Ranomena
V Ranomeni
 |
| S. Terezija Pavlič |
deluje usmiljenka sestra Terezija Pavlič. Na Madagaskar je prišla februarja 1969. Ob prihodu je odšla v Fort Dauphin. Terezija je posebno skrb posvečala gobavcem, ki jih je na Madagaskarju še vedno veliko. Od leta 2002 deluje v Ranomeni kakor predstojnica sestrske skupnosti in še vedno opravlja svoje delo v dispanzerju. Po izobrazbi je medicinska sestra. Delovala je med drugim tudi v dispanzerju v Ambatoabo, v Farafangani in v Vangaindranskem sestrskem dispanzerju.
Misijon v Ranomeni je do nedavnega upravljal Janez Krmelj. V misijone je odšel oktobra leta 1988. Skupaj z misijonarjem Jakom Slabetom sta oskrbovala področje Matange. Janez se je v Matangi še posebej trudil za boljši gospodarski razcvet domačega poljedelstva. Septembra 2003 je odšel na novo delovno področje v Ranomeno. Sedaj je poleg škofijskega ekonoma zadolžen za upravljanje podružničnih cerkva med Vangaindranom in Ranomeno. Je pa tudi upravitelj zdravstvenega centra v Ampitafa. |
RANOMENA
(splošna predstavitev misijona)
Področje ranomenskega misijona je veliko približno 900 km2 in ima okrog 22.000 prebivalcev, ki se večinoma preživljajo s pridelovanjem riža, manioka, sladkega krompirja, kave, sladkornega trsa in drugih kmetijskih pridelkov, deloma tudi z živinorejo (govedo, perutnina, prašiči). Način obdelovanja zemlje je preprost, saj poleg lopate ne poznajo kakšnih tehničnih pripomočkov. Od količine dežja, ki ga je včasih preveč, včasih premalo, in od tega, kdaj nastopi deževna doba, je odvisna letina riža in tudi preživetje ljudi, med katerimi je veliko podhranjenih.
Ranomena, ki ima okrog 3500 prebivalcev, leži nekako na pol poti med Vangaindranom in Midongijem. Cestna povezava s svetom je zelo slaba in posebno v deževnem obdobju težko prevozna celo s terenskim vozilom. Državnih uslužbencev ni veliko, od obrtnikov je mogoče najti tesarje in kovače, tudi kakšna domača obrt ni razvita, veliko ljudi pa se ukvarja s trgovino.
Pleme, ki živi na področju Ranomene, so Antešaki, nekaj pa je priseljencev z Visoke planote oziroma iz notranjosti otoka (Ambaniandro, Betsileo, Bara). Plemenski poglavarji še vedno predstavljajo za ljudi glavno oblast in njihova sodišča so bolj pomembna od državnih. Kdor se ne pokorava pravilom, ki so uveljavljena v tradiciji klana, je lahko izobčen in izgubi pravico, da bi bil pokopan v družinski grobnici. Pripadnost klanu najbolj prihaja do izraza v zvezi z vero v posmrtno življenje, ki zanje pomeni vrnitev k prednikom. Bolj kot nacionalna zavest je med Malgaši živa zavest medsebojne povezanosti med ljudmi, ki imajo skupno "zemljo prednikov" (tanindrazana), kakor lahko prevedemo besedo "domovina". Ljudje, ki so nekoč prebivali tukaj, so še vedno navzoči in treba je spoštovati to, kar so zapustili, upoštevati modrost, ki jo predstavlja tradicija in se kaže v običajih. Zakoreninjenost ljudi kakšne vasi v tradicijo je večkrat tudi ovira za sprejem krščanstva, saj to pomeni prelom s klansko vernostjo.
Francoski misijonarji, ki so se v začetku tega stoletja (1903) naselili v Vangaindranu, so obiskovali vasi tudi v okolici in ustanavljali podružnice. Iz krstne knjige je razvidno, da je bil že leta 1918 krščen neki otrok tudi v Ranomeni. Število kristjanov je močno naraslo, ko so krščanstvo sprejeli nekateri plemenski poglavarji. Leseno cerkev so postavili leta 1943 v delu vasi, ki se imenuje Ampahatelo, sedanjo (na višje ležečem delu Andakazera) pa so zgradili francoski misijonarji, ko so področje upravljali iz Midongija. Po letu 1954, ko so sedanjo cerkev gradili, so tudi bolj pogosto bivali v Ranomeni in se kmalu tudi naselili. V kraju je tudi močna luteranska skupnost in nekaj manjših protestantskih sekt.
Slovenski duhovniki, ki so delovali v Ranomeni:
- Silvo Česnik: maj 1969 - april 1974 (do julija 1975 še v Midongiju)
- Stanislav Cikanek: september 1971 - maj 1973
- Rok Gajšek: februar 1973 - julij 1983
- Klemen Štolcar: oktober 1980 - april 1992
- Lojze Letonja (odgovoren za Midongy): avgust 1986 - junij 1992
- Franc Mihelčič: januar 1992 - september 2001
- Janez Krmelj: od septembra 2003 (v Ranomeni je pomagal že v letih 1992-1994, ko je bil odgovoren za Midongy)
Od laiških sodelavcev so v Ranomeni pomagali pri gradnjah Ivan Selak (od septrembra 1972 do februarja 1975), Janko Glinšek, Anton Jemec, Fredi Žitnik (vsi trije od januarja 1976 do decembra 1978), Janko Erjavec (od decembra 1981 do februarja 1985), Lojze Gabršček, ki je od aprila 1990 do aprila 1993 delal v mizarski delavnici, velikokrat je prišel pomagat Jože Letonja, občasno pa tudi Emil Urbančič (na Madagaskarju od januarja 1993 do decembra 1995).
