Amanda Potočnik
MOJE MESTO JE MED UBOGIMI
S. Amanda Potočnik deluje na Madagaskarju (...) že osemnajst let. Po šestih letih je spet prišla na dopust v domovino. Misijonarji svojega dopusta ne izrabijo le za oddih. Ko nam pripovedujejo o svojem delovanju, poživljajo med nami zavest, da smo vsi odgovorni za misijonarsko dejavnost Cerkve. S. Amandi smo hvaležni, da je za Prijatelja odgovorila na nekaj vprašanj...Prosim, bi se nam najprej predstavili?
Doma sem iz Poljanske doline nad Škofjo Loko. V Beogradu sem pred šestindvaj- setimi leti vstopila k sestram usmiljenkam, leta 1971 pa sem šla na Madagaskar z željo, da bi mogla pomagati ubogim, da bi mogla s trpečimi deliti njihovo trpljenje.
Ali se spomnite, kdaj in kako ste začutili misijonski poklic?
Že kot mlado dekle sem nekako čutila misijonski poklic. Seveda, ko sem vstopila v Družbo, se je ta klic v meni še poglobil.
Kaj je potrebno za vstop k redovnicam?
Najprej je potreben božji klic in človekova dobra volja, da hoče nanj odgovoriti in mu slediti. Potrebna je tudi sposobnost, da sprejema vse sestre, s katerimi bo živela in delala, telesna in duševna zrelost, odpoved lastni volji in določena starost.
Ali je za misijone potrebna kakšna posebna izobrazba?
Čim več znaš, tem laže pomagaš ljudem. To velja tudi za misijone. Zelo prav pridejo poklici kot npr. zdravstvo za dekleta, za fante pa mizar, mehanik, ključavničar, tudi dobro znanje kmetovanja. Predvsem pa dobra volja in ljubezen, da bi hotel kaj dobrega narediti.
Na Madagaskarju deluje tudi več laiških misijonarjev. V čem se vaš poklic razlikuje od njihovega?
Naj ponazorim s primerom: redovnik ali redovnica se obveže za vse življenje in ima pravila, po katerih naj bi živel, medtem ko laik to stori samo za nekaj let, vsaj pri nas. Zdi se, da je bolj svoboden, sam lahko razpolaga in odloča s svojim časom, denarjem ...
Redovnik ima svoje zaledje, oporo pri so- bratih ali sosestrah, medtem ko laik tega nima. Vsaj za sedaj ne. Vsak misijonar se skuša razdajati, bodisi laik ali duhovnik ali redovnica. Po drugi strani je to velika pridobitev za njegovo osebnost.
Kaj delate na Madagaskarju?
Sedaj delujem med reveži. Skušam jim pomagati, kolikor pač morem. To so ostareli, ki si z delom svojih rok ne morejo več služiti kruha, tuberkulozni, gobavi, vdovec z mnogimi otroki. Ob popoldanskih urah jih obiskujem tudi po vaseh.
Vsako nedeljo grem med zapornike. Srečanja z njimi sem vedno vesela. Pogovarjam se o njihovih težavah, potem jim povem nekaj misli o Bogu in razdelim kruh. Enkrat na teden grem v gobavsko naselje,dvakrat na teden pa imam srečanje z mladimi, ki želijo biti poučeni v veri - postati kristjani. Pomagam tudi v dispanzerju, kjer srečujem raznovrstno bedo in človeško trpljenje.
Kako žive invalidi in kdo jim pomaga?
Pri obiskih po domovih sem srečala že veliko raznovrstnih trpinov. Med njimi je tudi starejši mož, ki je bil včasih vojak in oficir, zelo spoštovan. Prišla je bolezen, da ni mogel več hoditi.Šel se je zdravit vsepovsod.Vse svoje imetje je porabil za zdravila. Čas je tekel naprej, zdravje pa se ni več vrnilo. Življenje se mu je zdelo brez smisla. Začel je obupovati in premišljevati, da bi si vzel življenje. Tudi njega sem šla večkrat obiskat. Povedala sem mu, da je tudi on božji otrok, da je tudi zanj Bog trpel in da tudi njegovo trpljenje ne sme biti prazno. Skupaj sva molila po njegovem namenu in zaželel si je, da bi tudi on postal kristjan. Prosil me je za katekizem in pomagala sem mu, da bi bolje razumel, po čemer je tako hrepenel in se tako pridno učil, da bi mogel biti prej krščen. Z Madagaskarja sem odšla, preden se mu je izpolnila ta velika želja. Sedaj so mi pisali, da je že prejel zakramente in kmalu za tem umrl.
