"...DA BI MENI PODLOŽIL KORAK!"

Misijonska obzorja, 2000

Tone Kerin, misijonar z Madagaskarja, se je vrnil v domače kraje, da preveri svoje zdravstveno stanje in telesno kondicijo za nadaljnje delo med svojimi ljudmi, kakor sam pogosto imenuje Malgaše. Na Madagaskarju živi in pričuje že petnajsto leto. V tem času je zamenjal dve postojanki, delo med zaporniki na jugu otoka v Fortdauphinu in župnikovanje v Maranbondru, kjer je nasledil Janeza Puhana. Pred štirimi leti pa se je preselil na misijon Midongy-Atsimo, skrajno jugozahodno področje farafanganske škofije. Na naših straneh je Tone že »star znanec«, saj se je že kar nekajkrat oglasil s svojimi pismi ali prispevki, s katerimi nas je obveščal o svojem delu na Rdečem otoku. Vsi tisti, ki spremljate njegovo delo od začetka, se gotovo spomnite pisma iz zatohlosti malgaških zaporov, kjer ljudje v neznosnih razmerah životarijo ali celo čakajo smrti. Tam, pravi, je doživel lepoto in zahtevnost svojega duhovniškega poklica. Odpadlo je vse: osebna ambicioznost, duhovniški ovratnik - ostala pa je srčika bivanja slehernega kristjana - vera, upanje in ljubezen. Človek obrača, Bog obrne, pravi slovenski pregovor. Tone pa je tedaj zapisal, da se je pravzaprav v tistem trenutku zavedel svojega misijonarskega poslanstva. Ta ustvarjalna izkušnja ga odtlej vodi po razrvanih malgaških poteh.

Tone, poznava se že lep čas, zato naj mi bralec oprosti, da te tikam. Ko sem te obiskal na Madagaskarju, sem doživel trenutke gostoljubnosti in prisrčnosti tvojih ljudi, kakršne človek le malokdaj izkusi v življenju. Se še spominjaš tvojih prvih dni na malgaški župniji?

Da, to so spomini in več, to je doživetje, ki me spremlja še danes, kamor koli grem ali kjer koli sem. Že od prvega stika z ljudmi iz Maranbondra so me ti sprejeli takšnega kot sem z odprtimi rokami in njim lastno prijaznostjo. To mi je pomagalo, da sem dojel, da le ponižen, obziren in ljubeč korak naproti drugemu odpira brezmejne poti skupnega potovanja v medsebojnem spoštovanju in razumevanju po človeških poteh, pa naj bodo pogrnjene s perzijskimi preprogami ali razmočene od uničujočih monsumov in razdirajočih hudournikov. Vesel sem te izkušnje, zanjo bom Malgašem hvaležen vse življenje. Menim, da me bo spremljala tudi v nebesih.

Mnogi te poznamo kot duhovitega človeka, pa vendar se mi zdi, da ti je na tokratnem obisku v domovini legla neka senca na čelo.

Po dveh letih sem se vrnil iz zdravstvenih razlogov. Prav sedaj sledim zdravnikovim napotkom. Upam, da bodo izvidi dobri, da se bom lahko čimprej vrnil na Madagaskar. Duhovniki po naravi svojega dela radi svetujemo in razumemo, včasih pa je potrebno tudi druge prositi za nasvet. V mojem primeru so to zdravniki. Sicer pa se je prijetno srečati z prijatelji in znanci v Sloveniji. Poleg tega pa nas je kar nekaj misijonarjev na obisku v domovini, s katerimi radi pokramljamo o našem delu na Madagaskarju.

Ali se slovenski misijonarji na Madagaskarju dobivate na skupnih srečanjih?

Občasno se vidimo na raznih sestankih ali duhovniških srečanjih, vendar treba reči, da nas ločijo sorazmerno velike razdalje in različna dela, ki navadno onemogočajo pogostejša srečanja. Z Jožetom Adamičem na primer sva vsak na enem koncu farafanganske škofije. Jože na severovzhodu, jaz pa na jugozahodu. Vmes pa je tristo kilometrov težko prevozne poti. Peter Opeka je v glavnem mestu, kjer se s svojo svetniško gorečnostjo trudi ljudem odkrivati smisel in prinašati upanje. Midongy pa je od glavnega mesta oddaljen tisoč kilometrov. Ne glede na razdalje ali neprevozne poti pa nas vse misijonarke in misijonarje druži ista želja ljudem spregovoriti o svobodi, ki nam jo prinaša Kristus. Lepo je živeti in prijetno delati s takšnim občutkom. Ponosen sem, da sem član »odprave« slovenskih misijonarjev na Madagaskarju, ki s svojim prispevkom pomembno zaznamujejo malgaško Cerkev in družbo.

