Lahko kaj poveš o Cerkvi na Madagaskarju? Kako je danes razširjena in organizirana? So še kakšne druge vere?
Ko govorimo o Madagaskarju, moramo biti zelo previdni. To je namreč precej velika dežela;za dvajset Slovenij. Samo naša škofija je velika za eno Slovenijo. Dežela je v vsakem - tudi verskem - pogledu tako raznolika,da je težko reči: Na Madagaskarju je tako... Jaz govorim za južni del Madagaskarja, kjer je naša škofija. Prvi misijonarji (lazaristi) so prišli tja že za sv.Vincencija Pavelskega pred več kot tristo leti. Vendar so vsi kmalu pomrli in krščanstvo se ni prijelo. Pred sto leti so lazaristi znova prišli in prav sedaj smo obhajali obletnico. Tu so nastale štiri škofije. Na področje naše sedanje škofije so že pred nami prišli ameriški in norveški protestantski misijonarji. Danes je tam nekaj več kot petdeset tisoč katoličanov, približno toliko pa tudi protestantov. Vseh prebivalcev na tem območju pa je devetsto tisoč. Imamo tudi nekaj sekt, s katerimi je navadno tako: Danes se pojavijo, jutri izginejo.
Na območju, kjer sedaj delujem, je pa tako: dva odstotka je katoličanov, približno tri pa protestanov. Sicer pa je to področje veliko kot celo Prekmurje. Tako si lahko predstavljaš položaj.

Lahko poveš, v koliko krajih si deloval na Madagaskarju?
Po enem letu učenja malgaščine sem šel zopet za eno leto čisto na samo, da sem moral govoriti samo malgaško. Tako sem se največ naučil. Takrat smo imeli namreč center v Vangaindranu (izg. Vangaindžanu), vendar je bilo več Slovencev in tako si hitro pomagaš s prevajalcem.Če si pa sam, spregovoriš.
Po enem letu me je škof imenoval za župnika v Vangaindranu. Tam sem ostal tri leta, nato pa sta prišla Peter Opeka in Rado Sušnik. Odšel sem na novo področje v Manambondro (izg. Manambundžu) in tam ostal enajst let. Nato sem začel skrbeti za zahodni del škofije s središčem v Ambohigogo (izg. Ambuigugu). Skupaj z menoj delata dve laiški misijonarki: Helena Škrabec, doma z Blok, višja medicinska sestra, ki vodi naš medicinsko-socialni center, ter Ana Rožac iz Rakitovca. Ta je prej bila višja medicinska sestra v izolski bolnišnici. Onidve delata v medicinsko - socialnem centru, jaz jima pa pomagam na duhovnem področju.
Zastavili smo si tri naloge ali cilje in se pri tem zgledujemo po Malgaših. Oni kuhajo kar na tleh.Pod lonec podstavijo tri kamne in potem čvrsto stoji. Tako smo si tudi mi zastavili tri naloge: skrbeti za telo, za razum in za srce. Trudimo se, da na vseh treh področjih pomagamo našim ljudem - najprej k bolj človeka vrednemu življenju, da imajo za telo, kar je potrebno. Priganjamo jih k delu, saj je lenoba izvirni greh našega človeka. Torej jih priganjamo k delu in jim svetujemo,da bolje in več pridelajo.
Za razum skrbimo tako, da sodelujemo z državnimi šolami, ki sicer životarijo; imamo tudi otroški vrtec. Za srce pa skrbimo z vsem župnijskim delom: mašo veroukom in različnimi organizacijami.

