SLOVENSKI MISIJON NA MADAGASKARJU

Marko Petrovič: Zapisi iz Madagaskarja

 26. januar 2010

 Lep pozdrav iz Farafangane!

V petek dopoldne so se potem stvari kar hitro odvile in smo bili zvečer kot po čudežu že v Tananarivu – glavnemu mestu. Z Ramorisom sva bila ravno na obisku pri »apostolat de la mer« (pastoralna oskrba za pomorščake), ko so naju klicali iz uvozniške firme, da naj hitro pridemo, ker je kontejner z avti že ven iz pristanišča. Hitro smo se odpeljali do kraja kjer je bil kontejner in kjer je živčen kratkohlačnik z zobotrebcem v ustih dirigiral postopek odpiranja kontejnerja. Na tem kraju se melje polno fantov in moških, ki pomagajo raztovoriti kontejner in je pri tem tudi velika nevarnost kraje, tako da je bila živčnost razumljiva. Plombo na vratih kontejnera je nekdo z velikimi ščipalkami preščipnil in vrata so se odprla. Ker je bil takoj za vrati avto je bilo treba kontejner, ki je bil še vedno na kamionu, zapeljati ob betonsko »stopnico« približno iste višine, da bi avte lažje ven spravili. Prvi je lepo vžgal, drugemu pa je že baterija crknila, tako, da smo ga potisnili ven. V kontejnerju pa je ostalo še kar nekaj robe, ki je je bilo treba čimhitreje spraviti v avte na varno. Seveda je bilo treba po končanem delu tudi malo nagraditi delavce ...

Približnih 350 km do Tana smo vozili kar enih 8 ur. Deloma zato, ker dvomim, da je v celotni razdalji cesta več kot desetkrat ravna za več kot 200 metrov. Vse skupaj en sam ovinek pa tudi precej se dvigne, ker je Tana na enih 1200m nadmorske višine. Ustavilo pa nas je tudi nakupovanje stvari ob cesti. Najprej je Tovo želel odkopati dve palmi, da ju bo zasadil doma. Jaz sem se pa ta čas kratkočasil s slikanjem gospe, ki je prodajala jegulje ob cesti. Imela je že pečene in pa še žive v vedru. Žive so obupno sluzaste in mehke... Sem jo prosil če mi eno ven vzame in pokaže, pa ji je skoraj ušla po cesti, da smo se krepko nasmejali! Nad ustmi ji štrlita dve takšni hecni zadevi, pa sem vprašal kaj je to in so rekli, da »šumč« (brada!)

Naslednji dan sva z misijonarjem Janezom vstala že ob štirih in se podala na pot proti jugu. Presenetljivo je bilo ob tisti uri videti veliko ljudi ob cesti, ki so skrbeli za svoje fizično zdravje na ta način, da so leteli in še po poti izvajali različne telovadbe. Prometa res ni bilo veliko in sva zelo hitro napredovala. Ene pol ure me je obupno matral spanec, da je zelo malo manjkalo, da se nisem ustavil, ampak me je potem minilo in se cel dan nič več ponovilo. Ustavila sva se v morda najbolj razvitem mestu Antsirabe, kjer se dobi tudi jabolka in kjer v bližnjih hribih včasih celo sneg pade! Medtem, ko je Janez nakupoval sadje sem jaz fasal 2 štoparja. Učitelj matematike, ki je šel samo do Ambositre in pa en hecen tipček – oblečen kot kavbojc z usnjeno jakno, kavbojsko kapo in čevlji v istem stilu. Se mi je zdel sicer najprej malo čuden – govoril je izredno hitro v Antešaškem narečju, da sem ga komaj zastopil ampak se je izdajal za prijatelja misijonarja Toneta zato sem ga vseeno vzel s seboj. Povedal je da je Luteranec in zaposlen pri tej cerkvi kot katehist. In da je rojen v Midongiju, ampak da je odraščal v Vangaindrano (kjer sem jaz preživel največ časa). Potem ko smo oddali učitelja mi je začel ponujati drage kamne – beril, smaragd itd. Takih ponudb sem že precej naveličan in sem mu hitro povedal, da me ne zanima, ampak da mi lahko da kakšen mali smaragd v dar. Je rekel, da mi bo dal ampak me bo potem enkrat obiskal in bom kupil nekaj veliko večjega! Sem rekel, da naj mi on kar da nekaj majhnega, ampak da kupovati ne mislim prav nič! No pa mi je vseeno dal. S časom sem ga čedalje bolje razumel in je postal prav zabaven sopotnik. Začel sem razmišljati, da me spominja na enega starega Vangaindranca, ki je leta 2000 stricu 4 mesece tlakoval 25 metrov dovoza na dvorišče. Ko je prišel prositi za delo, je takole naredil reklamo zase: »znam vse, vse, vse, razen tipkati«!!! Na ta račun smo se ogromno nasmejali! No, pa sem vprašal štoparja, če pozna tega starčka, je pa rekel, »ja to je moj stric«!! Torej se je posrečenost prenesla v naslednji rod! Ko pa se je na radiu zavrtel reggae komad od južnoafričana Lucky Dube sva se pa oba veselo spogledala in prijateljstvo je bilo sklenjeno s stiskom roke! Ko smo dosegli kraj kjer trenutno živi, naju je z Janezom povabil na en kofe v lastni gostilnici in nama je predstavil fletno družinico. Prijazna 12 letna hčerkica je takoj dala kofe na mizo. Potem ko sem jih slikal, sem jim za hec pokazal že filmček, ki sem ga posnel v Gorjah, ko je padal sneg. Seveda je bilo to za njih skrajno zanimivo! In potem je bistra hčerkica povsem resno vprašala, če smo belci beli ker nas snega naredi bele!!! Ne vem, če sem že slišal tako zanimive teorije za karkoli!! Potem sem pa dobil novega zanimivega štoparja – vojaka, ki se je vračal domov na dopust. Je bil izredno prijazen in sva se pogovarjala vse sorte zanimive stvari.