Tone, ob zadnjem dopustu si nam s člankom v Misijonskih obzorjih postregel z nekaj informacijami o svojem delu. Osveži nam spomin. S čim se ukvarjaš v Midongyju?

Moje delo v Midongyju je delo preprostega vaškega župnika. S kristjani molimo, pripravljamo bogoslužje, se pogovarjamo o različnih življenjskih težavah in prijetnostih. Naša praznovanja so lepa. Pred mojim odhodom domov smo skupaj praznovali Gospodovo vstajenje - višek našega krščanskega veselja. Želim si ljudem razložiti to, kar sam čutim ob neizrekljivosti Jezusove ljubezni. Sam sebe je potunkal v blato, da bi meni podložil korak. Temu so učeni Grki rekli nespamet, norost. Tudi nas pogosto prešine podobna misel. Pa je ni druge poti. Veliki misijonar vseh časov Bartolomeo de las Cassas je že v davnem šestnajstem stoletju spregovoril vsem misijonarjem, da je samo ena pot oznanjevanja evangelija - ljubezen. To je pot, ki nam jo je pokazal Kristus.

Velika noč je izrazit praznik ljudi, ki so pripravljeni sprejeti besedo ljubezni in svobode, ki nam jo Jezus polaga na srce. Zato pa je potrebna priprava. Ves postni čas smo se urili, da bi zunanja lepota in blišč praznovanja prav izražala naše notranje občutke veselja in odrešenosti. Kristjani morajo bogoslužje pripraviti sami, ker z njim izkazujejo svoja upanja in hrepenenja. Moje delo je le, da pri tem sodelujem in posredujem tu in tam kakšno idejo. K tej pripravi spadajo tudi duhovne vaje za različne skupnosti - fokotany v okviru župnijske skupnosti. Tako se po dva dni zvrstijo otroci, starši, dekleta, fantje, starci v župnišču na duhovnih vajah. Ta dva dni ostanejo skupaj v miru in tihoti. Na ta način sebi ponudijo priložnost vstran od vsakodnevnih skrbi začutiti glas vesti, ki jih usmerja na pot svetosti. Svetost ni domena izbrancev pač pa nas vseh, ki se odločamo slediti božjemu povabilu. Pri tem jim pomagam s kakšnim vzpodbudnim nagovorom. Izredno sem vesel, da se ljudje radi odločajo za tovrstno osebno obnovo in pri tem vztrajajo.

Malgaško ljudstvo je sposobno vzeti si čas za praznovanje. Praznik človeka, ki ve čemu praznuje, umirja in mu daje novih moči za nadaljnje spopadanje z izzivi delovnega dne. Te modrosti nas učijo vsi veliki duhovi naše ere. Sveti Avguštin je molil: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler si ne odpočije v Tebi.« Res pa je, da je vročina malgaševega delovnega dne ter vlaga, ki puhti iz blatnih riževih polj zares težka in potrebuje osvežujočega vetriča izpod košatih mangovcev. Tam se zbiramo pri molitvi na podeželju, kjer se daleč od središča misijona ljudje prvič srečujejo z Jezusovo besedo.

Župnija Midongy je velika, kot so velike vse malgaške župnije. Pred mano tu ni bilo stalne prisotnosti misijonarjev. Sedaj pa sva dva. Meni so predstojniki dodelili še kaplana - domačina. S preprostim življenjem in kar se da pogostim obiskovanjem oddaljenih postojank pokušava čimveč ljudi pritegniti. Na oddaljenih postojankah proti jugu in zahodu, kjer ni več poti, po katerih bi mogel voziti avto, ljudje vztrajno prosijo za molitev. Obiskujemo jih, se z njimi pogovarjamo, in ustanavljamo nove molitvene občine. Te se potem dve ali tri leta same zbirajo pri molitvi, nakar se začne priprava na krst zainteresiranih. V teh predelih pretežno krščujemo odrasle, ki so opravili nekajletni ciklus priprave in izkazali osebno željo prejeti krščanstvo. V teh skupnostih seveda ni cerkva. Zato je moja posebna želja in načrt za prihodnje postaviti še nekaj cerkva, kjer se bodo mogli molivci zbirati. Gradnja cerkve ali šole pa je posebno poglavje v mojem življenju na Madagaskarju.

