Ali lahko poveš kaj o svojih koreninah, o svoji domači družini in kraju, od koder izhajaš?
Doma sem iz precej številčne družine blizu Krškega. Naša vas se imenuje Straža. Bilo nas je in nas je še osem otrok; štirje fantje in štiri dekleta. Jaz sem četrti po vrsti. Lahko rečem, da izhajam iz preproste, a globoko verne slovenske kmečke družine, v kateri je bila vera kot naš vsakdanji kruh. Mati in oče sta nas vseskozi krščansko vzgajala in duhovne vrednote ter vrline so bile pri nas vedno navzoče. Oba starša sta še živa. Oče ima sedaj devetdeset let, mati pa štiriinsedemdeset. Spoštovanje do duhovništva in duhovniškega poklica je bilo v naši družini zakoreninjeno. Duhovnik je imel vedno posebno mesto. On je bil tisti, ki je družini svetoval, kako naj krščansko živi. Duhovnik je za nas od vsega začetka bil ideal popolnosti, poštenosti, pravičnosti, pa tudi človeka, ki moli in se obenem približa ljudem.

Dve odločitvi sta bili bistveni v tvojem življenju: prva za duhovništvo in druga za misijone. Nam lahko zaupaš kaj iz tistega obdobja tvojega življenja, ko si se odločal?
Spominjam se, da sem se takoj po osnovni šoli brez veliko premišljevanja odločil za duhovniški poklic in šel v malo semenišče. Ob koncu tega so sicer prišli dvomi, toda Božji klic je bil močnejši. Kljub uporu, ki sem ga čutil, kajti po gimnaziji se odpira veliko poti, sem čutil ogenj, ki ni hotel ugasniti. Celo na drugo fakulteto sem se vpisal, vendar je ostalo le pri vpisu. Bog v meni je zmagal. Tako sem šel naprej proti duhovniškemu poklicu vse do posvetitve leta 1985. Poklic je dozorel, otresel sem se zunanjih vplivov, da sem kot novomašnik - tedaj sem se že pripravljal za odhod v misijone - lahko rekel: 'Gospod, pripravljen sem hoditi za teboj, kamorkoli me pokličeš.'

Misijonski poklic je potem drugotnega pomena, zato ker je to le delovno mesto duhovnika. Bolj, ko je v tebi močna tista želja, bolj ko čutiš, da si eno s Kristusom, ko te on res osvoji, bolj si pripravljen za Kristusa nekaj narediti, npr. v tistih svojih 'mladih norih letih' iti oznanjat Kristusa nekam, kjer ga še ne poznajo, četudi na konec sveta. Če pa si še po naravi takšen, da si želiš različnih dogodivščin, si želiš, da bi svojo vero živel s kakšnim drugim narodom. Spominjam se, da je v zadnjih letih študija prišlo na obisk v bogoslovje nekaj misijonarjev z Madagaskarja. Rekli so, da misijonarje tam še potrebujejo. Tedaj se mi je porodila želja, da bi tudi sam odšel tja. Zadnje leto pred posvečenjem sem preživel v Parizu, se naučil francoščine, že dva meseca po posvečenju pa sem odšel na Madagaskar.

Tone, imam vtis, da gojiš željo tudi na zunaj biti podoben Kristusu. Brada, malce daljši lasje... Si kdaj na to pomislil?
(Smeh.) Ne, nisem mislil, čeprav nisi prvi, ki mi je to rekel. Moram pa priznati, da me na Madagaskarju kličejo 'Mompera Jezus'. Mompera je vzdevek za duhovnika in pomeni moj oče. Čeprav brada, lasje in ostale stvari lahko spominjajo na Jezusa, mi je to velikokrat dalo misliti: "Kaj pa tvoja notranjost, ali je podobna Jezusu? Ali živiš tako, da ne bodo ljudje s posmehom dejali: 'Glej ga, zgleda kot Jezus, v resnici pa je čisto drugačen'?" Posebej zvečer, po napornem dnevu, ko mine otroški živžav in imam pol ure časa za pogovor pred tabernakljem, pridejo takšna vprašanja. Takrat, v tistih lepih trenutkih tihega pogovora z Jezusom, prihaja zahvala in prošnja: 'Gospod, hvala za dan, ki sem ga preživel! Daj mi moči, da ne bodo ljudje v meni videli zgolj nekoga, ki prinaša živžav pred župnišče, ampak tistega, ki prinaša tebe, Jezus, in upanje.' Kajti krščanstvo je upanje. Duhovnik je tisti, ki naj prinaša upanje in mora dati upanje v vsakem trenutku. Ta večerna osvežitev gotovo pomaga, da duhovnik ostaja v svoji notranjosti podoben Jezusu in živi tisto, kar oznanja. Bila bi laž in največja sramota, če bi bil samo po zunanjosti podoben Jezusu, čeprav priznavam, da sem velikokrat še daleč od ideala.