Po postanku pri misijonarju Jožetu Adamiču, ki nama je postregel krasne zrezke in kjer sva pustila njegovo novo Toyoto, sva z Janezom nadaljevala po krasno urejeni cesti do Farafangane, kamor sva prispela okoli 11 zvečer. Seveda je bilo snidenje s stricem – prvič po dobrih dveh letih – veselo!

V nedeljo popoldne pa sva šla s stricem na obisk k mojim prijateljem ribičem. Niso vedeli, da prihajam in so bili tako veselo presenečeni nad mojim prihodom, da so me vsi po vrsti kušvali kot eni Francozi. Zanimivo pri tej skupini 4 ribičev pa je to, da žena od najstarejšega ribiča vse dirigira. Kar spodbuja jih na primer: »no kdaj boste potem šli lovit«. Zmenili smo se za v ponedeljek zjutraj in sem se res narisal pri njih ob 6 zjutraj, ampak niso bili veseli nad stanjem morja. So pa rekli, da bi bilo fajn, če bi jih lahko peljal v dobrih 30 km oddaljen kraj, kjer bi naročili nov drevak (pirogo – ozek lesen čoln izdolben iz drevesa). Pri obali je že zmanjkalo primernih dreves in je treba iti čedalje dlje. K sreči je bil laiški misijonar Tomaž ravno v Farafangani in sem ga nahecal, da gremo, pa smo šli. Najstarejši ribič je bil tokrat prvič v vasici Ambohigogo, pa čeprav je tako blizu in ima ribič verjetno že čez 60 let. Eden od ribičev pa je tam nekoč stanoval, ko je barval novo nunsko hišo. Napotili smo se torej k ženski pri kateri je stanoval in je ona povedala kam moramo iti. Šli smo malo ven iz vasi in mimo lepih rižnih polj kjer so ljudje v najhujši vročini sadili riž. Možakar ki nam je obljubil zrihtati čoln pa živi v leseni koči pod velikim mangovcem, nad riževimi polji, kjer se zunaj pase privezan črn prašiček, kure pa neprivezane!

Zvečer sem obiskal še ene druge ribiče, ki so čisto na drugem koncu mesta in so drugo pleme in lovijo z mrežami in ne s trnki. Njim gre delo kar dobro od rok in je bližnji mehanik potrdil da jim ne manjka denarja. Bili so me vsi prav tako veseli ampak so bili žal vsi pijani od njihovega žganja narejenega iz sladkornega trsa... Kot buteljni so me vsi pozdravljali »bonjour« po francosko da sem jih moral vprašati, če so pozabili malgaščini. Z njimi je bil še en čuden starejši ribič s zelo nenavdnim dolgim kozjim fiksom in skrajno udrtimi lici (ga bom enkrat slikal in pokazal, ko se vrnem!). Sedel je zraven mene in se mi je res zdel čuden. No, danes pa sem izvedel, da je »umbijaša« - malgaški tradicionalni čarovnik!! Verjetno tudi zato slovi kot dober ribič, če zna ribice pričarati! Ta skupina ima baje veliko uspeha z ulovom morski psov (največji 3 metre dolg). Na žalost pa se v njihove mreže ujamejo tudi morske želve, ki jih potem seveda pojejo...