Kljub precejšnjim zdravstvenim in drugim težavam vztrajaš. Vem tudi, da so se nekateri misijonarji že vrnili domov, pa ponovno odšli v misijone. Zakaj meniš, da je tako? Kaj je v misijonih tako privlačnega?
Mislim, da je to poklic, ki se ga ne da izsiliti, ampak je karizma - poseben dar, ki mi je dan in ga skušam živeti. Vedno sem se spraševal: "Zakaj ravno jaz? Zakaj vztrajam? Kaj me vleče nazaj?" Saj res kdaj pomislim, da bi bil že čas za povratek, saj bom sicer prišel domov že čisto onemogel in bom le v nadlego. Kljub zdravstvenim težavam je več razlogov za vztrajanje. Prvi je ta, da sem po toliko letih bolj doma na Madagaskarju kot v Sloveniji. Najlepši del svojega življenja sem pustil tam; miselnost ljudi na Madagaskarju mi je danes bližja kot miselnost ljudi v Sloveniji. Lahko bi rekel, da sem sicer na Madagaskarju še vedno tujec, toda manj kot v Sloveniji.
Drugi razlog so potrebe tam. Te so še vedno veliko večje kot v Sloveniji. Res je danes ves svet en sam misijon in so duhovniki tudi v Sloveniji nujno potrebni. Vendar pa ima v Sloveniji skoraj vsaka vas svojo cerkev. Cerkev ima svoj radio, o njej govore tudi v drugih medijih. V Sloveniji res vsak človek, če le hoče, lahko spozna Kristusa.
Na Madagaskarju pa so področja, kjer še nikoli niso slišali za Kristusa. Koliko je področij, kjer o Kristusu čisto nič ne vedo, saj še nikoli noben duhovnik ni prišel do tja! Opažam, da so ljudje v Sloveniji razvajeni. Cerkve so druga od druge oddaljene le nekaj kilometrov. Namesto da bi se ljudje približali Cerkvi, mora duhovnik z mašami tekati za njimi. Govori se, da je v Sloveniji premalo duhovnikov. Nočem soditi, a potrebe so na Madagaskarju gotovo veliko večje.
Dodaten razlog za misijone pa je tudi dolžnost slovenskega naroda, da vrača tisto, kar je prejel. Obhajali smo 1250- letnico pokristjanjenja. Tudi nam je bilo pred stoletji z vero mnogo darovano: kultura, prve šole, umno gospodarstvo. Pravičnost zahteva, da sedaj mi kljub naši majhnosti povrnemo tako, da prinašamo Kristusa v dežele, kjer ga še ne poznajo. Saj nas je le peščica misijonarjev. Kako jih ne bi Slovenci spodbujali, naj vztrajajo!
Položaj na Madagaskarju je bil pred kakšnimi dvajsetimi leti zelo težaven in napet. Vse se je obračalo proti Francozom, ki so bili prej v deželi. Vse belce so izenačevali s Francozi in mnogo misijonarjev je takrat odšlo; mislim, da okrog dvesto. Slovenci pa smo vsi vztrajali. Menim, da smo zdaj med zadnjimi misijonarji na otoku. V doglednem času, morda že čez pet let, bo Madagaskar imel dovolj domačih duhovnih poklicev in potem se bomo misijonarji lahko poslovili. Sedaj smo še potrebni. Je približno tako, kot če gradiš hišo, manjka pa še streha. Ta streha je predaja vsega, kar smo zgradili, v domače roke.