Spominjam se tvojih odmevnih pisem, ko si deloval kot duhovnik v malgaških zaporih. Ali lahko poveš, kako si prišel do takšnega dela?
To pa je bila v mojem duhovniškem življenju prav posebna milost. Zakaj pravim temu milost? Zato ker so to zelo osebne izkušnje vere in predanosti Bogu, pa tudi nekakšnega upora Bogu.

Zakaj upora?
Ko sem prišel na Madagaskar, sem se najprej šest mesecev učil njihovega domačega jezika, nato pa sem pričel noviciat. Čeprav sem bil v Sloveniji škofijski bogoslovec, sem se prav zato, da bi laže deloval na Magaskarju, odločil za vstop v Misijonsko družbo, za lazariste. Ko sem delal novinciat, me je prosil naš ravnatelj, da bi obiskoval zapore in bolnišnico s tuberkuloznimi bolniki. Kot mlad duhovnik sem bil prepričan, da je Bog ljubezen in nič drugega kot ljubezen. V življenju se do tedaj nisem nikoli srečal s takšnim trpljenjem. Zame je to bilo nekaj v teoriji. Tu pa so bili pred menoj zaporniki, mladi fantje in dekleta šestnajstih ali sedemnajstih let, ki še ne morejo polno odgovarjati za svoja dejanja. Videl sem, kako po krivici celo umirajo od lakote. Naj povem primer.

Šestnajstleten fant je ukradel kokoš, ker je pač želel jesti. Lastnik kokoši ga je ujel, dal vreči v zapor in fant je potem v zaporu umrl. Takrat je bila to zame tako huda krivica, da sem se sam s seboj in z Bogom boril. Ni mi šlo v glavo, kako da Bog, ki je ljubezen, določenih stvari ne spremeni oziroma ne naredi drugače. Zdelo se mi je, da je krivičen. Potem je prišel preblisk in duhovni preporod, ko sem začutil potrebo po molitvi. Včasih smo bogoslovci molili bolj zato, ker je bila navada. Bili smo pač iz krščanskih družin. Tedaj pa sem začutil pravo žejo po molitvi, potrebo po pogovoru z Bogom. Notranji boj je trajal nekako štiri mesece. V tistih mesecih sem spoznal, kaj dejansko pomeni Kristus. V življenju sem imel Boga zelo rad, za Kristusa pa večkrat nisem vedel, kam bi ga dal. Saj bi Bog svet lahko odrešil tudi brez Kristusa, sem razmišljal. Ampak tedaj, ko sem se soočil z dejanskim trpljenjem, ko sem se spraševal o pravičnosti in poštenosti Boga, sem začutil, da lahko edino Kristus pokaže pot; on, ki je trpel nedolžen. Takrat sem se potem odločil, da se v življenju ne bom več spraševal, zakaj to in zakaj ono, ampak bom storil vse, kar bom mogel, da bi trpljenje lajšal in da bi ljudem pomagal najti smisel življenja in tudi trpljenja. Takrat smo s še drugimi fanti, ki so bili v novinciatu, ogromno naredili za zapor. Spremenili smo ga,pa tudi tuberkulozno bolnišnico. Vse smo popravili, kar je bilo porušenega. Zapornikom smo poskušali vrniti dostojanstvo ter jim pokazati, da je še možnost postati nov človek, boljši človek, ne glede na to, kaj so dotlej v življenju storili ali zagrešili.

Lahko rečem, da je bil tisti čas zame osebno izredno koristen in me je močno zaznamoval. Moja vera se je zelo poglobila. Na novomašno podobico sem svoj čas zapisal: Bilo ti je razodeto, o človek, da si ponižen pred svojim Bogom, da ljubiš Boga in da hodiš za njim. Tedaj je pri meni osebno prišlo do uresničenja tega. Vse življenje bom Bogu hvaležen za tisto leto.