Kakšen je odnos zdravih do bolnikov in invalidov?
Zdravi se dostikrat ne zanimajo za potrebe bolnih in ti so ponavadi prepuščeni sami sebi. Socialne službe ni. Misijonarji skušajo skrbeti za njihove materialne in duhovne potrebe.
Ali to pomeni, da so Malgaši brezčutni, da jih trpljenje bližnjih ne gane, ali pa, da ne znajo skrbeti za bolnega?
Malgaši niso brezčutni, pač pa jih lastna revščina toliko tare, da ne morejo skrbeti zanje in jim pomagati.
Pri nas imamo diakonijo, bolni in invalidni se vključujejo v razna društva in duhovna gibanja. Ali tudi tam kaj razmišljate o bolj organizirani pomoči oziroma medsebojni pomoči?
Gotovo na Madagaskarju razmišljamo, kako pomagati invalidom in drugim,ki so potrebni pomoči. Tako bolnike in invalide pošiljamo na zdravljenje v bolnišnico in po zdravljenju misijon skrbi za njihovo nadaljnje vzdrževanje. Je pa še veliko drugih,ki so potrebni pomoči: duševno prizadeti in ostareli, za katere pa še ni dosti poskrbljeno.
Pravijo,da znate dobro sukati kuhalnico?
Tudi to mi vedno prav pride. Lahko je kuhati, če imaš na razpolago vse, kar potrebuješ. Dosti bolj pa se je treba potruditi, da iz tistega, kar imaš, nekaj napraviš. Seveda, vedno ni lahko.
Kako ste preživljali dopust?
Domov sem prišla na oddih, da se naužijem dobrega zraka, obiščem domače, znance, prijatelje. Bila pa sem tudi na nekaterih župnijah in na raznih srečanjih. Ob diapozitivih sem skušala prikazati naše življenje na Madagaskarju in še druge navdušiti.
Se mislite vrniti na Madagaskar?
Seveda. Prav rada.
Kaj bi svetovali fantom in dekletom, ki bi želeli delovati v misijonih?
Potrebno je, da najprej vsak sam skuša živeti Jezusa Kristusa in potem biti pripravljen ponesti Kristusov evangelij tudi drugim. Potrebno je tudi, da se usposobi v različnih dejavnostih, da je telesno in duševno zdrav, da zna nesebično prisluhniti bližnjemu, da računa na težave in ovire pri svojem delu.
S kakšnimi vtisi, željami se vračate na misijon?
Vsak rad pride domov. Pa tudi vračam se rada, ker vem, da me ubogi čakajo. Mislim, da je sedaj tam moje mesto. Sebe, vse delo misijonarjev in naše uboge priporočam v molitev. Zaupam v moč molitve, posebno bolnih in trpečih.
Že kot mlado dekle sem nekako čutila misijonski poklic. Seveda, ko sem vstopila v Družbo, se je ta klic v meni še poglobil.
Kaj je potrebno za vstop k redovnicam?
Najprej je potreben božji klic in človekova dobra volja, da hoče nanj odgovoriti in mu slediti. Potrebna je tudi sposobnost, da sprejema vse sestre, s katerimi bo živela in delala, telesna in duševna zrelost, odpoved lastni volji in določena starost.
Ali je za misijone potrebna kakšna posebna izobrazba?
Čim več znaš, tem laže pomagaš ljudem. To velja tudi za misijone. Zelo prav pridejo poklici kot npr. zdravstvo za dekleta, za fante pa mizar, mehanik, ključavničar, tudi dobro znanje kmetovanja. Predvsem pa dobra volja in ljubezen, da bi hotel kaj dobrega narediti.
Na Madagaskarju deluje tudi več laiških misijonarjev. V čem se vaš poklic razlikuje od njihovega?
Naj ponazorim s primerom: redovnik ali redovnica se obveže za vse življenje in ima pravila, po katerih naj bi živel, medtem ko laik to stori samo za nekaj let, vsaj pri nas. Zdi se, da je bolj svoboden, sam lahko razpolaga in odloča s svojim časom, denarjem ...
Redovnik ima svoje zaledje, oporo pri so- bratih ali sosestrah, medtem ko laik tega nima. Vsaj za sedaj ne. Vsak misijonar se skuša razdajati, bodisi laik ali duhovnik ali redovnica. Po drugi strani je to velika pridobitev za njegovo osebnost.
Kaj delate na Madagaskarju?
