v: MO št. 1992/5.

J. Puhan, Najvažnejše delo, v: MO 1 (1987).

M. Mrhar, Preteklost in sedanjost madagaskarskega misijona, v: KM, 1963/5.

Ustni vir: F. Buh, misijonar CM, Farafangana.

Uvodnik k pismu Marjete Mrhar pod naslovom Začetnica slovenskega misijona na Madagaskarju, v: KM, 1969/9-10.

J. Mejač, Pred 300 leti na Madagaskarju, v: KM, 1962/7.

J. Mejač, Pred 300 leti na Madagaskarju, v: KM 62/8.

S. Boljka, Slovenski misijon na Rdečem otoku, v: KM 1969/4.

Slovenski misijon na Madagaskarju, v: KM, 1969/12.

Priznanje našim misijonarjem, v: KM, 1971/8.

J. Puhan, Ali ni to Literatura?, v: KM 1972/3.

R. Gajšek, O malgaškem misijonu, v: KM, 1975/2.

Misijonar Franci Buh nas bo obiskal, v: KM, 1975/8.

Misijonar Buh med nami, v: KM, 1975/11.

J. Puhan, Zgodovina malgaške Cerkve, v: KM 1976/7.

J. Puhan, Zgodovina Malgaške cerkve, v: KM, 1976/8.

J. Puhan, Zgodovina malgaške Cerkve, v: KM, 76/9.

J. Puhanu, Zgodovina malgaške Cerkve, v: KM 1976/10.

P. Opeka, Peter se je oglasil, v: KM, 1977/5.

J. Slabe, Iz dnevnika, v: MO, 87/1.

Fihavanana, Charles-Remy Rakotonirina (intervju), v: MO, 87/3.

J. Puhan, Najvažnejše delo, v: MO, 87/3.

R. Gajšek, Farafanganska škofija, v: MO, 87/3.

S. Boljka, Na mrtvi straži, v: MO 87/3.

Ustni vir : R. Gajsek, misijonar CM, Tananarivo, december 2005.

J. Rojc, Prvi vtisi misijonske zdravnice, v: KM, 70/1-2.

J. Slabe, Slovenci, misijonarji na Madagaskarju, v: KM, 1984/5-6.

»Začetnica slovenskega misijona na Madagaskarju,« v: KM, 69/9-10.

Malgaška trilogija; v: KM 68/9-10, str. 272.

J. Mejač, Pred 300 leti na Madagaskarjum, v: KM, 62/9-10.

Tukaj glej: Slovenski misijon na Madagaskarju