Kje si potem deloval in kje sedaj delaš?
Po noviciatu, po tem delu z zaporniki in tuberkuloznimi bolniki,sem bil nastavljen v župnijo Manabondro (izg: Manambundžo), kjer je prej delal naš misijonar Janez Puhan. Tam sem ostal deset let. Leta 1996 sem bil prestavljen v novo župnijo Midongy, ki je bila že celih dvajset let brez stalnega duhovnika. Zadnja misijonarja, ki sta bila tam, sta bila Franci Kraner in Pepi Gider. Bil sem v komisiji za prestavljanje duhovnikov in sem pač predlagal, da bi nekdo šel na to župnijo, ki že tako dolgo ni imela stalnih duhovnikov, ima pa okoli sedemdeset tisoč prebivalcev. To sta dve občini, v katerih krščanstvo še ni razširjeno in utrjeno. Krščenih je le okrog štiristo ljudi pri katoličanih in nekaj več pri protestantih. Sam center je bil bolj ali manj že pokristjanjen, širše področje pa je še vedno pogansko. Meni se je tedaj zdelo, da imam še dovolj moči, da bi šel delat na to področje in sem prosil našega vizitatorja ter škofa, naj me pustita. Škof je rekel, da lahko grem, a da ne verjame, da bom zdržal. Hvala Bogu, do sedaj je šlo.

Za bralce Prijatelja bo zanimivo vedeti karkoli glede bolnikov in invalidov v tej misijonski deželi. Kako deluje zdravstvo, zlasti na podeželju?
Kar zadeva zdravstveno varstvo, mislim da je na Madagaskarju še v nastajanju. V večjih mestih je že urejeno, na podeželju pa zelo slabo. Glede invalidov naj povem, da obstaja nek duhovnik, Francoz, ki ima zelo veliko središče zanje. Zbira jih s celega južnega dela Madagaskarja in drugim duhovnikom vedno naroča, naj mu pripeljemo naše invalide. Tam jih naučijo različnih spretnosti, pridobijo poklic in se potem vrnejo v domače okolje. Lahko rečem, da Cerkev dobro skrbi zanje. Za malgaške ljudi pa bi lahko rekel, da jih je še vedno sram priznati, da imajo invalida v hiši. Primer: na župniji sem bil že več let, ko sem šele izvedel, da je nek invalid v hiši, le trideset metrov stran od župnišča. Čeprav sem bil velikokrat na obisku pri njih, nisem vedel, da imajo bolnika in to zaprtega notri v bajtici, da ga ne bi nihče videl. Sicer ga družina sprejema in skrbi zanj. Je vedno del družine. Samo izven družine ga ne kažejo. Moram reči, da je prav omenjeno središče za invalide že precej spremenilo miselnost v naši škofiji. Sedaj se že dogaja, da same družine pišejo in sporočajo duhovnikom, da imajo invalida in če bi ga lahko sprejeli ter mu pomagali.
Odnos do bolnikov in invalidov se res spreminja. Posebej tam, kjer so župnije, duhovniki ali pa sestre redovnice, dajejo bolnikom in invalidom veliko pozornosti. Največ, kar lahko storimo, je prav to, da jih usmerimo v center, kjer se naučijo delati kaj takšnega, kar zmorejo in se bodo lahko sami preživljali. Nekateri postanejo pravi mojstri in kasneje uspevajo celo bolje kot zdravi. Vem, da se na Madagaskarju razvija tudi Bratstvo, kot ga imate tu v Sloveniji, vendar bolj na razvitejši visoki planoti na severu.

Velikokrat se srečuješ ne le s trajno bolnimi, ampak z boleznijo, tako ali drugačno, včasih tudi z zelo hudo. Ali imaš kakšne izkušnje z zdravljenjem ljudi? Si tudi kaj zdravnika?
Da, ko sem bil še v prejšnji župniji, kjer ni bilo zdravnika v vasi, sem tudi sam kar precej zdravil. Tako sem imel precej izkušenj z bolniki. Včasih se malo pošalim, da sem jih veliko rešil, sem pa tja pa je kateri tudi umrl. Ampak to se menda dogaja tudi v Evropi in Ameriki. Zdi se mi sicer, da Malgaši sami znajo kar dobro sprejeti bolezen. Sicer se zelo borijo proti bolezni in so pravi mojstri domačega zdravljenja in zeliščarstva, a jo tudi znajo sprejeti in z njo živeti. Zdravstvo pa je precej prepuščeno samo sebi. Država se sicer trudi, vendar je ponavadi zdravstveno osebje nepopolno, se ne zanima dovolj, ali pa prihaja do korupcije z zdravili.

