Buh France
Vera prinaša srečo
»Pa bi se še jaz obrnil s prošnjo na vse, ki trpite. Osebno sem zmeraj poudarjal da do zdaj v življenju nisem občutil nobenega trpljenja. Med vami so pa, kakor berem v Prijatelju, nekateri, ki že leta in leta ne vedo, kaj je peš hoja in so odvisni od vozička in od tistega, ki mu pomaga In trpite osamljenost, fizične bolečine. Spomnite se naše malgaške Cerkve, zlasti naših mladih duhovnikov in bogoslovcev, ki se pripravljajo in jih ni malo. Je pa njihova pot precej težka in vi jim lahko s svojim trpljenjem in molitvijo veliko pomagate.« Tako prosi misijonar lazarist g. France Buh, ki ima sedaj nekoliko drugačno misijonsko poslanstvo. Po možganski kapi je že pol leta v Sloveniji pod oskrbo Marijinih sester čudodelne svetinje v Vincencijevem domu (Štepanjska 7, 1119 Ljubljana).Dragi sobrat France! Oktobra meseca bomo obhajali misijonsko nedeljo, zato smo tebe izbrali kot intervjuvanca za našo revijo. Radi bi te vprašali o zgodbi tvojega življenja od začetka. Od kod si doma? Iz kakšne družine izhajaš? Kakšne spomine imaš iz domačega družinskega življenja?
Jaz bi poudaril zahvalo, da sem sploh bil rojen. Za kar sem vsak dan hvaležen mami in tistim, ki so ji pri tem svetovali in jo hrabrili, da me je sprejela. In seveda potem, po vseh svojih močeh, vzgojila. Sodelovala je z Božjo milostjo, da sem, kar sem. Ne da bi bil kaj posebnega. Argentinci pravijo: »Cada uno es cada uno y cada uno vale mas que ninguno.« To zame pomeni: kar si, si, bodi, kakršen si, kakor koli si. Kot pravi sv.Tomaž: »Bolje biti,kot ne biti«
Po vrsti sem sedmi otrok mame Terezije Zdešar in očeta Franca Buha, oba iz Horjula. Rojen sem bil v senci Šmarnogorske Marije Vnebovzete, v Šmartnem pod Šmarno goro. Mama je iz vasi Ljubgojna, po domače Jakaševa. Njun prvi otrok, Stane, je bil rojen v Borovnici. Potem pa je ata kupil mizarsko delavnico v Šmartnem pod Šmarno goro in so se tja preselili. Večina otrok smo bili rojeni v Šmartnem.
Je Šmarna gora podružnica župnije Šmartno?
Ne, Šmarna gora že od vsega začetka spada pod Vodice. Ker pa se Šmarna gora začne takoj za našo hišo, je razumljivo, da so šmarški župniki ali kaplani že precej let oskrbovali Šmarno goro ob nedeljah ali pa pomagali.
Ljudska šola, pod vodstvom gospe Velnarjeve v Šmartnem, mi je dala dovolj znanja, da sem se uspešno vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, po petem razredu ljudske šole. No, potem je prišel 6.april 1941 in kot toliko družin se je tudi naša razbila. Zaradi vojnih razmer, zaradi okupacije po Nemcih in Italijanih. Eden je šel v gozd, drugi na rusko fronto, nekateri na italijanski del zasedene Slovenije, ki je postala Ljubljanska provinca. Tako so jo imenovali Italijani: Provincia di Lubiana. Ko sem začel gimnazijo, še za časa kralja Aleksandra,je bila z zasedbo prekinjena Poslopje je zasedla italijanska vojska. Prvi letnik gimnazije sem prekinil. Potem sem pa nekega lepega dne dobil sporočilo usmiljenke s.Anicete, atove sestre: »Francl, pridi hitro, šola se bo znova začela.« Tako smo napolnili nahrbtnik z najnujnejšimi stvarmi. Tudi klobasa ni manjkala. Potem sem šel v Ljubljano. Z ministriranjem v ženski bolnici sem si služil hrano za ves dan. Skoraj zastonj sem imel stanovanje v hiši, ki jo je kupil lazarist g. Lenček za upravo Katoliških misijonov na Malenškovi ulici 11., zraven vojaške bolnišnice.
Imaš kakšen spomin na samo otroštvo? Kako ste ga preživeli?