Danes zjutraj ob petih pa sem bil že pri ta »boljših« ribičih. Ta podjetna žena mi je takoj skuhala kofe, ki je bil res dober – boljši od vsakega angleškega in skoraj bi se že kosal z bosanskim! Potem smo se odpravili na plažo k sposojeni pirogi, ki z lahkoto sprejme 5 ljudi. Zaradi velikosti so ji rekli Titanic pa sem pripomnil, da upam da to ne pomeni da bomo ta dan še plavali! Plavali nismo, bruhal pa sem – bolj zaradi ribjega smradu kot pa valovečega morja, ki je danes v resnici ponujal odlične pogoje. Zato smo ostali na vodi kar skoraj do enih 1 popoldne. Moral sem tudi sam loviti ribe z laksom – prvič v življenju – in celo 2 ujel. Samo ena, ki jo je en drug ujel je bila zares velika – pol metra dolga in z izredno lepim rdečim vzorcem – krasna riba. Ostale pa so bile manjše in eni sorti so šalo rekli »portable« (mobi!) ker je majhna in jo lahko daš v žep kot mobi! Ima pa prav hecna usta z »ustnicami« kot človek in zobmi. Sicer je med ribolovom izrečeno toliko enih zanimivih in pa smešnih stvari, da bi moral s seboj imeti snemalec, da bi si zadeve posnel. Seveda je tudi odnos do tujca zanimiv. Povsem z razlogom nas kar malo dol gledajo, ker so izredno utrjeni in sposobni. In konec koncev je njihova kultura bolj uspešna kot naša: že tisočletja se uspešno preživljajo na ta »primitiven« način in imajo več otrok kot mi, ki so veliko bolj veseli kot naši! Po tretjem bruhanju (in že enih 5 urah sedenja na trdi deski in precej veslanja ter rokovanja z laksom z golimi rokami – zajtrkoval pa seveda tudi nisem nič) sem bil že res zmahan in tudi zaspan da sem kar sede malo zadremal v barki. Nazajgrede pa hvala Bogu ni bilo treba veslati, ker so imeli skrajno preprost jambor in jadro narejeno iz štirih vreč za sladkor. Veter je potegnil iz prave smeri in smo krasno napredovali – šli smo kar nekaj kilometrov ven. Stari ribič je pa zadaj z veslom krmaril. Pristanek na plaži je vedno vesel dogodek. Že zabava ob pristanku zaradi bučnega valovanja je pravo veselje, potem se prvič po večih urah majavo postaviš na noge in ti val pluskne vsaj do kolen, pričaka pa te cela gruča otrok, ki potem pomaga zvleči čoln na plažo.

Ribiči bi radi, da grem že jutri zopet z njimi ampak ne bom mogel, ker grem v Vangaindrano obiskat Tomaža. Pa še naspati se moram! Malo sumim, da je ene in druge strah, da ne bi s ta drugo skupino bolj potegnil... Morda se motim. So me pa eni in drugi fehtali za kakšen dar (za nov let!) Tu traja praznovanje novega leta še dolgo v februar... Najraje bi jim kupil zemljivide, ker nimajo pojma v kateri smeri je kakšna država. Kar pokažejo stran od obale in rečejo: »tam ste pa vi doma a ne«?! Pa saj tudi življenja na drugi obali lastnega otoka ne poznajo – danes sem jim razlagal kako sem potoval s tovorno jadrnico na zahodni obali. Oni pa sploh še niso slišali zanje čeprav že marsikateri turist ve za te jadrnice ki oskrbujejo kraje na zahodni obali, ker so ceste tako slabe, da kamion včasih hodi cel teden ali še več...

Toliko za danes!

Lep pozdrav!

Marko

2. FEBRUAR

Po razburljivem ribolovu prejšen torek sem se zvečer poslovil od Farafangane in s stričevim motorjem odpeljal proti jugu. Bila je že noč ko sem krenil na 75km dolgo pot po krasni asfaltni cesti do mesta Vangaindrano. Prav čustveno sem podoživljal vse meni poznane stare ovinke! Kolikokrat sem že bil prevozil to cesto z avtom ali kamionom ali celo s kolesom. Tokrat pa prvič v celoti z motorjem. Ponoči pa na cesti čepijo neke ptice in jih zagledaš samo ko se v soju žarometov zasveti njihovo oko. Zadnji trenutek vzletijo in mislim, da sem eno celo s kolenom zadel. Baje lovijo mušice katere jim postanejo vidne v soju žarometov.

V sredo zjutraj po maši sem šel na potep po starem dobrem mestu Vangaindrano. Bilo je svinjsko vroče, da so se še vsi domačini pritoževali. Pri potepu me je spremljal Zafla, petnajstletni deček, ki pomaga Tomažu pri mizarskemu delu in se je celo naučil nekaj slovenščine. Na tržnici sva izsledila Arija – skrajno posrečenega dečka podobne starosti kot Zafla, ki pa je mentalno nekoliko zaostal ampak je zato še toliko bolj originalen. S šolanjem je vztrajal samo eno leto kar je bilo dovolj, da je bilo vsem jasno, da ne bo šlo. Sedaj služi denar kot »panera« - fant ki leta okoli po tržnici oziroma postaji za »taksi-brus« (glavno javno prevozno sredstvo – minibus) in išče potnike. Od upravljavcev teh »taksijev« dobi določeno provizijo. Zabavno je, ker dečko vse pozna in tudi vsi njega poznajo. Ga pa vsi bolj postrani gledajo, ker je navihan, radoživ in drugačen in pove kar misli. Sicer je povsem nedolžen  in vedno nasmejan. Hodi in leta okoli pa kot račka s stopali navzven! Njega in Zaflaja sem povabil na jogurt in sok. Enkratno je bilo videti reakcijo prodajalke, ki bi fanta najraje ven najagala ampak, ki ne more nič, ker je dečko pač moj gost! Na podoben način Arijev obraz ne skriva zadovoljstva nad privilegiranim statusom! Zelo rad pove kdo so različni ljudje, kako jim je ime in kaj delajo. Nekateri se ob tem muzajo drugi pa so iskreno užaljeni! Ko obiščemo mlado gospo, katere sestra je poročena v Sloveniji, me tudi Ari pospremi in ves dobre volje sedi na udobnem fotelju. Postrežejo nam z odličnim hladnim limoninim sokom in Arija neskončno zabavajo peške na dnu kozarca!