Sedaj delujem med reveži. Skušam jim pomagati, kolikor pač morem. To so ostareli, ki si z delom svojih rok ne morejo več služiti kruha, tuberkulozni, gobavi, vdovec z mnogimi otroki. Ob popoldanskih urah jih obiskujem tudi po vaseh.
Vsako nedeljo grem med zapornike. Srečanja z njimi sem vedno vesela. Pogovarjam se o njihovih težavah, potem jim povem nekaj misli o Bogu in razdelim kruh. Enkrat na teden grem v gobavsko naselje,dvakrat na teden pa imam srečanje z mladimi, ki želijo biti poučeni v veri - postati kristjani. Pomagam tudi v dispanzerju, kjer srečujem raznovrstno bedo in človeško trpljenje.
Kako žive invalidi in kdo jim pomaga?
Pri obiskih po domovih sem srečala že veliko raznovrstnih trpinov. Med njimi je tudi starejši mož, ki je bil včasih vojak in oficir, zelo spoštovan. Prišla je bolezen, da ni mogel več hoditi.Šel se je zdravit vsepovsod.Vse svoje imetje je porabil za zdravila. Čas je tekel naprej, zdravje pa se ni več vrnilo. Življenje se mu je zdelo brez smisla. Začel je obupovati in premišljevati, da bi si vzel življenje. Tudi njega sem šla večkrat obiskat. Povedala sem mu, da je tudi on božji otrok, da je tudi zanj Bog trpel in da tudi njegovo trpljenje ne sme biti prazno. Skupaj sva molila po njegovem namenu in zaželel si je, da bi tudi on postal kristjan. Prosil me je za katekizem in pomagala sem mu, da bi bolje razumel, po čemer je tako hrepenel in se tako pridno učil, da bi mogel biti prej krščen. Z Madagaskarja sem odšla, preden se mu je izpolnila ta velika želja. Sedaj so mi pisali, da je že prejel zakramente in kmalu za tem umrl.
Kakšen je odnos zdravih do bolnikov in invalidov?
Zdravi se dostikrat ne zanimajo za potrebe bolnih in ti so ponavadi prepuščeni sami sebi. Socialne službe ni. Misijonarji skušajo skrbeti za njihove materialne in duhovne potrebe.
Ali to pomeni, da so Malgaši brezčutni, da jih trpljenje bližnjih ne gane, ali pa, da ne znajo skrbeti za bolnega?
Malgaši niso brezčutni, pač pa jih lastna revščina toliko tare, da ne morejo skrbeti zanje in jim pomagati.
Pri nas imamo diakonijo, bolni in invalidni se vključujejo v razna društva in duhovna gibanja. Ali tudi tam kaj razmišljate o bolj organizirani pomoči oziroma medsebojni pomoči?
Gotovo na Madagaskarju razmišljamo, kako pomagati invalidom in drugim,ki so potrebni pomoči. Tako bolnike in invalide pošiljamo na zdravljenje v bolnišnico in po zdravljenju misijon skrbi za njihovo nadaljnje vzdrževanje. Je pa še veliko drugih,ki so potrebni pomoči: duševno prizadeti in ostareli, za katere pa še ni dosti poskrbljeno.
Pravijo,da znate dobro sukati kuhalnico?
Tudi to mi vedno prav pride. Lahko je kuhati, če imaš na razpolago vse, kar potrebuješ. Dosti bolj pa se je treba potruditi, da iz tistega, kar imaš, nekaj napraviš. Seveda, vedno ni lahko.
Kako ste preživljali dopust?
Domov sem prišla na oddih, da se naužijem dobrega zraka, obiščem domače, znance, prijatelje. Bila pa sem tudi na nekaterih župnijah in na raznih srečanjih. Ob diapozitivih sem skušala prikazati naše življenje na Madagaskarju in še druge navdušiti.
Se mislite vrniti na Madagaskar?
Seveda. Prav rada.
Kaj bi svetovali fantom in dekletom, ki bi želeli delovati v misijonih?
Potrebno je, da najprej vsak sam skuša živeti Jezusa Kristusa in potem biti pripravljen ponesti Kristusov evangelij tudi drugim. Potrebno je tudi, da se usposobi v različnih dejavnostih, da je telesno in duševno zdrav, da zna nesebično prisluhniti bližnjemu, da računa na težave in ovire pri svojem delu.
S kakšnimi vtisi, željami se vračate na misijon?
Vsak rad pride domov. Pa tudi vračam se rada, ker vem, da me ubogi čakajo. Mislim, da je sedaj tam moje mesto. Sebe, vse delo misijonarjev in naše uboge priporočam v molitev. Zaupam v moč molitve, posebno bolnih in trpečih.
Anica Tomažič
