SLOVENSKI MISIJON NA MADAGASKARJU

Lakota

Čeprav je minilo od takrat že nekaj časa, ... je zanimivo zaradi tega ker tudi odraža del misijonskega sveta. ...

Spoštovani gospod!

Prejmite prav lep pozdrav. Ste mi pisali ob zadnji priliki, da naj vam kaj napišem… Pa vam bom, čeprav bi vam rad napisal vse kaj drugega, kakor pa to, kar vam bom, vendar bom napisal to, ker vem, da te stvari tudi potrebujejo besede. Ali pa potrebujejo krik, ali pa samo solze… Takšne stvari imajo obraz, imajo oči, imajo dušo, imajo podobo, imajo srce, imajo torej tudi besede. Pa vendar je to le medel omet sveta, beden obris nečesa, kar bije v naših srcih, kar bije v srcih teh ljudi s katerimi delamo, s katerimi si delimo svoj vsakdan, ali če hočete, s katerimi si lomimo vsakdanji kruh.

Verjetno bi raje pisal o srečnih ljudeh, o čudovitih sončnih zahodih, o mirno vzvalovljenem morju, ki v svojem nedrju boža školjke, ali pa o lepih dekletih, ki se bohotijo na vaški cesti, … Ali pa, kar bi bilo ljubo vam, moj dragi profesor, kakšno študijo za magisterij… Pa vendar mi ni dano nič od tega, ali pa enostavno ne znam videti. Življenje je namreč daleč od tega, da bi poskakoval po leporečju in iskal utrinke…

To je, kar se ponuja iz dneva v dan, kar bije v oči in trka na naša vrata in na naša srca, da odpiramo in zapiramo, da pomagamo in vzpodbujamo, da blažimo, da se skupaj jokamo, skupaj veselimo in skupaj upamo.

Kako bednega se počutim, ko vlečem iz župnijske kolibe ljudi, da jih kažemo tujcem, da jih kažemo politikom… »Država pravi, da vam ni hudega…« Pa vstanem in stopim po tisto bitje polno kosti… in po otroka, ki ga je sam trebuh… In temu se reče: »Vam ni nič hudega…« In otročiček, ki že en teden sedi pri nas in ga hranimo trikrat na dan, kateremu v svojem upanju in veselju, da je še tu med nami, stisnemo v roko še kakšen priboljšek, in ki po naših pojmih zgleda »čudovito« - skratka, izvlekli smo ga iz smrtne nevarnosti in tisti skeletek, ki je prišel prvi dan k nam, kakor smrtna stiska, že dobiva podobo bitja, nečesa, kar se ne bojiš več, ko so kosti vsaj malce pokrite in zadnjica pač pravi da je zadnjica in ne gola medenica… - še vedno vzbuja strah pri ljudeh, za katere bi mislil, da ga ne poznajo več…

Pa vem, da pač ni druge poti, da rožni venec ne nasiti, da pač moramo fehtati in fehtati in fehtati.

Življenje pa bije svojo pot in svojo plat zvona, enim v življenje drugim v smrt. In posedim s starcem na travi poleg hiše, pa pravi: »Mnogo ste jih rešili… To, kar ti rediš je že bilo zapisano smrti… Hvala vam!« Pa koliko ljudi se nasiti vsak dan na cesti in koliko jim stisnemo v žep po ovinkih, … pa Petrino delo v dispanzerju in njena zdravila….

Počasi, prav počasi se izvija primež smrti. Počasi se tudi navaja oko na to, da nežno primeš ročico in potipaš, kako je kaj, ne da bi se bal, da se bo kaj zlomilo, ne da bi se bal, da tisto bitje, ki medlo obrača glavo v tvojem naročju in pojokuje, ne utihne za vedno…

Počasi so prihajali po vaški cesti, ali se znašli na vratih pisarne, ki je že nekaj časa skladišče hrane. In sem jih namestil v kolibo za goste, ki se je napolnila v treh dneh. In prizori so neomajni:

Otrok, nedolžen ne kriv, poležava po tleh, brez moči in brez volje, brez nasmeha in pogleda. Zavit v klobčič kosti pod odejo in v svoji naučeni kretnji steguje roko proti prišleku, če bo kaj dobil v usta ali ne? Ni več vajen sonca in dnevna svetloba ga slepi, da rezko odpira oči in brez glasu odpira usta in reži. In to dekletce, Veletoa, staro 13 let, udari z zadnjimi ostanki moči, in zaprha kakor mačka, če se približaš k njeni skledi, medtem ko je, ker se boji za svoj grižljaj! Z nami je pripravljena deliti samo še svojo bedo, svoje upanje pa je že zdavnaj pokopala. Kakšna govorica je to, kakšen svet? In čepi dekletce na tleh kakor kamen. Njeni pogledi pa, ko odpre oči, bijejo do zadnjega kotička duše in ga ni kraja na tem svetu, kamor bi zbežal? Pa čeprav ne izreče nobene besede… Ko hlasta za odejo, ker jo v tropski vročini zebe od jutra do večera od večera do jutra?