Iz otroštva imam lepe spomine na naše vaško otroško življenje. Čez dan nas starši niso pustili, kakor se spusti male domače živalce. Treba je bilo pomagati pri delu. Zvečer pa so bili naši otroški mitingi okrog sena, ki je bilo zloženo na kupe, ko se je čez dan zunaj sušilo. Proti večeru smo ga spravili, za primer če bi ponoči deževalo. Ampak nekaj moram omeniti, nek lep spomin. Imeli smo mizarsko delavnico in kar precej pomočnikov ter vajencev, ne manj kot šest. In ti so bili kot otroci mojih staršev. Vsak je bil pač, kar je bil, vajenec ali pomočnik, ampak ob poldne ena sama miza. Isto kosilo za enega vajenca in za ata, gospodarja delavnice oziroma mizarstva. Ob večerih se spomnim, zlasti pozimi, da smo bili brez izjeme okoli peči skupaj v hiši in molili rožni venec. Tudi vajenci in pomočniki so molili z nami.
Potem se je nadaljevala srednja šola. Kako je pot potekala naprej?
Druga svetovna vojna se je nadaljevala in končno približevala koncu. Zato so Nemci, posebno po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, mobilizirali vse v svojo vojsko. Nas, dijake, jasno niso mogli. Pa tudi splačalo se ne bi. Pač pa smo imeli obvezno delo, arbeitsdienst, v dobro tretjega Rajha. Vsak dijak se je odločil, kaj bo. Dosti izbire ni bilo. Nemško obvezno delo, partizanstvo ali k domobrancem. Ko sem videl, kaj so tudi v samem Horjulu storili partizani, je bila odločitev lahka. Ubili so mi strica in teto, bolj nedolžnih niso mogli. V gozd ne grem,torej sem zaprosil komandanta domobrancev v Horjulu, če me sprejme. Ker je vedel,da za kakšne bitke ne bom saj še nisem bil star 16 let, me je vzel za svojega osebnega purša (fantiča).
Koliko časa si potem tam služil? Morda si dal skozi hude stvari?
S tega obdobja, ko sem bil pri domobrancih, od novembra 1944, do maja 1945, sem že večkrat poudaril, da sem vesel, da nisem nikdar streljal na človeka v teh šestih mesecih. Osmi maj je bi dan znanega navala na Ljubeljski prelaz oziroma tunel. Večina civilistov smo rekli: »Gremo, da si rešimo življenje! Če so že prej, med okupacijo, nemoteno pobijali naše najboljše ljudi, neoborožene in nezavarovane, posebej na podeželju, se prav lahko spravijo tudi na nas. Rešimo se kamor koli!« Pot je bila še prosta do avstrijske meje. Torej Kranj, Tržič, Ljubelj, prelaz, Borovlje. Jaz sem šel s Kopačem čez prelaz, ne skozi tunel. Pot je vodila čez Ljubelj do vsem Slovencem znanega Vetrinjskega polja. Tam smo živeli noč in dan pod milim nebom,brez sten,brez strehe. Več tisoč civilistov, nekaj tisoč vojakov
Ti si bil tam s svojo družino ali samo s sobratom Kopačem?
S Kopačem sva šla vsak svojo pot. Tako rekoč sem bil sam. Po zaslugi zdravnika dr. Meršola in ravnatelja klasične gimnazije že v Ljubljani - Marka Bajuka, smo takoj nadaljevali z gimnazijo, in to še prej, preden so nas prepeljali v barake, torej na polju. Kot imajo še danes nekateri Afričani šolo v senci dreves. Potem so bila leta taborišč, 1946, 1947. Pouk se je redno nadaljeval s polnim profesorskim zborom, z maturo.V taborišču v Špitalu ob Dravi sem končal 6. gimnazijo in tedaj prejel pismo gospoda Lenčka, ki je še iz mojih ljubljanskih gimnazijskih let vedel, da mislim na misijonski poklic. Povabil me je, naj čim prej pridem v Rim ker od tukaj bodo Slovenci, med njimi tudi lazaristi, odšli iz Italije. Če imam morda namen pridružiti se lazaristom, naj se ne obotavljam in čim prej grem v Rim. Tako smo nekega večera s profesorjem Grumom prekoračili Tirolske hribe in se drugi dan že znašli v Italiji ter nadaljevali pot do Rima. Lazaristi so ubrali dve smeri: južno Ameriko, zlasti Argentino,za kamor so se iz večine taborišč prijavili tudi civilisti,in pa severno Ameriko, Kanado ter Združene države.
Koliko let študija je bilo v Rimu?