Ali morajo zdravila in bolnišnico plačevati?
Da, vse se plačuje.

Tvoj zdajšnji obisk v Sloveniji je povezan z zdravljenjem oziroma z zdravstvenimi pregledi. Kaj se je zgodilo? Kakšne težave si imel?
Ja, moj zadnji obisk je zdravstvene narave. Gre za hudo vnetje grla, ki se nikakor ni hotelo pozdraviti. Zelo čudno je vse v grlu izgledalo. Tamkajšnji zdravnik je posumil, da gre za rakovo obolenje na glasilkah ali v grlu. Svetoval mi je, naj grem čimprej v glavno mesto ali domov v Evropo na pregled. Ker sem slovenski državljan in tukaj plačujejo moje zdravstveno zavarovanje, je bila najboljša rešitev, da sem za nekaj mesecev prišel domov. Saj tudi nisem vedel, kako sploh bo poslej z menoj. Hvala Bogu, zdravniki so ugotovili da gre le za hudo kronično vnetje grla, čeprav tudi to ni prijetna zadeva. Zdaj grem lahko nazaj. Res hvala Bogu, da ni kaj hujšega. Nikoli pa ne veš, kaj se lahko vse razvije.

Doživetje bolezni in negotovosti v zvezi z njo je najbrž tudi močno in mučno življenjsko izkustvo...
Ja, to so čisto osebna izkustva in človek ne ve, če bi o njih sploh govoril. Gotovo ima veliko bralk in bralcev Prijatelja veliko večje izkušnje glede bolezni kot jaz. Če pa že moram, naj rečem, da sem se, ko sem odhajal iz župnije, počutil kot nogometni igralec, ki je moral iz igre zaradi poškodbe, in sploh ne ve, če bo še kdaj lahko stopil na igrišče. To ni nič prijeten občutek. Kar naenkrat se prekine vsa tvoja dejavnost. S čisto novim pogledom vidiš stvari, ki si jih do tedaj naredil. Prvikrat ni bila več v ospredju mojega življenja vera, ampak zdravje. Priznam. Pa ne, da bi podvomil o Bogu. Spraševal sem se, če sem vse v življenju prav storil. Med drugim sem moral priznati, da sem preveč kadil. To je moja slabost. Potem sem si rekel, kar je bilo, je bilo. Sedaj imej to moč, da boš še sam sprejel tisto, kar si drugim oznanjal! Imej zaupanje v Boga! Na misel mi je takoj prišla podoba malgaške matere in otroka na njenem hrbtu. Kamorkoli mati gre, je otrok z njo in spi na hrbtu. Zakaj spi? Ker mu je všeč na hrbtu, toplo je, potem pa, ali gre na jug ali sever, ali na riževo polje ali seka drva, je vseeno. Otrok je vedno na varnem. Kolikokrat sem pridigal: "Takšno zaupanje, kot ga ima otrok v mater, moramo mi imeti v Boga." To se pravi: če me bo Bog peljal v trpljenje, bom rekel: "Ti me vodiš, tebi zaupam; tudi na tej novi poti, ki je ne poznam." Vendar, ko se zaveš, da je lahko naenkrat vsega konec, da se lahko hipoma vse ustavi, začneš razmišljati, ali boš sam sposoben tako prenesti, kot si govoril ljudem. Za mene je bilo to nekaj mesecev precej globokega razmišljanja, kaj pomeni bolezen in do kod sem Gospodu pripravljen reči 'Da'. Pregledov in izvidov me je bilo strah. Ja, to je bila zame čisto nova izkušnja.