Popoldne sem ponovno zajahal motor in se odpravil v 60km oddaljeni Ampitafa – zaselek kjer je misijonar Janez zgradil šolo, bolnico, in še vrsto drugih pripadajočih stavb. Pot do tja ni več asfaltna ampak je na srečo suha. Na blatni ali šodrasti površeni je z motorjem res treba paziti na vsak ovinek. Pokrajina je gričevnata in cesta se vije gor, dol in sem ter tja. Žal je pokrajina skoraj povsem gola – razen trave in posameznih palm in dreves. Zadnjih 20 km je Janez sam naredil povsem novo cesto. Res neverjetno, da se sedaj lahko kar z avtom ali z motorjem pripelješ nekam kjer je bilo (in je v bistvu še) povsem Bogu za hrbtom. Kakšno uro pred menoj je iz Vangaindrana z avtom štartal Tomaž, ki pa ga po 40km ujamem! Toliko hitreje gre z motorjem. Res je da vozi na kesonu ciment in gradbeni material za novo cerkvico. Zvečer peljemo to šaro skupaj z Janezom in Tomažem eno uro in pol daleč z avtom. Zopet po povsem frišni cesti ki pa enkrat celo prečka precej široko reko. Deloma gre cesta po skalah, ki štrlijo ven iz vode, preostali del pa po nizki betonski ploščadi, ki dovoli vodi da pod njo teče. Ko je visoka voda je seveda vse skupaj pod vodo in ni govora, da bi prečkal z avtom. Ustavimo pa se pri drugi reki kjer ljudje zadeve raztovorijo in jih z lepo - morda 10 metrov dolgo pirogo prepeljejo na drugo stran reke. Ker je piroga tako dolga jo lahko na eni strani reke močno potisneš in bo prišla skoraj do druge strani! Enkrat pa v njej sama čez privesla mala morda 10 let stara deklica. Zanimivo jo je opazovati kako kljub majhnosti in rosni mladosti z resnim in odgovornim izrazom na obrazu močno vesla. Je pa kljub temu težko obvladati tako dolgo plovilo – predvsem držati smer – in je dobro da ji gremo lahko po plitvi reki kar daleč naproti in drevak povlečemo k sebi.

V četrtek zjutraj je moral Janez v Farafangano pa je rekel, da lahko »pomagam« laiški misijonarki in bolničarki Katarini v dispanzerju. Ona je prišla sem za tri leta ampak, ker je šele tri mesece tu še ne zna toliko malgaščine in sem zato lahko malo pomagal s prevajanjem. Mi je pa vedno v veselje videti to medicinsko delo od blizu, ker je to eno od področij kjer se tu na Madagaskarju lahko največ dobrega naredi. Kako lepo je bilo opazovati kako je enemu dojenčku visoka temperatura iz ure v uro padala – zahvaljujoč se zdravilom - in je bil nasleden dan že lahko odpuščen. Ena punca pa je naštevala vse sorte simptome in na koncu le povedala, da je noseča! Pri tej ugotovitvi nam je pomagala Katarinina sodelavka Karla – mlada samohranilka iz Vangaindrana, ki ima silno zabaven smeh, ki včasih postane precej globok krohot, da se mora človek že samo njej smejati! V sobah kjer ležijo pacienti, ki prenočijo, je precej ogaben vonj. Verjetno predvsem zaradi osmrajenega lulanja dojenčkov, ki jemljejo antibiotike. Ampak Katarina pravi, da se je že navadla in da ji sploh ne smrdi! Popoldne pa je treba odpeljati v Vangaindrano žensko katere zdravstveno stanje se precej poslabša.