V Rimu ni bilo nobenega študija. Ampak sem dobil osebno izkaznico in se znašel na seznamu Slovencev, za katere je v Argentini gospod Hladnik od predsednika dobil zagotovilo, da se nas lahko več tisoč naseli. Da bodo dobili dela zmožni delo. Mednarodna organizacija UNR nam je preskrbela zastonjski prevoz preko Atlantskega oceana.Iz Genove v Italiji smo odpluli konec julija 1948
Kako, da nisi bil med tistimi, ki so jih leta 1945 vračali nazaj v Slovenijo?
Sprašujete, kako da nisem bil vrnjen tako kot moji sošolci. Naj omenim, da je bil moj sošolec Justin Stanovnik, oba brata Velikonja, Basajovi. Vrnjen nisem bil zato, ker me je komandant čete, moj bratranec Lojze Bastič, tako rekoč pognal ali izgnal iz svoje čete, rekoč: Francelj, zdaj se začne pa bolj resno, veš. Ena stvar je biti purš, čistiti čevlje pometati pisarno, druga stvar bo zdaj, če nas res peljejo v Italijo, kjer naj bi nas Angleži sprejeli in oborožili in ne vem kaj še. Boš šel k civilistom. Tvojega vojaškega življenja je konec. In tako sem nehal biti vojak. Zvedeli pa smo, kaj se je zgodilo z drugimi.
Teologijo si študiral v Argentini.Leta 1954 si imel novo mašo. Kje je bila?
Pri salezijancih v predmestju Buenos Airesa. Tam so bili argentinski salezijanci, pa tudi naši, na primer gospod Mernik. Leta 1955,so nas vse Slovence prosili, da bi prevzeli škofijsko semenišče v Paragvaju. Bilo nas je vsaj pet: gospod Jan, Jerman, Boljka... Tam smo preživeli eno leto. Potem smo se lazaristi spet razšli. Jaz sem šel nazaj v Argentino. Tam sem bil v argentinskih hišah lazaristov. Deloval sem v gimnazijah. Rekli so mi profesor, kar se je meni zelo "nobel" zdelo. Ampak, bi se lahko reklo, da sem poučeval v malem semenišču, in sicer več snovi.
Po delu na argentinski gimnaziji si pa šel delat med Slovence?
Gospoda Lenček in Sodja sta me povabila v Baragovo misijonišče v Lanus. Med Slovenci sem delal bolj malo. Več v Hladnikovi argentinski župniji, posebno kadar je šel na dopust sem prevzel vse dolžnosti župnika za nekaj mesecev. Potem pa je leta 1967 prišla prošnja z Madagaskarja od škofa in od našega vizitatorja (predstojnika lazaristov). Prošnja ni bila poslana samo nam Slovencem v Argentini, ampak v Belgijo, Španijo, v Italijo. »Na Madagaskarju izgubljamo postojanke, prepuščamo drugim redovom cele škofije. Prosimo vse province če morejo poslati kakšnega duhovnika na pomoč«
In si se kar kmalu odločil?
Ja. Rekel sem vodstvu, Lenčku in Sodji: »Vama prepuščam odločitev; če vidva mislita, da bi bil za to, sem jaz pripravljen oditi takoj,še danes ali jutri« Ni bilo ravno danes ali jutri, ampak manj kot pol leta. Mislim, da februarja 1968 sem že bil na ladji, ki me je preko Španije prepeljala do Francije. Naj bi se vsaj malo naučil francoščine, kajti Madagaskar je bil še vedno francoska kolonija. V Franciji sem nekaj mesecev študiral samo francoščino.
Koliko let si preživel na Madagaskarju?
Od konca 1968 do 2007. Torej 39 let. Dokler mi niso svetovali, naj grem v Slovenijo, da morda znova dobim moč v levi nogi in roki. Saj je zdravljenje na Madagaskarju še zelo primitivno in tvegano.
Kolikokrat si prišel v Slovenijo na obisk z Madagaskarja?
Naša malgaška praksa je bila: kolikor let misijonarjenja na Madagaskarju, toliko mesecev dopusta doma. In vsake toliko let. Naš provincialni zbor se je izrazil za vsakih pet ali šest let. Prvič sem bil doma po sedmih letih dela na Madagaskarju.
Ali si potem po sedmih letih bil tukaj na dopustu sedem mesecev? Verjetno ne bi vzdržal sedem mesecev na dopustu…
Ker so bili družina in sorodniki razbiti, sem preko južne Afrike najprej obiskal svoje v Argentini,sestro Anico z družino Potem druge v Kanadi,pa še v Sloveniji
Kako si začel na Madagaskarju? Kako si deloval kot duhovnik?
