Lakota in problem požigalstva
Uničevanje deževnega gozda in erozija zemlje je gotovo zelo hud problem na celem Madagaskarju. Požiganje gozda je že zelo star način pridobivanja zemlje, vendar do sedaj ni bil tako intenziven. Glavni razlog pospešenega izsekavanja gozda lahko iščemo predvsem v močnem porastu prebivalstva.Tu pa tiči tudi eden izmed razlogov za pojav lakote.
Malgaško prebivalstvo je namreč v dvajsetem stoletju doživelo velik razcvet. Prvo štetje ljudi so izvedli Francozi ob koncu devetnajstega stoletja. Leta 1900 je malgaška populacija po ocenah štela 2,2 milijona prebivalcev, leta 1959 navajajo 5.5 milijona ter ob zadnjem štetju leta 1975 približno 7,6 milijona prebivalcev. Kasnejše določitve so bile dane za leto 1993 za 11,8 milijona, ob koncu dvajsetega stoletja naj bi številka presegla 17 milijonov. Nekateri pa navajajo že število 18 milijonov in več. Te primerjave nam kažejo, da je Madagaskar država z najhitreje rastočim prebivalstvom v Afriki, z velikim deležem mlade populacije, ki je bila leta 1992 določena na 55% mladih pod dvajset let!
Tradicionalna malgaška srenja je bila navajena na rojstvo mnogih otrok, pri čemer je bilo pričakovati tudi, da jih bo veliko pomrlo. Riževa polja in druge poljščine so bile v osnovnem principu naravnane na zadovoljevanje vsakodnevnih potreb, brez večjega ustvarjanja zalog. Bile pa so dovolj velike ter so bile zmožne prehraniti antešaške družine, ki so bivale v skupni vasi in se prehranjevale z pridelki, ki so jih dobili v neposredni bližini vasi. Z razvojem znanja, predvsem pa zdravstva in farmacije, je zaradi širše dostopnosti cepiv in zdravil prišlo do drastičnega porasta prebivalstva, ki ga tradicionalna skupnost ni niti načrtovala niti pričakovala niti ni znala, ko je do tega prišlo, pravočasno odgovoriti na nove zahteve in potrebe časa. Gospodarji so hitro spoznali, da samo deljenje in razkosavanje riževih polj med dediče ne bo prehranilo prebivalstva. Potrebno je bilo uvajati nove poljščine, kakor je bil soambo, ki je prišel iz polinezijskih krajev, v novejšem času koruza in fižol, pa tudi širjenje obdelovalnih površin. Predvsem problematična je kislost zemlje, ki se vrti okoli PH faktorja 4, idealne za rast pridelkov pa so višje vrednosti PH faktorjev. Kislost zemlje se da na najbolj preprost način uravnavati s pepelom. Kurjenje ima dva namena: gozd je last vseh in vsak si lahko s krčenjem gozda pridobi obdelovalno zemljo in jo tudi zadrži kot svojo lastnino, in drugič, samo kurjenje gozda ustvarja pepel in dobre pogoje za rast pridelkov. Gotovo pa je, da sta kurjenje in izboljšava zemlje na ta način le kratkoročnega značaja. Ko drevesa posekajo in pokurijo, lahko eno leto sadijo riž, druga tri leta pa le še kazaha, pri čemer je kazaha tretje leto že dokaj grenak in skoraj neužiten. Po tem obdobju bo na tem mestu rasla le še trava najslabše kvalitete, katero bodo potem vsako jesen kurili, da bo na pogorišču stare trave zrasla sveža – primerna za pašo goveda. Te požige preživijo le redka drevesa, ki so odporna proti ognjenim zubljem: ravinala, evkaliptus in še nekaj drugih dreves. Zapuščeno in požgano področje nekdanjega gozda bo počasi preraslo poredko posejano grmičevje imenovano angava, in šele čez deset ali petnajst let, ko bo dovolj debelo in na gosto posejano, se ga bo lahko še enkrat skurilo, kar bo dalo kakšen dvoleten pridelek kazaja. Kmetje bodo raje kurili gozd, ker je to donosnejše opravilo.
Porast prebivalstva pa je vzrok še nečemu drugemu. Tradicionalni način antešaškega bivanja je bilo življenje v vasi. (Živi ena vas, mrtvi ena grobnica!) Ljudje so živeli v vasi, v okolici pa so imeli svoja riževa polja in zemljo za nasade kazaja in sladkega krompirja. Z porastjo prebivalstva ti viri hrane niso bili dovolj: ljudje so se začeli počasi izseljevati iz vasi v napol poraslo okolico, kjer so si postavili samostojne hiške (kombo, mikombo). V vasi so ostali le nekateri prebivalci, tja pa so se ljudje tudi vračali ob času pogrebnih slovesnosti, obreze ali drugih opravkov. Nekateri so se odselili tudi dlje proti gozdu ga krčili ter se za njim pomikali vse dlje od domačega selišča.
Poseben problem vsega priobalnega pasa na vzhodu otoka so tudi poplave, ki pogosto uničujejo pridelek, pa tudi močan ciklonski veter, ki z dreves šuambovcev potrga plodove, ki bi sicer služili za hrano dlje časa.
Matija Nared