Pri mizi smo se pogovarjali o misijonskem delu v primerjavi z različnimi pristopi duhovnikov in sester k bolnikom pri nas. Nekateri samo tolažijo in delijo pomoč, drugi smo zahtevni. Kaj se ti zdi najpomembnejše pri tem?
Najpomembnejše, za kar se vsi misijonarji trudimo, je, da gradimo na tistem,kar najdemo.Malgaši imajo svojo vero. Živijo v stari zavezi. Misijonar gradi na tistem, kar imajo, a prinaša nato bistvene stvari krščanstva. Mi se zelo trudimo,da bi Malgašem predstavili v čem je novost in bistvo krščanstva oziroma evangelija.
Vedo, da je Bog Stvarnik in Gospodar življenja. Ne vedo pa, da je Bog naš oče, zato je daleč od njih. Ne vedo, kaj je Bog zanje naredil in kaj danes dela. Oznanjamo jim Kristusa, ki je bil tudi prej že navzoč, a ga niso poznali. Misijonar ga razodeva. Oznanja jim, da so Božji otroci in da je v nas njegov Duh, ki nas dela Božje otroke.
Če niso pripravljeni sprejeti krščanstva, otresemo prah s svojih sandal in gremo naprej. Kristus je to naročil in nikomur ni delal nasilja. Tako tudi misijonarji pravimo: "Pridi, poglej in hodi za Kristusom." To pomeni, da ničesar ne storimo brez njihovega sodelovanja. Nobene socialne ustanove, dispanzerja ali šole, pa tudi cerkve ne postavimo, če niso pripravljeni sami ničesar storiti. To je naša politika. Morajo biti pripravljeni sodelovati in nekaj narediti, potem pomagamo, sicer pa ne.
Ena največjih težav za nas je, kako privzgojiti ljudem delovne navade. V mojih pridigah se to neprestano ponavlja. Kot sem že rekel, je lenoba izvirni greh malgaškega človeka. Tudi v Sloveniji o tem govorim, čeprav v drugačnem pomenu. Rečem: "Če ne bi bil tako len,bi manj delal." Zveni čudno, ali ne? Pa je tako. Če ne bi bili tako duhovno leni, se ne bi tako zagnali v delo, ampak bi se bolj poglobili v bistvene stvari. Več bi bili v tišini. To pa je seveda naporno. Zaradi duhovne lenobe gre slovenski človek rajši delat in zato pravim: "Če ne bi bil tako len, bi manj delal." Veliko površnosti vidim danes v Sloveniji. Poglej! Ko sem ležal dva tedna na Kliničnem centru, sem bil pozoren,kaj moji "soborci" berejo.Lahko plehko, opravljivo branje. In to oblikuje miselnost slovenskega človeka.
Na Madagaskarju je seveda še teže. To je kar nekak začaran krog. Podnebje se kaže v miselnosti. Seveda si len, posebej v vročih in vlažnih mesecih. Tudi misijonarji takrat delamo le s polovično močjo. Več ne gre. Ker je vroče, ne moreš delati. Ker ne delaš dovolj,ne pridelaš dovolj.Ker ne pridelaš dovolj, si lačen. In ker si lačen, ne moreš delati... To je ta začaran krog vročega podnebja. Spodbujamo ljudi, posebej mlade, naj ta začaran krog prebijejo. Spremeniti je potrebno miselnost, zbrati moči in potem gre. Pri nas namreč raste veliko stvari; misijonarji priskrbimo seme. Treba pa je delati, to pa je težko. Država bi seveda tudi morala kaj storiti. Toda mi smo tisoč kilometrov oddaljeni od glavnega mesta in za nas se nihče ne meni.
Vse, kar misijonarji delamo, delamo skupaj z domačini. Če pa je kdo len, ga pustimo. Ne moreš človeku pomagati, če sam noče. Saj poznaš slovenski pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Tudi na Madagaskarju velja. Bog pomaga tudi prek misijonarjev.

Lahko še malo opišeš ta prehod od misijonske Cerkve v domačo Cerkev?
Poglej, tema narodne sinode za praznovanje leta 2.000 je: "Družina, ki živi iz evharistije." Ljudem poskušamo dopovedati, da je Cerkev zares velika družina, v kateri smo vsi doma in odgovorni zanjo. Imamo pravice, a tudi dolžnosti do nje.
To pomeni, da se zelo trudimo, da skupnost sama skrbi zase, zlasti za svojega katehista. Na mojem področju je enajst podružnic in povsod vodijo bogoslužje katehisti, ker ne morem biti vedno navzoč. Katehisti so iz vasi, največkrat poročeni. Misijonarji, eni bolj, drugi manj, vzgajamo skupnost, da katehista materialno podpre. Glede bogoslužja smo gotovo veliko naprej glede na Slovenijo. V vsaki cerkvi je skupina mladih, ki skupaj s katehistom pripravijo bogoslužje. To je zelo pestro; veliko pojejo. Ko pride duhovnik, traja tudi uro in pol.Toda ni dolgočasno. Tudi majhni otroci so zelo radi pri maši, ker sodelujejo. Kje boš dobil otroka, ki bo eno uro pri miru? Tudi na Madagaskarju ne, toda obiskovalci se čudijo, kako lepo otroci sodelujejo.
Trudimo se, da bi bili čim manj odvisni od zunanje pomoči. Če gradimo kakšno večjo cerkev, bolnišnico in podobno, ne rečem. Za redno življenje Cerkve, tudi za gradnjo manjših cerkva, pa morajo ljudje poskrbeti sami. Cerkev se mora postaviti na svoje noge. Žal moram priznati, da se za to bolj trudimo misijonarji kot pa domači duhovniki.

