Dišeče milo, stari!
|
»Dišeče milo, stari!« |
|
Govorimo o stvareh kakor o zgodbah, kot o nečem, kar je daleč od nas; pa vendarle - to so trenutki posameznikov: podobe, ki se slikajo, imajo nekje svoje resnične obraze, čeprav se zdi, da so le medel odsev resničnosti. Za njimi je življenje! Včasih kruto, včasih resno, včasih prešerno lepo: zakoličeno med rojstvo in smrt, med veselje in skrb, med zdravje in bolezen, postavljeno v male hiške - v senco mangovcev in kruhovcev; postavljeno na male stezice, ki vodijo do »velike državne ceste«, do tržnice, do vodnjaka, do reke, do gozda in do sorodstva. … *** Vasica je majhna - nekaj hiš, ki so postavljene na kole in dvignjene od tal – postavljena v senco šuambovcev in manjših mangovcev. Zadaj za hiškami je pobočje na redko poraslo z angavami in divjim ananasom ob robu stezice, ki se zlagoma spušča proti reki. Hiše so borne: ogrodje iz tankih tramičev je zapolnjeno s peclji palme. Vrata v hišo so na zahodni strani, na vzhodni je okno. Notranjost ne pozna pohištva. Na desni je na tleh nasuta zemlja obkrožena s kamenjem in služi za ognjišče. Zadaj v kotu je lonec, poleg vedro, v katerem sta dva krožnika in nekaj žlic. Zgoraj, pod streho iz palmovega listja, je obešen del obleke. Po tleh pa je razgrnjena rogoznica. Zadaj, čisto v kotu je na eni strani zložena odeja, v drugem pa sta naslonjena lopata in mačeta na dolgem ročaju. Na steni visi koledar v svetlomodri barvi z nejasno sliko. V eni izmed hišk, najmanjši, zadaj čisto v kotu leži stara mama, utrujena od dolgega življenja in tegob: življenje gre h kraju, počasi in s težavo - s hropečim glasom. Velikokrat je videla deževne dobe in velikokrat je vzklil riž na njihovih poljih od kar je bila mlada. Zdaj zanjo skrbijo otroci. Veliko jih je rodila, večim možem jih je dala – kako daleč je že tisti čas, ko je prvič razprostrla vrhnje krilo v travo in kako čarobna luna se je zdela … Zdaj pa živi pri bratu, na očetovi zemlji in z otroci, kateri so ostali pri njej. Misel pa ji čedalje večkrat zahaja tudi k tistim otrokom, katere je rodila, pa jim ni bilo namenjeno, da bi obstali, da bi povili svoje otroke. … Odšli so k prednikom, k tistim, kamor bo počasi odšla tudi sama. Pa ji ni hudo, kajti zunaj z dvorišča prihajajo glasovi, ki so tudi njeni. Njeni vnuki in pravnuki bodo ostali za njo. Čez lepo pometena dvorišča se počasi pomikajo odtisi senc in sonca; v prahu med njimi se igrajo na pol goli otroci, na katere pazi mlada deklica. Enega otroka ima zavitega v culo na hrbtu, ga postrani pogleduje in prenaša preveliko težo na svoj bok, da bi lažje nosila. Mlajše deklice mečejo kamenčke v zrak in štejejo uspele mete, nekatere skačejo po v prah zarisanih poljih in v nedogled ponavljajo preproste igre mladega življenja. Ena izmed deklic si je iz polena naredila majhno punčko, si jo privezala na hrbet in se sedaj z njo poigrava, jo ujčka in neguje … Eden izmed fantkov, še premajhen, da bi se igral z drugimi, stoji nag ob prevrnjeni stopi za riž, ki leži med hišami in s kratko palico tolče, kakor bi bobnal; pogled pa mu uhaja h malim piščancem, ki na robu strmine zadaj za hišo sledijo koklji. Fantje, kako drugače pa so moški - ločeni od deklic, zatopljeni v gradnjo male hiške na robu dvorišča. Eden izmed njih, počasi in potrpežljivo kolje z očetovo sekiro bambusovo palico na majhne podolgovate lepo oblikovane trske, drugi podaja na konce nasekano ovijalko, najstarejši pa vse skupaj lepo veže v solidno, lepo oblikovano ogrodje male hiške. Nižje doli po cesti gre starec, ki na rami nosi izvotljeno deblo ravinale, da si bo popravil vogal hiše, kjer, kadar se dežju pridruži južni veter, prši drobne kapljice v notranjost, da mu je že začela plesneti pletena rogoznica. Ob času, ko bo kava godna za prodajo, bo kupil žeblje in zabil razpoke. Do takrat pa se bo ravinala lepo sušila pod streho. Zadaj, globlje v vasi, na tržnici pa kakor vedno polno življenja, polno stvari, pa malo denarja. Pa vendarle; tržnica prinaša novice in novce. Deklica je vzela jegulje, katere je bil nalovil starejši brat spodaj ob reki. V večernem mraku je nastavil trnke in vabe, zjutraj pa je pobral bero…. Čeprav niso velike, upa da dobi zanje 150 ariarijev. Za ta denar bo, kakor so ji naročili, kupila dve žlici olja, zavitek