Petek pa je postregel z eno najbolj zanimivih izkušenj kar sem jih kdajkoli doživel na Madagaskarju. Popoldne sva šla s Katarino z motorjem v Ranomeno obiskat sestro Terezijo in drugo bolničarko Ano, potem pa na hrib nad Ranomeno iz katerega je lep razgled. Malo sem pozabil kje gre pot pa sva zato našla vodiča, ki naju je stalno privoščljovo spraševal če sva utrujena češ »jaz imam pa tako dobro kondicijo«! Potem ko sva se zvečer vrnila v Ampitafa in je bila ura že čez deset, je priletel nekdo in povedal, da neka žena potrebuje pomoč. Katarina je hitro oblekla belo haljo in sva odbrzela v smeri bolniških stavb. Izkazalo se je da gre za porod. Seveda mi je bilo nekoliko nerodno in nisem vedel ali smem sploh vstopiti v porodniško sobo kjer je bilo enih 4 ali 5 žensk zbranih okoli povsem nage 17 letne punce na porodniški postelji. Ustavil sem se že kar ob vhodu in se vsedel na prvi stol tako da ne bi preveč videl. Punca je res trpela, ker ta mal preprosto ni hotel ven na svet. Nekaj časa je ležala in trpela krče, potem je celo vstala in naredila nekaj korakov po sobi in se nato zopet vlegla. Druge ženske so ji seveda stalno dajale neke nasvete. Sicer je zunaj padal dež in bilo je grozno vroče in soparno. Sem se mislil, da otrok gotovo ne mara dežja! Dolgo, zelo dolgo so se ponavljale iste procedure in težko je bilo gledati nosečnico kako trpi – to je bil sicer njen drugi otrok. Katarina in babca sta seveda tudi skušala pomagati pa ni šlo. Jaz pa sem se guncal na stolu in odganjal komarje od svojih nog... Babca je vsake toliko močno potiskala na trebuh v istem ritmu s krči, dete pa ni hotelo ven. Kar na lepem pa se obrne k meni in mi reče: »ti si močan, pridi pomagat«! Sem zavil z očmi, v trenutku premagal zavore in nerodnosti in že v naslednjem hipu po babičinih navodilih potiskal žogo v trebuhu v smeri izhoda. Ob vročini in sopari sem seveda kmalu švical. Dvomi o moji prisotnosti so se razblinili, ko me je nosečnica večkrat pogledala in spodbudila naj nadaljujem, če sem se ustavil. Enkrat me je tudi po roki potrepljala češ: »nadaljuj«. Ampak dojenček še vedno ni hotel na svet in Katarina je bila čedalje bolj resnega obraza, ker jo je bilo že malo strah, da ne bo kaj narobe. Punci so stalno ponavljali naj ima hrbtenico ravno in naj ne dela loka ampak verjetno zaradi krčov ni mogla pomagati, da ne bi izbočevala spodnjega dela hrbtenice. Zato smo jo prenesli na tla oziroma na njihovo preprogo spleteno iz posušene trave. In čez nekaj časa je res končno prišlo do ta pravih popadkov in rojstva! Na koncu je potiskala ta prava babca. Glavica malega fantka je bila zaradi ozkega prehoda na začetku prav špicasta a se je čez nekaj dni znormalizirala. Kako čudovito je bilo videti to malo novo bitjece – zelo svetle barve – ni čudno da Malgaši dojenčkom rečejo »zaza mena« (rdeč otrok). Malo s težavo je sprva dihal pa ga je Katarina malo po hrbtu naklofala pa je šlo bolje. Mora biti tudi otrok kar neverjetno trpežen da preživi divji prehod iz trebuha v svet, iz neke tekočine v zrak! Pa že čisto lepe nohtke na prstih ima! Zanimivo kako je imel takoj odprte oči in strašno firbčno vse gledal. Babca pa je mami takoj predlagala naj ta malemu da ime Marko! In res so ga tako imenovali. Zanimivo kako jim prisotnost belca vliva pogum in zaupanje – kljub temu da nimam prav nobenih medicinskih sposobnosti so me imeli skoraj za dohtarja... Ampak je bilo res fletno nasleden dan obiskati malega Markota v sobi za porodnice in ga pestvati in občudovati njegove črne učke, majhne ušesa, mala ustica, in mali nosek! Njegova mama pa si je po hudem naporu že tudi malo opomogla in se veselo nasmihala.

Res sem vesel, da sem bil lahko zraven pri začetku zunajtrebušnega življenja tega malčka in se vsak dan spominjam in kar ne morem verjeti!

Sedaj sem nazaj v Farafangani. Danes zjutraj sem pospremil eno sestro na obisku v zaporu pa o tem kaj več drugič. Popoldne so naju s stricem obiskali ta trezni ribiči in nama »za novo leto« (tu novoletno obdarovanje traja kar dolgo) prinesli raco. Nove naročene piroge žal še ni.

En prav lep pozdrav vsem iz tukajšnje sopare!

Marko

PS: se opravicujem za bolj svoh slovenscino ampak so zal v tej sopari mozgani res hitro utrujeni ;o)  

6. FEBRUAR

Živjo!

V sredo dopoldne, ko sem skočil do banke sem se ustrašil dolge vrste in šel raje obiskati ribiče (pijančke) ki živijo blizu banke v severnem obrečnem delu mesta, ki se imenuje Nosy n Akoho (Kurji otok). Je bilo še prezgodaj, da bi bili nažgani. Celo vrač je izgledal še kar trezen. Podnevi ni bil videti tako grozen in tudi obleka ga je naredila manj groznega – brez kape in oblečen v beli spodnji majici in belih kratkih hlačah. Mi je povedal, da je sicer protestant, in da je bil prej musliman pa mu nekaj ni pasalo. Ti ribici so sicer člani plemena Antemoro, ki je doma v mestu Vohipeno, 60km severno od Farafangane, kjer so muslimani kar mocni. Nekako smo se zmenili, da popoldne zopet pridem in da prinesem nekaj za jest in za pit.