Sredi leta 1975 je bila v Ranomeni dograjena hiša sester usmiljenk. Pet let (1976-81) je bila predstojnica s. Marija Pavlišič, od septembra 1990 do decembra 1996 je bila predstojnica s. Amanda Potočnik, zatem malgaška sestra Jacqueline, od leta 2002 pa s. Terezija Pavlič.
Leta 1987 je bil v Ranomeni odprt dispanzer, za katerega je skrbel Klemen Štolcar, ki je zgradil tudi hišo za laike (leta 1988). V dispanzerju so kot laiške misijonarke delovale dr. Sonja Masle (od julija 1987 do marca 1996) ter medicinski sestri Helena Škrabec (nekaj časa po prihodu leta 1990, kasneje prevzela skrb za Ambohigogo, v Slovenijo se vrnila marca 1999) in tri leta Ana Rožac (od junija 1995 do junija 1998). V tem dispanzerju se je na trimesečni praksi zvrstilo več študentov in študentk medicine, ki so sedaj ugledni zdravniki v Sloveniji. Po odhodu dr. Masletove so skrb za dispanzer prevzele sestre usmiljenke, s. Terezija Pavlič pa je poskrbela za novo zgradbo. Kot laiška misijonarka - šivilja je v Ranomeni leta 1994 delovala tudi Ana Golob (na Madagaskarju od januarja 1993 do decembra 1995).
Stanje v devetdesetih letih: Na področju misijona Ranomena je bilo po vaseh od 20 do 24 podružnic, kjer je versko življenje nihalo odvisno od zavzetosti katehistov in drugih dogodkov, ki so vplivali na to, kolikšna je bila udeležba pri nedeljskem bogoslužju (npr. prepiri v vasi, cikloni in poškodbe na hišah in kapelah, prejemanje pomoči ob naravnih nesrečah). Poleg Ranomene so bile zidane cerkvi še v treh naseljih (Ambongo, Matavay in Hazomena), drugod so bile cerkvice lesene ali pa so se ljudje zbirali k nedeljski molitvi v kakšni hiši, ki so jo za to priredili. Lesene kapele so bile na novo zgrajene v Ambalateny in Bezavona, drugod pa jih je bilo treba obnavljati in vzdrževati (npr. barvanje strešne pločevine, menjava dotrajanih lesenih delov). Tri postojanke so dobile nove zvonove iz Slovenije. Dostop z avtom je bil mogoč le do treh podružnic, sicer pa je bilo treba iti peš tudi do 30 km. Skoraj vsak konec tedna je šel duhovnik, pa tudi sestre usmiljenke, v kakšno vas na podeželju, da so obiskali ljudi, poučevali verouk in pripravljali na zakramente (število katehumenov se je gibalo okrog 150). Sicer pa so nedeljsko bogoslužje vodili katehisti (teh je bilo 29), ki so se vsaka dva meseca za štiri dni zbrali v Ranomeni. V južnem delu škofije je srečanja zanje pripravljal in vodil Janko Slabe. Duhovniku sta bila v pomoč tudi Župnijski pastoralni svet in Področni pastoralni svet. Prvi je imel sestanke vsako prvo nedeljo v mesecu, drugi pa dvakrat na leto, razen če se je bilo potrebno vmes pogovoriti še o kakšni skupni stvari.
Združenja oz. skupine, ki so bile dejavne na področju misijona: evharistično združenje (posebej za otroke in posebej za mladino - skupaj 110 članov); Gibanje mladih, ki se ukvarjajo s kmetijstvom (95 članov); Marijina mladina (15 članic); Marijina družba (70 članic). Naloga teh skupin je bila tudi, da so skrbeli za bogoslužje ob delavnikih in vodili petje.
S pripravami na gradnjo dvorane v Ranomeni je začel že Klemen Štolcar, julija 1992 smo zakoličili teren in zaprosili za finančno pomoč pri nakupu materiala in opreme. Z nabirko pri nedeljskem bogoslužju je namreč mogoče kupiti le sveče in druge drobne stvari, ki so potrebne v cerkvi, saj nabirka redko preseže vrednost enega evra. Dve nemški dobrodelni organizaciji Misereor in Missio, ki imata obe sedež v Aachnu, sta se med seboj dogovorili, da prispevata vsaka polovico zaprošene pomoči. Prispevek vernikov je bil predvsem prostovoljno delo pri izkopavanju zemlje za temelje, izdelovanje kvadrov iz betona, pomoč pri dostavljanju gradbenega materiala, vse podružnice pa so bi tudi prispevale simbolično denarno vsoto. Gradnja je trajala več kot pet let tudi zato, da so ljudje bolj začutili, da gre za njihovo stvar, in sodelovali po svojih močeh. Dvorano za župnijske in druge kulturne prireditve z veroučnimi prostori in manjšo garažo je 30. avgusta 1998 blagoslovil farafanganski škof Charles Rémy Rakotonirina.
Franc Mihelčič je prišel na Madagaskar 10. septembra 1990, najprej je bil v Ambositri na šestmesečnem tečaju jezika, od velike noči 1991 do januarja 1992 se je uvajal v Tangainoniju (medtem je tudi nadomeščal Franceta Buha, ko je bil ta na dopustu), po veliki noči 1992, ko je Klemen Štolcar odšel v farafangansko semenišče, je za njim prevzel odgovornost za ranomenski misijon in ostal do septembra 2001. Od junija 1994 do maja 2000 je v Ranomeni skupaj z njim deloval poljski lazarist Henryk Pawlik.
Franci Mihelčič