Najprej se naj ob tej priložnosti zahvalim za pozornost in darežljivost slovenskih kristjanov, ki s svojimi darovi prispevajo pomemben delež pri gradnji Cerkve na Madagaskarju in k napredku v smislu izobraževanja otrok. Ob zadnjem dopustu sem zaprosil tudi nekaj slovenskih podjetij za pomoč in naletel na prisrčen odziv. Hvala vsem darovalcem. Vedite, da delite svoj kos kruha z ljudmi, ki ga brez lastne krivde nimajo. Tako se plete mreža ljubezni in dobrote.

Nazaj h gradnji. Takole izgleda. Najprej skličemo sestanke z vaškimi starešinami, kjer osvetlimo problem iz vseh strani in se odločimo ali bomo gradili cerkev, šolo ali cesto ali ne. Ljudje običajno že sami prej prosijo za pomoč pri gradnji. Nato svet vaških starešin določi zemljo, kjer bo objekt stal in obvesti vse ljudi o načrtovani zadevi ter jih prosi za pomoč pri delu. Ko se enkrat gradnja začne, sodelujejo vsi, kristjani, nekristjani, otroci, odrasli, starci. Zavedajo se da gradijo svojo stvar. Moja vloga je da jih pri tem vzpodbujam, vodim delo in priskrbim cement, železo in pločevino. Vedno znova sem navdušen ob pogledu na otroke in starce, ženske in moške, ki po več kilometrov na glavah tovorijo pesek, da zidarji lahko izdelajo zidake in gradijo. S tem gradijo ne le cerkev pač pa živo občestvo. Prav zaradi te zavesti mi ni nikoli nerodno zanje prositi. V zadnjih dveh letih smo zgradili tri cerkve, obnovili šolo, vsako leto pa popravljamo zadnjih petdeset kilometrov poti pred Midongyjem.

Tvoje delo je torej zelo pestro, nosiš veliko odgovornost za rast in razcvet krščanstva. Ti to dejstvo povzroča velike skrbi?

Nikakor ne. V Midongyju sem rad. Že se veselim ponovnega snidenja z našimi ljudmi. Vendar svet ne stoji ali pade zaradi mene oz. nas misijonarjev. Spomni se Pavlove misli: vrtnar le zaliva in okopava, rast pa daje Bog (prim. 1Kor 3,7). To je vesela novica za pričevalce. Odpade vsakršna bojazen ali pretiran strah. Življenje je lepo, če le to hočemo. Zaupam Bogu. Zadnjič sem se pogovarjal z nekom, ki pozna življenje Cerkve. Zanimiva se mi je zdela ugotovitev, da je misijonska dejavnost Cerkve tema, ki najbolj pritegne zanimanje in odziv kristjanov v Sloveniji. Vesel sem tega. Misijonsko poslanstvo Cerkve je po mojem globokem prepričanju srčika odgovornosti, ki jo nosi Cerkev na tem svetu. Gospod nam naroča naj se ljubimo med seboj, da bodo ljudje spoznali našega očeta, ki je v nebesih - z drugimi besedami: pojdite po vsem svetu in oznanjujte velika božja dela. V tej zavesti metoda dela ni tako zelo pomembna. Vsakdo izmed nas se trudi po svoje, ker vsi upamo na božjo pomoč. Naš alpinist Nejc Zaplotnik je nekoč zapisal, da tisti, ki nosi cilj v srcu, vedno hodi po pravi poti.

Na Madagaskarju si že petnajst let. Začetna zaljubljenost v tvoje poslanstvo je gotovo splahnela. Se kdaj želiš preizkusiti drugje, morda v Sloveniji?

Ne. In zopet ne. Začetna zaljubljenost nikoli ne mine. To bodo bolj vedeli zaljubljenci in zakonci. Jaz vem, da preraste v ljubezen. Veš kaj mi je najbolj všeč na Madagaskarju? Dvorišče moje hiše ni nikoli prazno. Vedno je ovito v otroški živ-žav. Ne mine dan, ko me ne bi prihajali kristjani obiskovat.

Torej ti ni dolg čas?