Nisem ravno vedel kaj bi kupil pa sem se potem spomnil na banane ocvrte v testu (mufu akundžu), ki se jih kupi na trznici in so obenem dobre in poceni. Kupil sem kar vseh 23, ki jih je imela zena na trznici ze napecene. Odnesel sem jih ribicem in so mi potem oni narocili naj kupim se 5 steklenic piva. Naj jim bo sem si mislil... Vmes sem imel se nekaj opravkov in ko sem se zopet pojavil pri njih in so se vsi slovesno zbrali v koci v kateri se vedno zberemo je bilo ze nekaj pijanih. Tudi vrac je bil pod gasom in mi po francosko izjavil »je t'aime« in mi dvakrat al trikrat kusnil roko in potem mojo roko dvignil k njegovemu celu... Je bil kar cuden obcutek njegovih mokrih ustnic in kocinastega kozjega fiksa na moji roki...! Ob taksnih priloznostih so seveda nujni slavnosti govori. Vrac kot najstarejsi je bil prepijan, da bi spravil skupaj kaj pametnega. Se je sicer nekaj trudil ampak so ga drugi bolj kot ne ignorirali. Lastnik koce se je tudi nekaj matral ampak mi je samo vsake toliko nekaj prisepetaval in odganjal otroke, ki so firbcno kukali skozi okno/vrata za najinimi hrbti. Dokaj presenecen sem izvedel, da je vrac stric od tega lastnika koce. Pa da je eden od ribicev moz od sestre od tega lastnika koce. Prijetno je izvedeti take podatke, ker ti sestava skupnosti potem postane bolj jasna.

Mufu akundžu je pristal na stranskem tiru oziroma je to bolj hrana za otroke. Pet flaš pira in kozarce, ki so jih postavili na tla pred nami smo kar nekaj časa gledali predno se je pitje sploh začelo. In ena flaša je izginila. Potem se je pojavila prošnja, če lahko dam denar (en slab evro) da kupijpo steklenico žganja (narejenega iz sladkornega trsa) da bomo tako lahko naredili pravi »blagoslov«. To je baje star običaj, ki pa ga znajo pijanci hudo izkoristiti. Z navdušenjem so se tudi spominjali kako sem jih pred tremi leti slikal in jim potem dal slike in so sprasevali, če jih lahko zopet slikam. Prešerno vzdušje in navzočnost fotozanimivega vrača je bilo več kot zadostna motivacija, da sem jih pustil in šel po fotoaparat. Pred mojim povratkom so tudi že uspeli pridobiti veliko steklenico kokakole polne »toke« (žganja). Najprej je moralo po običaju nekaj žganja leteti ven skozi okno potem smo pa pili. Oziroma se je še prej le našel en trezen govornik, ki je natrosil obilico lepih besed o prijaznosti moje navzočnosti in mojega prijateljevanja z njimi in podobno. Sledilo je pitje in slikanje! Malo smo tudi mešali pivo in ogabno žganje, da je bilo vse skupaj še bolj ogabno! Ampak glaven namen je bil dosežen: tisti, ki še nismo bili pod gasom smo se še bolj sprostili, jaz sem čedalje bolje razumel njihovo govorico in se tudi sam veliko bolj jasno izražal! Vrač pa je izginil potem, ko se je slikal z radiom v eni roki in mobijem v drugi... Sem jih potem vprašal, če je ta človek zares vrač – to informacijo so mi konec koncev podali ribiči na drugem koncu mesta, ki so člani drugega plemena in eni za druge pravijo, da niso prijatelji. Tile so rekli, da ni vrač in da tudi ni bil. Možno, da je to stvar, ki se je ne govori v javnosti kar tako. Zadeva bo še za raziskat. So ga pa skritizirali, da ne gre več z njimi ribariti, ker je že prestar in prešibak. Zame pa so rekli, da sem težek (po kilah in ne tako po tečnosti..!) Pogovarjali smo se tudi o njihovem najljubšem plenu: morskih psov in njihovih dragocenih plavutk, ki se drago prodajajo, ker baje Kitajci iz njih delajo neka zdravila. Cena za eno kilo plavutk je lahko tudi več kot 30 evrov. Pravo bogastvo za tukaj dol. Zelo hitro smo dosegli dno vseh flaš. Z dnom steklenice z žganjem so previdno ravnali, ker zadnje kaplice pripadajo ali ta glavnemu, ta najstarejšemu ali pa investitorju! Na koncu se je zgodilo tisto kar se je še najbolj spodobilo za naše druženje: steklenica se je prevrnila in talna preproga iz pletene posušene trave (tsihi) se je napila zadnjih kapljic!

Počasi se je stemnilo in bil je čas, da se vrnem na misijon (škofijo...) na večerjo. Zunaj ni bilo več mojih japank. Nekaj časa smo iskali pa jih nismo našli. Moj prvi osumljenec je sedaj vrač, ker je edini, ki ima morda tako dolgo taco, da bi si lahko pomagal z mojimi dolgimi japankami. Tako sem bos odkolesaril na večerjo, s štirimi žvenketajočimi praznimi steklenicami v nahrbtniku, silno prijetno okajen in zadovoljen z zabavnim anarhičnim druženjem!

