Tabu psa
Čeprav je tabu psa v takšni ali drugačni obliki razširjen po vsem Madagaskarju, ima še posebej izrazite oblike v priobalnem pasu na jugovzhodu med Antemurci in okoliškimi plemeni.
Pes je v določenem pomenu prekleto bitje in predstavlja tabu, ki nosi s seboj več pomenov. Pse sicer ljudje lahko redijo in jih uporabljajo za čuvaje hiš pred vlomilci ali v večernih urah pred čarovniškimi zastrupljevalci ter za spremljevalce ljudi na lovu, ko iščejo ježe …
ne smejo pa jim izkazovati kakšne čustvene naklonjenosti. Ne sme se jih kupovati ali prodajati, lahko se jih le zamenja za star kos železa, za pokvarjeno lopato ali ostanek sekire ter druge stvari z nejasno vrednostjo. Zanj, recimo, pa se nikakor ne sme zahtevati riža ali druge hrane. Posebno ravnanje gre sicer mladim psičkom, s katerimi se lahko otroci igrajo, ne sme se jih tudi kamenjati ali z njimi grdo ravnati. Za odraslega psa, ki je brez gospodarja v bližini, pa vse to ne velja. Lahko je podvržen kamnanju, pretepanju in drugemu nasilništvu.
Znana je huda kletvica, ki se uporablja: »amboa maty« – crknjen pes, ki nakazuje nekaj grdega in gnusnega. Crknjenega psa se ne sme nihče dotikati, kajti gre za simbol največje nesnage. Če pes crkne v vasi, ga s pomočjo vrvi ali palice zvlečejo ven iz vasi in pustijo. Pod nobenim pogojem ga ne smejo zakopati v zemljo. (Zgodilo se je, da je poleg misijonske hiše crknil pes. Delavci so rekli, da lahko sicer skopljejo luknjo in psa zavlečejo tja, nikakor pa ne bodo potem psa zasuli z zemljo.)
Psa se uporablja tudi za zaklinjanje; to je pravzaprav najhujše, največje in najmočnejše zaklinjanje, ki se ga lahko naredi. Pri tem zaklinjanju človek reče: »Naj bom pes, če …!« Če se zakletev prekrši, dotični človek postane »pes«. Ljudje ga tudi smatrajo kakor za pravega psa in z njim pretrgajo vse stike. Ne sme se jesti skupaj z njim, ne sme se mu posojati lonca … Postane popoln izobčenec. Pokažimo primer iz Matange: Mož se je napil in se zvečer vrnil domov. Doma je nagnal ženo ven iz hiše in se zaklel, da naj bo pes, če jo še kdaj vzame nazaj v hišo. Ljudje so to zakletev slišali. Ko se je drugi dan zbudil, je začel iskati svojo ženo. Šel je k njej na dom in jo prosil naj se vrne. V spravo je daroval vaški skupnosti vola. Žena se je vrnila. Pred tem dogodkom sta imela že nekaj otrok, kasneje so se jima rodili še nekateri. Kmalu za tem jim je eden izmed »novih« otrok umrl. Pokopati sta ga hotela v vaško grobnico, kar pa je vaška skupnost odklonila. Jasno so jih označili za pse. Ko se je mož skliceval na vola, ki ga je daroval v spravo, so mu odgovorili, da vsak gospodar vzame ježa, ki ga ujame pes, in da vol ne spremeni situacije. Otroci, ki so bili razglašeni za pse so pomrli. Tudi možakar je umrl. Ostala je le še žena – psica. Sestre redovnice, ki delujejo v vasi, so jo vzele k sebi, da je pri njih pomagala prati perilo. Nedolgo za tem pa so se druge delavke in delavci uprli, ker niso hoteli obedovati v isti sobi z njo. Odšla je k sestram redovnicam na sever otoka …
Drugi primer: Nekoč so nekatere »hiše« naletele na v požaru umrlo in napol izgorelo žival. Mislili so da je fosa (vrsta pume, ki živi samo na Madagaskarju) in jo zaradi lakote pojedli. Kasneje se je v vasi sprožil dvom, ali je bila tisto res fosa ali ne. Ker dokaza ni bilo, niso pa hoteli delati sile, so vpletene izselili iz vasi kakšne tri kilometre stran, vendar so z njimi ohranili vse socialne stike. Podoben primer se je zgodil v Manambondro, kjer je nekaj žensk jedlo v požaru uničeno truplo živali. Izkazalo se je, da je bil pes. Vse so bile izobčene kakor psice. Južneje proti Tolonaro je bil neki kralj, ki je začel ponoči sanjati, da je pes. To je povedal skupnosti: takoj je bil ob svoje kraljevstvo in proglašen za psa. Nihče od njegovih ni hotel več živeti z njim. Pijan človek se je podelal v lonec, kjer se kuha riž. Nekdo od njegovih je to pokazal drugim. Človek je bil takoj razglašen za psa ...
Nož, ki se je dotaknil pasje krvi se ne sme več uporabljati. Obstajajo primeri, ko se je mož branil pred psom s svojo mačeto in ga pri tem porezal. Ljudje so to videli. Ko se je vrnil domov ni zavrgel noža, kar bi sicer moral storiti, temveč je pozabil na dogodek. Ko je naslednjič uporabil nož za pripravo hrane in jo pojedel, je bil proglašen za psa.
Od kje takšen tabu psa?
Ljudje največkrat ne vedo povedati, kdaj in kako je nastal tabu psa. Pravijo le, da je taka navada prednikov. Raziskovanje je našlo dve razlagi. Prva govori o zgodbi iz plemena Antemoro. Dejstvo je, da na področju tega plemena še vedno živi pleme »Ante volo`ny alika«, kar bi po naše prevedli kakor »ljudje pasje dlake«.
Ljudje pasje dlake so izobčeno »pasje« pleme. Zgodba pravi sledeče: »Nekoč so odšli od doma trije bratje. Ob času vrnitve domov čez nekaj let so se dobili pred vasjo. Najstarejši ni prislužil ničesar, srednji tudi ne, le najmlajši je imel s seboj denar. Najstarejši je prosil najmlajšega, naj mu da denar, ker je zanj, za najstarejšega, sramota, če se vrne domov brez denarja, medtem ko bi se mlajši vrnil z denarjem. Mlajši je pristal, da mu da denar, pod pogojem, če spolno občuje s psico. Starejši brat je to storil. To je, kakor pravijo, nezaslišano in naj bi bil razlog tabuja.
Druga zgodba pa je vezana na pleme Antešakov. Ena izmed teorij pravi, da so Antešaki potomci Sakalav, in naj bi prvotno živeli z drugimi Sakalavci na zahodu Madagaskarja. Odločili pa so se za pot proti vzhodu po južnem delu področja, ki so ga naseljevali Betsilei. Zgodilo pa se je, da so se znašli v težavah, iz katerih jih je rešil pes. Vodja skupine je zaradi tega začel tako povzdigovati psa, da se ga ni smel nihče več dotakniti, postal naj bi kakor njegov sin. (Znano je, da se v malgaških družinah oče ne dotika tistih otrok svoje žene, katere je pripeljala v zakon od drugega očeta. Če bi se jih dotikal in bi potem umrli, bi lahko namigovali na to, da jih je zastrupil.) Skratka šlo naj bi za izrojeno pojmovanje pasje veličine, ki se je na koncu obrnila v poniževanje psa.
Naj bo tako ali drugače, skoraj vse ljudi, ki so prekršili tabu, se lahko očisti z žrtvovanjem. Tabu psa pa nima zdravila. #M. N.
