Kako so Portugalci odkrivali Madagaskar
»Jeana Rodrigesa Pereira, enega izmed kapitanov flote Tristana da Cunha, je med nevihto, kakor že dva pred njim, ločilo od ostalih. Pristal je pri ustju Matitanane na vzhodni obali Madagaskarja, kjer je dobil informacije o bogastvu dežele. Ugrabil je dva domorodca, ki sta imela na roki srebrne zapestnice ter jih odvedel v Mozambik.
Portugalci so prvo prispeli do zaliva Boina, kjer je bilo veliko arabsko mesto. Bogima, ki je odšel na obalo, da bi pripravil pot admiralu, je bil slabo sprejet. Sonarodnjaki so mu prepovedali, da bi vodil kristjane v notranjost dežele. Svojo rešitev lahko pripiše samo temu, da so njegovo stisko videli iz ladij in začeli streljati na napadalce s puškami, tako da so zapustili plažo. Portugalci so sledili domačinom v notranjost, kjer so jih nekaj postrelil, nekaj žensk pa odvedli s seboj, katere so potem izpustili.
Tristan da Cunha je, potem ko je dal podtakniti ogenj v mesto, odplul ob obali in dospel do Nosy Manja. Ta otok je ob vstopu v zaliv Mahajamba. Ta otoček na katerem je živel in vladal kralj te dežele ni bil nič drugega kakor del zemeljskega loka v zalivu. Na njem je bila lepa mošeja, več zidanih hiš ter veliko število ljudi. Ko je admiral videl, da ljudje zapuščajo mesto, je dal postaviti na ustje dve barki, ki sta dobili ukaz, da zapreta pot vsakemu, ki bi hotel doseči kopno v zalivu. Zatem je zasidral ladje pred mestom in izkrcal posadko. Ko so Arabci videli njegove priprave, so zagnali paniko, ter se križem kražem nagrmadili v drevake, ne glede na barki, ki sta varovali vhod. Zaradi prevelike teže so se v kratkem času mnogi drevaki potopili in morsko gladino je preplavilo več kot dvesto trupel moških, žensk in otrok. Ko so Portugalci prišli do kopnega, je bilo tam mnogo Arabcev oboroženih s sulicami in ščiti, da bi se borili, vendar so se kaj hitro pognali v beg. Portugalci pa so oplenili (osušili) mesto ter nabrali veliko zlata, srebra in blaga. V to pristanišče so namreč plule jadrnice iz Malindi-ja in iz Mombaz-a, da so zamenjavale trgovsko blago iz Afrike, Arabije in Indije v zameno za riž in sužnje. Portugalci so ujeli več kot petsto domačinov, med njimi kakšnih dvajset moških, drugo pa so bile ženske in otroci. Portugalci so preživeli veselo noč s proslavljanjem. Drugo jutro so Portugalci zagledali prihajati mnogo drevakov, v katerih je bilo okoli šesto Mavrov. Le ti so prosili, da v zameno za njihove žene in otroke, dajo Tristanu da Cunha odkupnino v govedu, svežem živežu, pa tudi poročilo o deželi in njenih bogastvih. Tako so mu prinesli petdeset krav, dvajset koz, mnogo riža in koruze ter veliko različnih vrst sadja. Povedali so mu tudi, da so vsi prebivalci otoka črni ter da v notranjosti ni arabskih mest in da nimajo tako lepih hiš, kakor oni sami. Dežela naj bi proizvedla nekaj malega ingverja, vendar ne toliko, da bi z njimi natovarjali ladje. Prav tako ni ne klinčkov niti srebra, slišali pa so, da na vzhodni obali ljudje nosijo zapestnice iz te kovine. To poročilo ni zadovoljilo Tristana da Kunha, ki jim ni povsem verjel glede zadnjega.
Drugi dan so odšli proti zalivu Anorontsanga in opoldan prišli pred mesto Sada. Prebivalci tega mesta so bili v večinoma sestavljeni iz afriških sužnjev, tu so pa bili tudi Kafri, kateri so zapustili mesto Malindi, Mombaz in Mogdicho. Več kot dva tisoč ljudi oboroženih s sulicami, ščiti, loki in puščicami se je zbralo na obali, da bi preprečili izkrcanje Portugalcem. Toda že nekaj strelov iz kanonov jih je pognalo v beg, njihovo mesto sestavljeno iz slamnatih hiš, je zagorelo na tak način, da se je zdelo, da je v ognju ves hrib.« (Alfred Grandidier) (Prevedel in pripravil: Matija Nared)