Včeraj zjutraj sem bil s temi istimi ribiči zmenjen za ribolov ob sedmih na plaži blizu kjer živijo oni drugi bolj simpatični ribiči s katerimi smo šli naročit novo pirogo. A kot se spodobi za te bolj neurejene ribiče tudi niso držali besedo in jih ni bilo videti. Me je pa takoj opazila ona opasna žena ta starega ribiča, ki je ravno pobirala perilo, ki se je sušilo na travi ob morju, in me zvlekla s seboj. Najprej sem imel veselje pestovati njihovega novorojenega 5 dni starega vnučka s presenetljivo dolgimi skravžljanimi laski. Potem je sledil obisk v njihovi koči, ki je veliko bolj prijetno pospravljena in čista kot pa ona v kateri smo včeraj popivali. So pač bolj urejeni, umirjeni ljudje. Veseli so bili mojega obiska še posebej, ker so se prejšen dan zmenili z njihovimi prijatelji ribiči iz kraja 8km južno od tu, da jim bodo zrihtali nov čoln in bo belec seveda moral prispevati denar! Žal iz kraja kamor smo šli skupaj po novo barko ni prišlo še nobeno sporočilo, da bi našli kakšno primerno drevo in so že izgubili upanje.

Enega od teh štirih ribičev ni bilo, ker je dol na pesku kjer se reka zliva v morje s posebno mrežo lovil ribe. Mreža je okrogla – ima premer morda slabih treh metrov – in ima ob robu majhne svinčene uteži. Je kar umetnost vreči mrežo kar sem spoznal, ko mi je dal za probat pa mi ni šlo najbolje od rok. Nazajgrede sem na plaži srečal tri male dečke, ki so v vetru spuščali tri majhne zmaje. Eden je imel v rokah še mlajšega bratca. Prava podoba idiličnega otroštva!

Popoldne sem se zopet odpravil v Kurji otok spraševat glede mojih japank. Nihče ni nič vedel. Vrača ni bilo tam. Sem vprašal, ce jih je morda on vzel, ko je velik. So rekli, da ne vedo nič. Čez nekaj časa pa se je vrač pojavil prihajajoč iz smeri mesta. Tokrat zopet v bolj mladostniški obleki – kapi, črni majici z lobanjo naslikano in rahlo rdečimi kavbojkami, z mobilcem v roki in bos. Je rekel, da so tudi njemu včeraj sunili natikače! In da kako bodejo nekateri kamni in pa žge vroč pesek... Stopala pa niti nima tako velika kot sem si predstavljal – 40, jaz imam pa 45. Je rekel, da bo kar odšel na podeželje sedaj ko je bos. Haha, možno, da me vsi skupaj nategujejo, mogoče pa sva res oba na isti večer izgubila japanke. Kaj ga veš. Morda dobi ta zgodba še epilog. Zaradi japank se res ne bom sekiral čeprav velikost 45 težko najdem tu na Madagaskarju. Imam pa k sreči en rezerven par!

Danes dopoldne so se oglasili ribiči, ki potrebujejo pomoč za nakup nove barke. Stric jih sprejme v pisarni in fletno not pricapljajo, potem ko si sezujejo japanke, in nato vsak da meni in stricu roko. Vsi se usedemo in sledijo obvezni pozdravi: »kako ste?« »dobro«, »kaj je novega?« »nič«. Potem, kot običajno, veliko vljudne/mučne tišine in čakanja kdo bo prvi kaj rekel. Stric jih vpraša kako kaj z ribolovom, kdaj so bili zadnjič itd. Sedaj že en teden niso šli na morje, ker nekaj strašijo o nekem ciklonu. So pa vedeli povedat, da je prejšen dan močno zapihal veter in je 44 ribičev v 9 pirogah odpihnilo proti severu. Verjetno se jih je kar nekaj tudi prevrnilo, ker so morali plavati in je mnogo izmed ostalo samo v gatah, da so morali potem, ko so zopet pristali na suhi zemlji, prositi ljudi za obleke!

Po še nekaj mučnih tišin je stric vprašal kaj bo s ta novo barko in ali je treba plačati nek avans. So hitro razložili, da bi radi kar celotno vsoto, ker strica pogosto ni tukaj! Pride pa skoraj točno 100 evrov. In kot so večkrat posrečeno poudarili: cena vključuje žeblje in deske, ki se jih pribije na vrh stranic, da so potem še višje, in pa jadro. Govorili so o tej preprosti leseni barki podobno kot mi govorimo o kakem novem avtu in vsem možnim dodatkom! Pomagali pa smo jim kar z veseljem predvsem, ker so imeli precej nesreče s ta prejšnjo barko, ki jim ni služila niti eno leto medtem ko bi morala zdržati vsaj 7 ali 8 let in tudi po 10 let. Je bila preveč na tanko izdolbena in se je hitro razpokala. So pa tudi bolj pošteni, prijazni, kulturni in preprosti kot one barabce s katerimi sem prejšen dan popival! Potem ko so dobili kuverto v roke je pogovor stekel malo bolj sproščeno in smo se še nasmejali na račun parih stvareh – na primer moja nerodnost pri ribolovu z mrežo ki jo vržeš iz kopnega v reko!