Na misel mi prihaja težava glede zaposlitve naših laiških teologov. Kar precej jih sedaj končuje študij, dela je dovolj, služb pač ne. To je pereča zadeva, pa ne samo za laiške teologe, pač pa tudi za vso Cerkev. Imaš kot misijonar kakšen nasvet?
Mislim, da se bo ta težava kmalu rešila s poukom o verstvih ali kakor bodo poimenovali tisti predmet v šolah. Vsaj upam, da ga bodo poučevali strokovno podkovani ljudje, ne pa kdorkoli. Nekaj bo menda storila tudi država... Tako naj bi mnogi laiški teologi dobili službo. Do takrat pa je rešitev v tem, da bolj močne župnije dajejo tem ljudem delo. Gotovo ga ne manjka. Težava je denar za plačo, marsikje pa najbrž tudi pri duhovnikih, saj vem, da niso vsi pripravljeni sodelovati s pomočniki. Nekatere župnije bi gotovo lahko vzdrževale laiškega teologa. Koliko mladih ljudi je brezciljnih! Treba je iskati nove metode in biti vztrajen ter iznajdljiv v iskanju. Gotovo bo to ena od pomembnih zadev na slovenski sinodi, ki se že pripravlja. Včasih imam vtis, da so tudi duhovniki preveč pesimistični. A vendar tu na dopustu odkrivam veliko plemenitih ljudi. Samo čakajo, da jih bo kdo povabil k sodelovanju. Nekdo jih mora nagovoriti.

Kako ti nagovarjaš svoje sodelavce? Ali hitro pristanejo na sodelovanje?
Ljudje na Madagaskarju so hitro navdušeni, a manjka jim vztrajnosti. Potrebno je stalno spodbujanje. Vsako cerkveno občestvo pa le ima jedro, ki drži pokonci vso župnijo,zlasti liturgično življenje. Položaj je sploh precej drugačen. Na Madagaskarju krstim petsto otrok in pokopljem dva človeka. V moji rojstni župniji (Bogojina v Prekmurju) pa je letos župnik krstil štiri otroke, pokopal pa devetindvajset ljudi. Tudi to vpliva na duhovnika. Bistveno duhovniško delo pri nas sta maša in spoved. Seveda pregledam, kako je s pripravo na zakramente, a pastorala sloni na katehistih. Sicer pa je mnogo odvisno od posameznega misijonarja, kako si zna pridobiti sodelavce. Mislim, da v vseh letih na Madagaskarju nisem sam bral berila. Ljudje vedo, da je to njihovo. Marsikje so cele ekipe bralcev. Ljudi ni nič sram javno nastopati. Tega ne poznajo.
Kar zadeva kakšne nagrade, jih načeloma ne dajemo. Samo kakšen izlet za ministrante, za praznike bonbone itd. Sodelavcev ne smemo kupovati. Pri vsakem delu mislim naprej, kako bo, ko mene ne bo več tu. To je stalna skrb na vseh področjih. Tako je tudi s socialnim delom. Če zgradiš bolnišnico, moraš vse storiti, da bo stvar potem tekla. Za našo ustanovo se že dogovarjamo z domačimi sestrami usmiljenkami; teh je že čez dvesto. Skušamo tudi spodbujati domače duhovnike, naj bodo bolj goreči. Včasih v odgovor dobimo besede: "Vi ste misijonarji, ne mi..."