Najprej so mi svetovali: »Boš izgubil nekaj časa, ampak boš potem bolj učinkovito deloval; pojdi v šolo malgaškega jezika, ki je dobro organizirana; v jezuitsko hišo, ki je prav za to prilagojena, da lahko vsi novi misijonarji, kakršnega koli reda ali narodnosti, šest mesecev ne delajo drugega kot da se učijo malgaščine.« Po šestih mesecih učenja jezika me je škof poslal na južni del škofije, ki naj bi postal nekak slovenski misijon, v nadomestilo za kitajskega,ki je bil ukinjen ravno tistega leta. Od tam so morali bežati ali oditi naši misijonarji: Kopač, Prebil, Volbang, Jerman. G. Žakelj si je dopisoval z našimi malgaškimi predstojniki, s škofi, kako naj bi organizirali ta misijon. V začetku od 1969 do 1971 sem bil edini Slovenec, potem so pa začeli prihajati novi lazaristi in škofijski duhovniki. Med lazaristi je bil, mislim da prvi, Janez Puhan. Nato še Rok Gajšek. Škofijski pa koprski pokojni Silvo Česnik. Iz ljubljanske škofije Janko Slabe, tudi pokojni. Iz mariborske škofije Pepi Gider in Franček Kraner. Pokazala se je potreba po centralni hiši, se pravi sploh hiši, ker so do tedaj bile samo lesene hišice, s ščurki, podganami in komarji ter drugimi vrstami živalskega sveta. Tako smo na jugu škofije zgradili hišo, pa ne samo za slovenske misijonarje. Tudi malgaški in drugi, ki imajo pota s severa na jug, se radi ustavijo pri nas v Vanganjdžanu, da prenočijo, prebijejo dan ali se odpočijejo.
Kot sem slišal iz pričevanja misijonarjev, so Malgaši verni že v svoji kulturi. Verujejo v Boga kot Stvarnika, sicer nekako oddaljenega.
Res. Misijonarji nismo šli izvažat evropsko kulturo, ampak nasprotno, smo morali sami sprejemati njihovo, ki je zelo različna. Skušali smo se vživeti vanjo.
So nekatere določene točke, o katerih bi rekli: tole bi morali mi odpraviti. Nekaj pa poudariti. Kako razviti in poglobiti tisto, kar je dobro v njihovi kulturi, boljšega od naše kulture severne poloble? Brez dvoma, vsi turisti in drugi, ki obiščejo Madagaskar, priznajo: »Veliko smo prejeli od teh ljudi. Veliko smo se naučili. Kako drugače bi lahko bilo pri nas na zahodni oziroma severni polovici zemlje, če bi ta vidik oziroma ta način življenja prenesli k nam.«
Na primer pehanje za bogastvom, za čim več imeti. To je velika razlika med Evropo in tam. Ravno danes ali včeraj sem slišal reči: »Ne skrbeti za jutri.« Pri tem Malgaši bolj logično sledijo evangeliju kot mi. Seveda, to je lahko prav mišljeno, lahko pa tudi napačno. Če bodo jutri žena in otroci lačni, ker me danes ni skrbelo, kaj bodo jedli, gotovo ni prav.
Kaj bi nam še zaupal iz tega dolgoletnega življenja z misijonov? Meseca oktobra bomo obhajali misijonsko nedeljo, ko je vsa Cerkev bolj odprta za misijonsko poslanstvo, za povezanost z misijonarji po vsem svetu.
Pozitivna stran, če gledamo slovensko sodelovanje v misijonskem delovanju Cerkve, je tudi prispevek slovenskih laikov. Saj lahko beremo o naših v Zambiji, zdaj celo v južni Ameriki. Pri nas na Madagaskarju smo bili že deležni zidarjev, mizarjev, mehanikov, medicinskih sester. Lani smo pokopali Jožeta Letonjo, ki je 20 let delal in resnično garal na Madagaskarju, v povezavi, ne samo s slovenskimi misijonarji, ampak tudi z Italijani in Francozi. Teh laiških sodelavcev je bilo že preko 30, največ na področju zdravstva.