Nikoli. Kot rečeno se iz dneva v dan vrstijo obiski v moji hiši. Ljudje prihajajo od blizu in daleč. Midongy je glavno mesto province. Tja prihajajo tudi ljudje iz oddaljenega podeželja, da bi prodali ali kupili kakšno reč. Tedaj izkoristijo priliko, da se oglasijo na misijonu. Pogovorimo se o vseh mogočih stvareh, od gospodarstva, do povsem osebnih vprašanj in dilem. Malgaši so po naravi odprti ljudje in se radi pogovarjajo. Malgaši poznajo pregovor, ki pravi: četudi so noge, roke in glava utrujeni, jezik ni nikoli. Torej vedno je čas za pogovor, četudi pridejo z zelo dolge poti. Poleg tega pa imamo seveda mnogo »uradnih« obiskov zaradi krstov, pogrebov in podobno, kajti župnija je zelo velika. Mislim, da bi bilo življenje na Madagaskarju brez tega čudovitega vrveža morda res težko.

Kaj ti daje moč za tako pozitiven pogled na življenje? Pri nas radi potožimo, da živimo v težkih časih glede na veliko brezposelnost, majhne plače, ipd.

Verjamem, da v Sloveniji mnogo ljudi živi v razmerah, ki so slabše, kot bi si sami želeli. Roko na srce - v zadnjih desetih letih so se razmere mnogo spremenile v pozitivno smer. Pa pustimo to, ker morda nisem pristojen, da bi govoril o razmerah v Sloveniji.

Na Madagaskarju so razmere precej težje. Madagaskar se uvršča med tiste dežele sveta, ki jim v Sloveniji rečemo tretji svet in živijo v veliki revščini. Jaz vedno dodam, pa vendar ni to revščina duha in srca, kot jo pogosto izkazuje sodoben razvit svet zahodne civilizacije. Saj veš, še tako drobna sveča prežene temo, četudi opolnoči. Sicer pa na Madagaskarju razen v dveh, treh velikih mestih ni služb. Ljudje se preživljajo od svojega kmetovanja in različnih priložnostnih del. Torej živijo brez denarja in brez vsega razkošja, ki ga denar lahko prinese. Vedno pa imam občutek, da so v bistvu srečni ljudje.

Kaj meni daje moč? Jezusovo oznanilo svobode. Se spomniš tistega odlomka iz Lukovega evangelija. Gospodov duh je nad menoj .... poslal me je, da ubogim oznanim blagovest, da jetnike spustim na prostost,.., da oznanim leto Gospodovega usmiljenja. Jezus nas v svoji brezmejni ljubezni hoče svobodne. Odveč je vsakršna tesnoba, vsak strah. Kako hočem nekoga imeti rad, če se ga bojim, ali če se on mene boji? Potem sem njegov gospodar oz. suženj! Ne. Gospod hoče drugače. Na svet je prišel, da bi iz nas strgal verige, pa naj bodo zlate, srebrne ali jeklene ali celo tiste iz ljubezni. Samo življenje brez verig je vredno človeka. Slutim, čutim in vem, da mi Jezus stoji ob strani in me podpira. Večjega zadoščenja v življenju ne bi mogel imeti.

Poleg tega pa vem, da je prisotnost misijonarjev v naši farafanganski škofiji potrebna. V družbenem življenju Malgašev na podeželju, v od mesta oddaljenih krajih državne prisotnosti in skrbi za državljane skoraj da ni. Cerkev pri tem igra pomembno vlogo, predvsem, kar se tiče zdravstvenega varstva in izobraževanja. V oskrbi slovenskih misijonarjev je kar nekaj tovrstnih ustanov, ki pa so ponavadi edine za širšo okolico. Gre torej tudi za neposredno pomoč ljudem, ki so v resnični stiski. In gre za prihodnost malgaških otrok. Nič se ne spremeni čez noč. Če pa pogledaš veličastne mozaike bizantinskih ali italijanskih cerkva, boš videl, da so sestavljeni iz brez-števila majhnih kamenčkov.

Vsakdo od slovenskih misijonarjev bi znal povedati svojo zgodbo in predstaviti poti, kako oznanja veselo oznanilo, ki se tiče človeka v vseh njegovih razsežnostih: duhovni, duševni in telesni.

Tone, kot praviš; življenje je lepo. Želim ti, da bi ga izkusil v vseh njegovih radostih.

Iz tvojih ust v božja ušesa! Hvala za pogovor, hvala ekipi Misijonskih obzorij za neprecenljiv prispevek, da je lahko naše delo lažje in prijetnejše. Hvala slovenskim kristjanom, ki ste vedno znova pripravljeni prisluhniti našim potrebam. Božjega vetra privoščim vašim jadrom