Kljub navdušenju za misijonsko delo si kritičen do marsičesa in si izrekel celo besedo o tem, da s pomočjo lahko celo kvarimo ljudi. Lahko to pojasniš?
Nekateri misijonarji so v svoji velikodušnosti, radodarnosti ali tudi naivnosti včasih res kvarili svoje sodelavce. Ko smo Slovenci prišli tja dol, smo imeli nekatere katehiste, ki so na vsakem sestanku spraševali, koliko bodo zaslužili in kakšna bo hrana. Z vztrajnostjo nam je to uspelo spremeniti Danes o tem ne razpravljajo. Vsako cerkveno občestvo pa skrbi za svojega katehista.
Je pa gotovo za vsakega misijonarja skušnjava, da bi si tako pridobival naklonjenost ljudi - v bistvu s kupovanjem. Če si tako radodaren, te imajo seveda vsi radi; veliko bolj, kot če si do ljudi zahteven. Koliko pa je to vzgojno, je pa drugo vprašanje. Gre za to,ali iščem sebe in želim,da bodo ljudje mene ljubili. Skušnjava za misijonarja je, da bi bil priljubljen. Pri misijonarjenju pa gre za to, da bi ljudje vzljubili Kristusa, ne pa misijonarja. To je zelo pomembno za prihodnost misijonskih dežel. Misijonar se mora neprestano spraševati, ali dela zase ali za Kristusa in prihodnost Cerkve. Gotovo moramo pomagati v stiski, kolikor le moremo, a biti moramo tudi zahtevni. Poglejte sedaj pri ciklonu: Jaz bi dal prednost pri delitvi pomoči tistim, ki so že pospravili pesek, ki je na polju ostal po ciklonu, ne pa tistim,ki najbolj glasno prosjačijo, a niso nič naredili.
Za Malgaša je naravno, da bo izkoriščal pomoč, kolikor se bo le dalo. Pri njih še bolj velja,da takoj zgrabijo celo roko,če jim ponudiš prst. Tudi laiški misijonarji morajo biti previdni in zahtevni, ne pa popustljivi. Posebno je to pomembno, če si delodajalec. Moraš biti pravičen in pošten, toda vedno tudi misliti, kako bo nagrada ali pomoč vplivala na človeka. Naša ljubezen mora vedno biti razumna To je velikokrat poudarjal ustanovitelj lazaristov, sv. Vincencij Pavelski.
Gre pa tudi za spoštovanje človeškega dostojanstva. Gotovo bolj spoštuje človeka nekdo,ki je zahteven, kot tisti, ki samo pomiluje ljudi in jim deli pomoč.

Ali je možno,da bodo kdaj duhovniki iz Afrike nam,Evropejcem,oznanjali evangelij, ker postajamo utrujeni?
Baje je naš nekdanji župnik v Bogojini, gospod Baša - on je gradil znano Plečnikovo cerkev - dejal okrog leta 1925, da bodo nekoč rumeni ljudje v naših krajih oznanjali evangelij. Ljudje še danes to pomnijo. Nisem prerok, tudi ne pesimist. Je seveda kriza. Zdi se mi mogoče, da bi tudi črni duhovniki delovali pri nas. Mislim, da bi nekateri malgaški duhovniki lahko zelo dobro delali v Sloveniji.

Zanima me npr. tvoje mnenje glede študija bogoslovcev iz misijonskih dežel, recimo iz Madagaskarja, pri nas. Tudi to je lahko ena od oblik pomoči misijonom.
Glede tega sem previden. Velika nevarnost je namreč, da se navadijo lagodnega življenja. Lagodnost njihovi naravi in miselnosti zelo ustreza. Bojim se, da bi prišli sem, pa potem ne bi iz sebe dali vse, kar bi mogli. Spomnim se, da je naš generalni superior (op.: predstojnik lazaristov) prosil za profesorje na Salomonskih otokih. Škofje tam so namreč prej pošiljali svoje bogoslovce študirat ven, po vrnitvi pa so bile precejšnje težave. Nekateri so bili vzvišeni nad narodom in njihovo življenje je postalo skregano z domačo stvarnostjo. Kako bi potem učili ljudi? Nekateri pa se sploh niso hoteli vrniti. Škofje so zato sklenili, da bodo raje doma naredili semenišče in prosili za pomoč drugod, zlasti za profesorje in vzgojitelje. Odprli so semenišče in vzgajali za tamkajšnje potrebe.
Za nekatere posamezne bogoslovce pa sem prepričan, da bi se dobro obnesli in bi bilo prav, če bi videli, kako je drugod po svetu.