soli, stari mami ščepec tobaka in merico riža, da ga bodo na drobno stolkli v stopi in z njim nahranili najmlajšega bratca, kajti mamino mleko ni dovolj, druge hrane, ki bi bila primerna zanj, pa ni. … Prešinilo jo je celo, da bi si, če bi še bolje prodala jegulje, lahko kupila malce kokosovega olja, da bi si ga ob spletanju kitk utrla v lase. Tako lepo bi potem dišala! Spodaj pri reki dekleta in žene na nizkih ploščatih kamnih, ki so položeni v reko tako, da je le njihova ravna stran izven vode, perejo borno obleko, jo milijo in krtačijo, nakar jo razprostrejo po bližnjem travniku, da se posuši. Same pa se odpravijo malce globlje v reko, do pasu, in se med pomenkovanjem umijejo. Više gori ob toku, tam, kjer je videti peščeno sipino, za katero reka zavije bolj proti zahodu, moški poganja ribe v nastavljeno mrežo. Stoje v drevaku z eno roko suče veslo in obrača čoln po toku ter lovi ravnotežje, z drugo pa drži betu podobno palico in udarja po vodi, da se voda zamolklo oglaša. Zadaj, ne daleč za reko, mlad fant v kratkih hlačah, slečen do pasu in bos, vihti tanko lopato in obrača zemljo v riževem polju. Že včeraj je bil osnažil zaraslo travo, ki se je iz mejnih stezic, ki med seboj razmejujejo riževa polja, razrasla navzdol. Zdaj pa bo moral z lopato obrniti zemljo, da se nadiha in počakati dežja, ko bo lahko gručasto zemljo s pomočjo volovskih parkljev zdrobil in stlačil v enotno maso, ki bo voljna, da bodo lahko ženske, kakor veleva star običaj, posadile male, svetlozelene sadike riža za novo upanje, za novo žetev, za novo življenje. Še dlje, že skoraj v daljavi, zadaj na gričku na katerem je vas, katere obrise se da zaslutiti - ne po hišah ne po dimu - pač pa po orjaških šuambovcih, ki v svoji mogočnosti razbijajo lahno vzdigajočo se linijo oddaljenih krajev in obzorja, ki se dviguje za riževimi polji, mlad pastir udarja s svojo mačeto po grmičku angave in se z globokim glasom jezi na vola, ki se ne drži črede. In zadaj za riževimi polji, za reko, za rečicami, za kruhovci in hišami pod njimi, so še druge steze, drugi kraji, druge vasi in drugi ljudje. Nedaleč od križpotja, kjer se pri treh kininih zavije levo, čez korenine, v smeri proti morju, proti gričem iz katerih se razprostre pogled na jezero Mašijanaka in na riževa polja okoli njega ter na vas, ki leži na otoku ob robu, in dalje proti splavu in morju za njim … na križišču med vasmi stoji belec, obdan z gručo babic, mam, mamic in otrok ter deli zdravila. K njemu se med sovrstniki in boki starejših prerine malo dekletce. Prikrade se tako blizu, da se z licem skoraj dotakne belčeve roke, se na enkrat zdrzne, dvigne roke in med skakajočim plesom začne vpiti: »Savony manitra! Dišeče milo! Dišeče milo! Roke si je umil z dišečim milom!« Belca zagrabi za roko in ga začne ovohavati in si njegove roke tiščati k licu: »Dišeče milo, bara! Dišeče milo, stari!« … In obrazi se zavrtijo, pogled se sprehodi čez napol raztrgane obleke ljudi, čez bližnje grmovje, čez zvon v ozadju, ki se zdi večen, … Duša kakor iztrgana iz sveta živih plane v spomine, v domač kraj, preleti domače dvorišče, za hip z očesom ošvrkne više proti hribu med stare borovce, ki vedno v svojih nedrjih skrivajo veter, zakolovrati med obraze staršev, bratov in sester - se jim nasmehne, nato poboža jesenske barve v njenih odtenkih, katere že dolgo ni videl, … - »Dišeče milo, stari!« še vedno poskakuje dekletce. - … Spomni se zvoka, ki ga ustvarja odpiranje hladilnika, … in čokolada, ki jo je videl na tleh kakor žogo, kakor igračo, med smetmi, priplava mimo … »Dišeče milo, stari! Frajer ima dišeče milo!« Belec se nasmehne otroku in reče: »Ko te bo drugič pot vodila mimo moje hiše, se oglasi in dal ti bom svoje dišeče milo! Pridi in reci: »Obljubil si mi dišeče milo, daj mi ga!« In dal ti ga bom.« »Savony manitra, bara!« *** In zgodbe kakor maske odluščene od resnice, od imen in od sveta živijo dalje svoje življenje, ki se je nekoč začelo pod soncem na prašnih cestah, na tržnici ali v malih vaseh in hiškah, ki jih poseljujejo rabakarski in mašijanaški ljudje iz plemena Antešakov, daleč na jugovzhodu Madagaskarja, z morjem in predniki na vzhodni strani in s hribi na zahodu.
Pa vendarle: živijo ljudje in ne zgodbe. Zgodbe le pomagajo živeti. M. Nared
|