In pred očmi se vrti življenje, za katerega si mislil, da je že zdavnaj poniknilo z obdobjem črno belih filmov, ki so samo še spomin na čase, »ko so bili naši starši še mladi«, na obdobje ki ga počasi prekriva prah in ki ga ob obletnicah Dachaua privlečejo na plano in pokažejo v spomin in opomin… Pravzaprav pa se zaveš, da je to tu pred teboj nekaj drugega in da so to barvni filmi brez kamer, brez luči in brez kulis. Zaveš se, da je to pred teboj skelet živega otroka, na katerem ni za pol kile mesa, ampak so ga le kosti in napihnjen trebuh ter štrleče oči. Zaveš se, da bo ta otok živel samo, če mu boš kaj dal… In v nekem delu svojega srca začneš iskati daljinec, s katerim bi preklopil na drugi kanal… Ali izstopil iz kinodvorane in se po Miklošičevi počasi, preko Tromostovja, sprehodil …

Jaz pa v kotičku svoje duše hinavsko sleparim pred Bogom: »Kaj, Matija, te je zaneslo v te kraje? Med te ljudi?« In človek bi se zopet rad sprehodil med grmovjem svoje mladosti, po poteh ki so mu ljube in katere je pozabil in zamenjal za afriške gričke in afriške ljudi… Vrnil bi se v naročje svoje vasi…

Pa se ta vas kaj hitro razkadi v sveži ostrini trenutka, ko mati v svoji suhi norosti roti za hrano zase in za svojega otroka. Ko je pripravljena dati in zastaviti vse, da bi ji ostal vsaj njen otrok. Ko je v svojem naravnem čutu že zdavnaj pozabila nase. Ko ji njena suha roka noče izpustiti moje, da ji nebi ušlo zadnje upanje tega sveta. Za nami ni namreč nikogar več, ne države, ne občine, ne rodbine, ne župana. Komu naj še zaupa svojo stisko, če ne nam, ki smo sicer polni besed o ljubezni in moj trebuh se košati v loju? Na koga naj se obrne ob dnevih njene stiske? Njene tožbe Bog ne bo izpodbijal! In njene besede: »Oče, oče, oče, moj oče, …!« ki režejo kakor britev, moji dragi, veljajo meni! In njene solze padajo na mojo roko, na mojo mačehovsko roko…

Ko bi se spraskal do krvi, da bi spral s sebe vonj po tuberkuloznih pljučih, po ispljuvani krvi, vonj po onostranstvu, ki si ga sicer nikoli nisem tako predstavljal, vendar je to to in nič drugega, pa kljub temu obnemoglemu starcu stisneš med čeljusti dve tableti, da zacmoka in skloni glavo, ter si naprej odmerja čas s svojim hropenjem. Njegova hči pa polna garij sedi poleg njega in v svoji zamaknjenosti govori: »Veš, starec je utrujen, drugače, ko je čas žetve nam ni tako hudo, oj, ko boš enkrat prišel k nam, boš videl, ti bom lepo postregla … Če boš le hotel jesti z nami… Starec bi šel k svojemu sinu, v Farafangano, pa ve da bo umrl, pa nebi bil sinu v napoto… Oj, veš, le pridi po vsem tem k nam, boš videl, ti bom skuhala, … pa apali ti bom dala, ko bo…« In po tem zafiksaš, da si ožameš svoje srce solz, ki se nabirajo, ker fantje, še posebej taki robavsi, egoisti in neotesanci, kakor sem jaz, pač ne jokajo… Jaz pa zafiksam: »Porkaduš!«

Kako tuj se zdi svet ob jutranjem svitu. Kako težak je korak v nov dan.

Ko trepetaš, da bi se otročiček, za katerega skrbiš, le izkopal iz smrtne stiske pogreznjenih oči in režečih zob. Ko ti stisne grlo, ko na daleč zagledaš mamo, ki se ti bliža in grabiš z očmi njen hrbet, ali je še tista mala culica na njem ali je že odšla k svojim prednikom? Potem pa z nasmehom pocukaš tisto okoženo ročico in pogladiš po izbokli hrbtenici in upanje ti zopet vzklije. Ko bi mu dal vso koruzno moko, vse mleko, ves riž, vse, samo da bi preživel…

Ko izhirane mame grabijo za svoje prsi in jih nategujejo, da bi te prepričale, da so res potrebne pomoči in da bo otrok, brez naše pomoči umrl. Kako naj bi imela mama, že sama kost in koža, sploh kaj mleka? Konzerva mleka pa stane dve dnevni plači… in suhih mam toliko.