Pri srečevanju kultur in različnih narodnosti se vidi marsikaj. Je res, da je v običajnem črnem človeku kompleks manjvrednosti pred belci?
To je odvisno, koliko so bili v stiku z belci in s kakšnimi. Ta občutek namreč ni prirojen, ampak je posledica kolonizacijskega obdobja. Kolonizatorji so dajali vtis nadrejenosti in večvrednosti. Sam sicer tega občutka ne opažam; vsaj ne v odnosu do sebe. Odvisno je, kakšen odnos ima misijonar do njih.Če kdo ponižuje ljudi, seveda to takoj opazijo. Lahko rečem, da Malgaši do slovenskih misijonarjev prav gotovo nimajo manjvrednostnega kompleksa.

Ali morda tudi Malgaši na koga gledajo vzvišeno? Nekoč sem slišal, da na črnce z afriške celine.
To pa drži, ker se nimajo za Afričane. Večina je indonezijskega izvora. Pozneje so prišli Bantu črnci in sedaj je precej mešancev. Pred tridesetimi leti, še pred samostojnostjo, je Madagaskar v primerjavi z Afriko bil zelo napredna dežela. Sedaj so ga pa že mnoge dežele prekosile.
Do pravih Afričanov imajo Malgaši res občutek večvrednosti. Zanimivo, da tudi tisti z visoke planote gledajo zviškoma na naše ljudi ob obali.

Kaj pa moški? So tudi tamkajšnji moški prepričani, da so nekaj več kot ženske?
Gotovo,gotovo! Moški na Madagaskarju je nekaj; ženska ni nič. Uradno ni sužnja, dejansko pa je. Vse odločajo moški, štiri in ne samo tri vogale, kot v Sloveniji, pa nosijo ženske. Jaz sem kar alergičen na malgaške moške, ker vidim, koliko je pravih lenuhov in kako slabo ravnajo s svojimi ženami.
Velika naloga Cerkve tam je dati ženi dostojanstvo, ki ji pripada, in ji pomagati k človeka vrednemu življenju.

Prišla sva do teme, ki je posebej zanimiva za bralce Prijatelja. Kako pa Malgaši gledajo na bolnike in invalide?
Dokler ni bilo velikih družbenih sprememb, bolnik ni bil noben poseben problem. Ves klan je skrbel za bolne, invalidne ali stare ljudi ter sirote. Tudi sedaj še skrbijo, kot pač morejo. Vendar je stara patriarhalna družba že zelo razbita in malgaško življenje je predvsem boj za obstanek. Ljudje z roba družbe to še posebej občutijo. Ko je Madagaskar postal samostojna država, je oblast kmalu začela načrtno rušiti star družbeni ustroj, nič pa ni poskrbela za kaj novega. Vzor so ji bili severni Korejci in vemo, kako je danes tam. Tudi malgaška družba je zelo razrvana; nove družbe še ni in na vseh področjih je kriza. Danes je gotovo več osamljenih ljudi. Tako je tudi z bolniki in invalidi. Cerkev veliko naredi zanje;prav tako za stare ljudi in za sirote. Deluje precej dobrodelnih organizacij. Država pa še za državne bolnišnice komaj poskrbi. Naj povem, da je na primer tudi v bolnišnicah potrebno zdravila kupovati in da so strašno draga.

Lahko kaj poveš o vključevanju bolnikov in invalidov v življenje župnije? Je kdo med njimi katehist ali kaj podobnega?
Da, invalidka, ki je bila v našem rehabilitacijskem centru, zelo lepo sodeluje.Imamo center za rehabilitacijo invalidov, ki ga vodijo sestre in en duhovnik. Skoz ta center je šlo precej mladih in se usposabljalo za čimbolj samostojno življenje. Bolniki in invalidi, ki prihajajo iz tega centra in še dveh podobnih, so zelo dejavni. Sicer sem pa prebral podatek, da je kar deset odstotkov Malgašev invalidnih. Zanje je velik problem, ker ne dobijo dela. Brezposelnost je ogromna. Še zdravih ljudi ne vzamejo, kaj šele invalidne. Drugače pa bolnikov in invalidov v pridigah posebej ne izpostavljam.