Če bi kdo poznal zdravega fanta, ki bi bil pripravljen iti na Madagaskar, trenutno najbolj potrebujemo mizarja. Jože Letonja je že več stvari obljubil, naročil deske, ki se sušijo, stroji so pripravljeni, ni pa prostovoljca, ki bi prišel delat. Če kdo ve, naj nagovori prostovoljca, ki bi bil pripravljen iti vsaj za eno leto, ker drugače se ne splača, zaradi vize in drugih stroškov potovanja. Včasih se zgodi, da se kdo ponudi za dva, tri mesece. To se pa skoraj ne splača. Jože je delal 20 let. Zdravnica dr. Masletova tudi dolga, dolga leta. Torej vsekakor, če bi kdo zvedel za takega fanta, zlasti če bi bil mizar, bi bil dobrodošel. Z orodjem, ki ga imamo, se lahko priuči tudi drugih stvari, na primer ključavničarstva. Naj prostovoljec poišče stik z misijonskim središčem v Ljubljani. Osebno želim čim prej nazaj na Madagaskar, vendar pravijo: »Kaj boš s tako nogo?«
Pa se čutite sposobnega, da bi šli nazaj?
Ja,seveda.Saj so tudi tam požrtvovalne sestre in bolničarji. Edino pripomočkov in zdravil je seveda tukaj več kot tam.
Videti je, da si s srcem tam. Od vsega začetka si rekel, da bi se rad vrnil, če se bo zdravje izboljšalo.
Ja, ja.
Morda bi nam zaupal še, kaj ti je posebej dragoceno. Kaj je na Madagaskarju tako dobrega, da bi se odselil?
Ja,nekaj kar bi bilo težko sprejeto zaradi našega individualizma, egoizma. Jaz bi polovico malgaških otrok prestavil v Slovenijo. To bi mrgolelo kot mravljišče.
Če bi bilo na kakšni župniji 100 teh otrok, bi se zelo spremenila,kaj ne?
Ha,ha. Pred leti je bilo moderno posvajanje otrok. Zlasti Italijani in Francozi so neprestano prosili za otroke. Usmiljenke so bile skoraj nekako zadolžene za to. Pa se je zakonodaja, slovenska in malgaška, nekoliko zaostrila. Posvajanje postaja vedno težje. Pač pa večkrat berem v Družini o botrstvu. To je pa preprosto finančna pomoč, skromna, učinkovita in za botre, po mojem, ne pretežka. Kajti dajo od tega, kar morejo, kolikor morejo. Zaslužim toliko, kaj če bi pol procenta ali pa četrt dal kot boter? Kakor dam za svojega nečaka, dobro, bom dal pa za enega Malgaša.
Moj nočni čuvaj, ki je bil nekako bolj zadolžen, da je bil pripravljen, če sem ga poklical, ima sinčka 5, 6 let starega. Z ženo sta poročena cerkveno, je naš reden uslužbenec kot hišni čuvaj. Za tega bom skušal dobiti kakšno majhno pomoč. Oče je silno želel, da bi dobil koga, ki bi ga posvojil, ampak mu nisem mogel obljubiti. Dejal sem mu, da bo težko in vedno težje.
Kaj ti ostaja v lepem spominu iz življenja?
Nekaj lepega je to, ko vidiš, da tisti, ki končujejo tuzemsko življenje, zaupajo. Na več krajih sem že omenil, kako je neka ženica protestirala, ko sem jo poklical po njenem domačem malgaškem imenu. Vzemimo primer kot naše ime Micka, je malgaško Bau ali pa Rašua. No, to ženico sem poklical: »Rašua, kako kaj?« »O, zdaj pa nisem več Rašua, saj ste me zadnjič krstili; zdaj sem Marija.« Aha, vidiš. Je vedela, da se je nekaj zgodilo v njej, da je dobila novo ime. Stara je bila že kakšnih 60, 70 let. Krst ji je nekaj pomenil. Ali pa, če ti nek starček, ki že komaj diha, reče: »O, veste, ste mi prinesli obhajilo, Jezusa. Zdaj se pa res ne bojim več umreti.« Takšni prebliski, takšne točke ti dajo malo veselja za nekaj dni ali pa tudi za kakšne tedne. Da vidiš, da se nisi zastonj trudil, če si šel peš čez vodo in hribe.
France, gotovo imaš še ogromno takšnih bogatih izkušenj, ki so zapisane pri Gospodu. Želimo ti vse dobro, da bi okreval, kolikor ti je namenjeno. Hvala za vse, kar si nam povedal in zaupal.
Pogovarjala sva se: Toni Burja CM in Tone Planinšek