Zdaj se vračaš na Madagaskar. Imaš kakšne nove načrte, mogoče glede na to novo izkustvo? Ali bo to kaj vplivalo na tvoje delo, na odnos do ljudi?
Ja, z veseljem se vračam. Gotovo bo to izkustvo vplivalo name, kajti zdaj še bolj vem, da v vsakem trenutku Bog lahko reče: "Dovolj! Zdaj boš delal drugače; zdaj boš pa trpel zame in ne več fizično delal in ne več pridigal." V načrtu sem imel na 'mojem' območju narediti še pet ali šest šol, ter pokristjaniti vse tiste širne predele. Danes vem, da je to bilo ošabno, ker sem si domišljal, da imam dovolj telesne in moralne moči in bom uspel narediti vse, kar sem si zastavil. Izkustvo bolezni in nemoči pa te prisili, da postaneš v vsakem trenutku pripravljen reči: "Hvala, Gospod, za tisto, kar sem mogel narediti. Zaupam, da boš še kaj storil tudi po drugih." Skratka, bolezen te prisili, da bolj računaš na Boga in na druge ljudi.

Zdaj torej tudi na duhovno plat svojega življenja gledam drugače. Vendar iti nazaj na Madagaskar sem si vedno zelo želel. Z vsem srcem in vso dušo sem tam. Čutim s temi ljudmi in jih preprosto ne bi mogel zapustiti. Tri mesece, kar sem bil v Sloveniji, nekako nisem bil pri sebi. Zdaj še bolj vem, kje je moje mesto in moj dom. Po tem soočenju z možnostjo, da bi mi bilo vse odvzeto, bom laže prenašal različne težave. In gotovo se bo tam veliko spremenilo v mojem delu. Z večjo ponižnostjo se bo treba približati ljudem z večjo hvaležnostjo delati in reči vsak dan: "Gospod, hvala ti za dan, ki si mi ga podaril. Lahko ga ne bi bilo." Mislim, da bom bolj ponižen do ljudi, ker se zavedam, da delam nekaj, kar bi lahko naredil tudi kdo drug.

Gotovo se bo to izkustvo poznalo tudi v mojem odnosu do bolnikov. Zdaj bolj vem, kako majhen in negotov je človek v bolezni in strahu glede negotove prihodnosti. V teh treh mesecih sem imel pač zelo globoko izkustvo. Opazil sem, da sem bil v tem obdobju pozoren na določene stvari,na katere prej nisem bil. O njih sem sicer veliko govoril... Zdaj pa bolj pozorno poslušam in razmišljam. Mislim,da sem spoznal novo razsežnost duhovništva in duhovnega življenja, na katero sem doslej premalo mislil. Po takšni izkušnji ponižno rečem: "Gospod, vse je dobro, kar ti storiš."

Za konec rečeš morda še kakšno misel. Kako recimo, lahko kristjan v Sloveniji živi misijonsko razsežnost, poleg tega da dá kakšen dar za misijone?
Seveda, v krščanstvu je tudi misijonska razsežnost. Vsak kristjan, če je res s srcem kristjan, ima željo svojo vero, to svoje notranje bogastvo deliti z drugimi Z drugimi želimo deliti svojo srečo. Slovenci smo znani po tem, da zelo podpiramo misijone. Hvala Slovencem! Tega si sploh ne morete predstavljati. Jaz sem zgradil že sedem cerkva, od tega štiri zidane in tri lesene, za kar ni bilo druge denarne pomoči kot le iz Slovenije. Poleg darov je zelo pomembna molitev. Jaz velikokrat rečem tole: Tisto kar lahko čisto vsak naredi, je, da vsak dan zmoli en očenaš za misijone in za nas, ki delamo tam. Nihče ne more povedati, koliko to pomeni za misijonarje. Ko hodiš tam kilometre in kilometre po vročini ali blatu, ko rečeš, vsega imam dosti, ko si na robu obupa, se zaveš, da je na tisoče ljudi, ki zate vsak dan zmolijo en očenaš. Ta misel učinkuje tako, kot bi dobil injekcijo. To je ogromna pomoč!
Hvala vsem, ki podpirate misijone! Ljudje pri nas vedo, da je misijonar le posrednik in da so to sredstva tisočev slovenskih vernikov, ki želijo pomagati. Ko naredimo praznovanje, ko je neka stvar končana, oni vedno v zahvalo vključijo vse, ki so nam pomagali. Gotovo se prav v majhni vaški cerkvici na Madagaskarju čudovito pokaže vesoljnost Cerkve. Pokaže se v navzočnosti misijonarja, pa tudi v stavbi, v cerkvici.

Pogovarjali smo se: Polona Malovrh, Tone Planinšek in Vlado Bizant