Prijatelj počasi zaključuje tretje desetletje izhajanja. Bil si prvi urednik. Si vedno mogel spremljati Prijatelja tudi na Madagaskarju? Imaš kakšno mnenje in nasvet?
Prijatelja redno dobivam. Zelo sem bil vesel, kako se je razvil iz skromnega lističa v lepo revijo. To je čudovito delo in mislim, da naredi veliko dobrega tudi med zdravimi, ki ga berejo; med bolniki pa sploh. Sam sem bil tudi precej bolan in sem bil bolnikom vedno blizu. Vem, kaj je bolezen. Z nekaterimi bolniki sem bil s pismi zelo povezan. Zlasti bi omenil Mimico Pust. Vem, da so mnogi bolniki molili zame in mi bili v veliko duhovno oporo. Tudi vsi misijonarji so mi, preden sem odšel na dopust, naročali, naj doma spodbujam ljudi k molitvi za misijonarje in misijonsko delo. Še bolj kot materialno podporo potrebujemo duhovno. Za prehod od misijonskega dela, ki je temeljilo na tujih misijonarjih, k običajnemu življenju domače Cerkve tudi misijonarji potrebujemo veliko moči in modrosti. Bolniki z molitvijo in darovanjem svojega trpljenja lahko veliko pomagate.
S pomočjo Prijatelja skušate osmišljati svoje bolezni. Bolezen je zlo in Kristus se je boril proti njemu. Z darovanjem vseh svojih težav za misijone lahko osmislimo bolezen. To je veliko delo in prepotrebno za današnji čas. Namesto da bi klel, lahko stisneš zobe, moliš in pomisliš, za katerega misijonarja bi daroval težave tega dneva. Želim,da bi Prijatelj nadaljeval ssvojim poslanstvom

Omenjal si zdravstvene težave. Osebna izkušnja, da so ti bile odvzete določene zmožnosti za delo, je gotovo nekaj posebnega.
Zanimivo vprašanje, da. Mislim, da je bolezen zame bogato izkustvo.Petnajst let približno me že spremlja. Pravega vzroka še niso ugotovili. Zdravniki menijo, da gre za kronični meningitis, kar je vzrok za hude glavobole; poleg tega sem na eno uho gluh. Ko gledam nazaj, vidim, da je to božji dar. Kot duhovnik in misijonar sem bil namreč velik aktivist.To pa je velika nevarnost, da nekatere bistvene strani svojega poslanstva in življenja zanemarjaš. Dalj časa sem moral biti v postelji. Razmišljal sem o svojem življenju in misijonskem delu. Zelo sem Bogu hvaležen, da sem bil ravno prav bolan. Nisem mogel delati, lahko pa sem bral. Med drugim sem prebral vso zgodovino Katoliške Cerkve - šestnajst debelih knjig francoskega akademika Daniela Ropsa. To mi je odprlo oči, da gledam na Cerkev veliko bolj optimistično kot prej.Kaj vse se je dogajalo v zgodovini; koliko težkih zunanjih in notranjih preizkušenj je bilo! In Cerkev ni propadla! Kristusov duh jo vodi, Kristus v njej živi. Ko sedaj včasih slišim o kakšnih napakah in neumnostih duhovnikov, vem, da Cerkev zaradi tega ne bo propadla.
Tako mi je bolezen pomagala k duhovnemu zorenju. Imel sem tudi veliko več časa za druge. Prej sem bil namreč tako aktiven, da so se celo drugi misijonarji norčevali iz mene. Ko sem opoldan odkod prišel, so me pozdravili: "Kdaj pa 'letiš' naprej?" Res sem popoldne že naložil traktor in odšel znova na pot. Zaradi težav z zdravjem sem sedaj manj dejaven, toda imam več časa za pogovor. Naši laiški misijonarki sta mi že večkrat rekli: "Tudi če ne boš mogel nič več delati in boš v Farafangani,bo največ vredno,če nama boš svetoval, ko bova prišli k tebi na pogovor." Zame je to velika spodbuda.
Tudi meni vera osmisli trpljenje. Ko berem Prijatelja, vidim, koliko njegovih bralcev je spoznalo,kakšen dar je lahko bolezen ali invalidnost. Bogve, kakšno bi bilo naše življenje, če nas Bog ne bi preizkušal z boleznijo? Seveda vsega ne razumemo, a že sedaj spoznavamo smisel in pomen tudi bolezni in smo lahko Bogu hvaležni za vse.