Lahko se sprašujemo zakaj je tako in zakaj ni, kako bi bilo lahko drugače in kakšne postopke pridelave riža bi lahko ubrali ljudje, da bi bil pridelek boljši, in zakaj in zato… pa vendar, ni otrok popolnoma nič kriv za svojo lakoto. Verjemite mi, da bi marsikatera mama iz svojega telesa izrezala kos mesa, če bi ga kaj imela, da bi nasitila svojega otroka. So bolezni, ko se ne najdejo zdravila, so nesreče, ki nimajo obveze ne obliža, vendar lakota ima obliž in zaradi tega naj otroci že zdavnaj nebi več umirali in da bi njegova izluščena hrbtenica - kakor suh strok fižola - vsaj malo manj skelela, ko ga pobožaš. Ko vsaj nebi njegova kolena štrlela v svet kot dve kepici sladoleda!

Tako bom rekel: Hvala vam vsem, ki pomagate ljudem v njihovi stiski. Ne mi tukaj v Matangi, vendar vi v Sloveniji, polnite te trebuhe z rižem, kazajem, vi polnite konzerve mleka, čeprav živite v blokih in ste kravo nazadnje videli na čokoladi, vi ste posadili tisti fižol, ki je nasitil naše otroke, in vi ste dali upanje mnogim, ki bi brez vas ostali ukleščeni v svoj šklepet z zobmi in v svoj bedni konec. Vi vsak dan znova nahranite mnoge in vaša darežljivost je hvalevredna. Skupaj z apostolom vam pravim: »Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem.«

Hvala vam vsem, dragi bratje in sestre, za vse, kar ste nam dobrega storili.

Po kratkem času pa jim obrazi dobijo milejše poteze in človek se začne pogovarjati o drugih stvareh…, o tem, kako jim je ime, od kje so, koga imajo še živega…

Ko se vrnejo s košarico sadežev, ki ne nasitijo družine, rečejo pa: »Hvala ti belec, kdorkoli že si, rešil si mojega otroka…« In rečem: »Jaz tu nimam plače, to ni bil moj denar, zahvali se tistim dušam v Sloveniji, ki so pomagale …«

Potem, ko gledaš mamo, kako zadovoljno popestvuje svojega otroka, ki je sicer še vedno majhen in suh, ni pa več lačen, in počasi dobiva obliko otroka, pomežikneš tja proti Bogu in se v srcu zahvališ vsaki roki posebej, ki je dala denar, da smo lahko pomagali temu otroku, tej ženski …

Otroci počasi dobivajo obraz, pred katerim ne umakneš pogleda, pred katerim te ni sram tvojega trebuha… in počasi se njihova stiska preliva v igro. Mame, katerim so se vsaj malce napolnile prsi in obrazi zasijali, nežno popestvujejo svoje otroke in jim prepevajo. Čeprav pritepeni iz vseh vetrov, živijo kakor družina, ob isti skledi v isti sobi….

Tako je to, en utrinek vsega tega, kar se dogaja okoli nas. Okoli mene. Okoli njih.

Opisal sem to, kar vidim sam, pa je tu še zdravnica Petra, ki od jutra do večera hrope v dispanzerju in poskuša najbolje po svojih močeh, da je iz nežne mladenke postala mama in zdravilo za mnoge… Ko se je ukalupila, popolnoma nedoktarsko, za mizo, in melje svoje znanje v nedogled, da izcimi zdravilo v otroška usta, in kakor kamen, vam povem, vztraja v svoji ljubezni.

Pa je tu še delo na cesti, ki nasiti mnoge ljudi. Bili so dnevi, ko jih je za borno plačilo delalo čez sedemsto… In še vedno prihajajo vedno znova in znova in se pulijo za merico vsakdanjega kruha… Novopečeni Izidor je z njimi vsak dan od jutra do večera. Goni svoj kamijon in nahrani s svojim trudom mnoge, ki z njim delajo in ki ga ob cesti prosijo dela, in mnogim otrokom daje hrano…

Pa naš Jani, ki je za vse in z vsemi, kakor mlinski kamen v svoji mili veri… Kakor sem rekel njegovi mami, bom še enkrat rekel: »Lahko ste vi, mama, izgubili sina, ki je odšel na Madagaskar, s tem pa so mnogi dobili brata in očeta in učitelja, kajti zrno, ki umre, obrodi stoteren sad…« V bukvah pa piše tudi: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste razkazovali pred ljudmi, …«, ko pa potrebuje pravičnost svoje ime in svoj glas, pa stopi v svoji ponižnosti pred kralje in veljake, da vztrepetajo in postanejo kakor mladi nebogljeni levi pred jagnjetom…

Vsak se trudi po svojih močeh, da bi pomagal. Nihče ni mislil, da bo tako hudo. Jaz sem pač napisal tisto, kar mi je ležalo na duši, tisto, s katerim se ukvarjam, tisto, kar pač vidim pred seboj… Tisto, verjetno, zaradi česar sem tudi tu.

Matija Nared