Sedaj si bil pravkar v bolnišnici. Bi rekel kakšno besedo o zdravstvenih delavcih na Madagaskarju in v Sloveniji?
Velika večina zdravstvenih delavcev v Sloveniji je name naredila zelo lep vtis. Veliko je plemenitih ljudi. Občudoval sem potrpežljivost z nekaterimi bolniki. Evropejci in tudi Slovenci znamo biti zelo razvajeni in silno zahtevni. Samo pohvaliti moram vse, predvsem zdravnike, s katerimi sem imel opravka. Približno dva tedna sem preležal v Kliničnem centru. V tem času pa sem opazil tudi dve, tri medicinske sestre, ki bi jim privoščil, da bi morale biti en mesec na bolniški postelji in bi na lastni koži doživljale tak odnos do bolnika, kakršnega imajo one. Svojega poklica očitno ne opravljajo s srcem. Toda takšna je bila le peščica. Drugače pa lahko še enkrat rečem, da sem občudoval lep odnos zdravstvenega osebja do bolnikov.
V primerjavi z bolnišnicami na Madagaskarju so tu nebesa. Tam je v državnih bolnišnicah bolnik velik revež. Bolničarji dostikrat izkoriščajo svoj položaj, da si nabirajo denar. Tako dajejo bolnikom celo destilirano vodo namesto antibiotikov in jim to še drago zaračunajo. Kaj takega se v Sloveniji gotovo ne more pripetiti.
Še zanimivost. Ko sem ležal v bolniški sobi, moji "soborci" prve dni niso vedeli, da sem duhovnik. Vsak večer so dve do tri ure pripovedovali šale; največ o Mujotu in Hasotu, nekaj pa jih je bilo tudi o župnikih in kuharicah. Potem pa nek dan nisem mogel iti v kapelo k maši in mi je bolniški duhovnik v sobo prinesel obhajilo. Bili so presenečeni in potem je hitro prišlo na dan, da sem duhovnik. Naslednji dan pa so bile duhovne vaje v tišini; nič "vicev". Dva dni je trajalo,potem so se spet sprostili in začeli pripovedovati šale, ampak ne več o župnikih. Njihovo obnašanje se mi je zdelo prav zabavno.

Omenil si možnost, da se čez nekaj let vrneš domov. Že kaj razmišljaš, kakšno delo bi prevzel? Bi bil npr. pripravljen biti urednik Prijatelja?
Pomagal bi gotovo, urednik pa ne bi bil. Že kar zadeva tehnične stvari, me je čas povozil. Na Madagaskarju delujemo še "na petrolej",tu pa imate računalnike in tako naprej. Gotovo bi lahko iz izkušenj marsikaj pomagal, uredništva pa ne bi prevzel. Lahko bi vodil duhovne vaje, kaj povedal na kakšnem srečanju; to bi me veselilo. Sedaj, ko na Madagaskarju manj gradim, imam namreč več opravka z delom, ki bi ga lahko opravljal tudi tu. Ukvarjam se s formacijo bolničarjev in učiteljev, poučujem tudi na gospodinjski šoli. Takšno delo bi mi najbolj ustrezalo, morda bi lahko pomagal na ljudskem misijonu; ampak samo pomagal, ker ne poznam dovolj tukajšnjih razmer. Če Bog da, se bom še enkrat vrnil na Madagaskar. Potem bom trideset let tam in v tem času se je in se bo res marsikaj spremenilo.

Še kakšna beseda čisto za konec pogovora?
Vsi so mi naročili, naj poudarim molitev za nas. Bolniki ste naši soborci. Pomagate nam, da vztrajamo in da se vedno čimbolje odločamo. Sedaj na primer smo dobili precej pomoči za odpravo posledic ciklona. Zelo smo hvaležni. Sedaj jo moramo modro uporabiti, da bodo dolgoročne koristi.
Z vašo pomočjo, dragi bolniki in invalidi, upam, da bom nekoč mogel sproščeno reči: "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru..."

pogovarjala sta se
Vlado Bizant in Jože Kralj