Toliko za tokrat!

Lep pozdrav!

Marko

PS: Malega Markota in njegovo mamico so v sredo spustili domov, včeraj pa je dobil špiko v rit!

14. FEBRUAR

Zivjo !

Danes zjutraj sva hotela s stricom skupaj z motorji na eno podruznico pa je mene po enih 6 kilometrih motor pustil na cedilu ! Je nekaj z masino narobe in se hitro pregreje in crkne. Star je ze krepko cez 20 let in bi bil v Evropi ze zdavnaj na kupu za odpadno zelezo ampak tukaj se pa vse v nedogled popravlja. Morda je dobro, da mi je kmalu crknil, ker so zavore cisto zanic in se v sili ne bi mogel hitro ustaviti. Ga bomo v ponedeljek peljali mehankarju ! Potem ko sem snel celado, rokavice in jakno in vse skupaj pospravil v nahrbtnik se je masina ze toliko ohladila, da sem se lahko celo peljal nazaj v Farafangano. Sem pa zavil k ribicem (ta treznim) katere nisem videl ze nekaj casa. Ta komandantska zena me je hitro zacela sprasevati zakaj me ze tako dolgo ni bilo naokoli. Ribicev pa ni bilo, ker so sli proti jugu ribe lovit z mrezo iz obale in bodo sli se pogledat drevo, ki naj bi postalo nova barka. Baje se vrnejo v torek in je ta komandantska zena rekla,  da se moram v torek oglasit.

Vceraj je bil en tak fajn dan. Dokaj tipicen dan v misijonih – poln raznih aktivnosti. Po jutranji masi (ki se zacne ze ob 5.45…) zajtrk (dolg francosk kruh namazan z margarino in marmelado iz tropskih sadezev ali pa medom, ter caj) potem pa nadaljevanje dela, ki sem ga ze par dni pocel – barvanje vhodnih vrat v bajto v kateri zivi stric. So iz zeleza in so bile ze pred tremi leti tako napadane od rje, da se mi jih ni zdelo vredno strihati… Tokrat pa sem spoznal, da se tukaj res vse stare stvari do konca porabi in se jih morda le splaca sanirati ! Sem najprej s tisto krtaco, ki se jo namontira na vrtalnik, odstranil vso grobo rjo, potem pa z eno jedko tekocino, ki sem jo enkrat kupil v Merkurju, vse premazal, da je rjo cimvec unicila. No, vceraj pa sem potem ze barval drugo krilo vrat. Zjutraj sonce prav mocno sije na to vzhodno stran hise, da te zgacka, ko ti svic tece v potokih pod majico ! In to ze ob 8 zjutraj ! Ni bilo dolgo, ko se je pripeljal en mlad malgaski duhovnik in mu je bilo treba pomagati zamenjati olje na motorju. Potem nazaj k barvanju. Cez malo casa pride sestra Augustine in gremo po drva in oglje za kuhinjo sestrske sole. Torej gredo barva in copici zopet v senco in priklopim prikolico na stricevo Toyoto. Mi je pa od vseh moznih poslov sofiranje v dalec najvecje veselje in sem prav vesel, ko sem zopet za volanom ! S sestro, eno punco in mladim kuharjem se odpravimo slabih 30km proti severu kjer ob cesti prodajajo drva in oglje. Tjagrede mi razlagajo koliko stane kolicina drva ali oglja, ki ti lahko skuha doloceno kolicino riza. Z drvi bo hitreje skuhano ampak oglje dlje gori.

Nalaganje traja dolgo in sonce tako zge, da me se narti na stopalah pecejo, ce stojim na soncu ! Tjagrede smo se se ustavili na eni obcestni trznici kjer je zena od kuharja nekaj prodajala. Sestra je kupila kokosove orehe in smo jih ob nalaganju lahko ze uzivali. Bili so cisto polni tistega « mleka », ki se je ze malo penil (kot most). Nazajgrede se je ta zabavna mlada sestra (s katero tudi obiskujem zapornike) odlocila, da se bo zacela uciti slovenscine. V roke je vzela zvezek in si pridno zapisovala razne izraze kot « dober tek », « pojdi spat » in se cel kup taksnih. Kar dobro je razumela vse kar sem ji razlozil glede vikanja in tikanja in tudi izgovarjala je dobro. Se ji pozna, da je studirala – je diplomirana socialna delovka. Studirala je v glavnemu mestu – edini faks, ki ima smer socialno delo – in jih je v njenem letniku diplomiralo samo 25 ljudi… Se pravi drzava s 17 milijoni prebivalcev v enem letu dobi samo 25 novih diplomiranih socialnih delavcev.

V Farafangano smo se vrnili sele okoli enih tako, da sem sam pojedel kar je se ostalo od kosila, kar pa je bilo cisto dovolj – kumarcina solata, riz, meso in cel kup papaje za sladico. Na obisk sta prisla laiski misijonar Tomaz in pa medicinska sestra Ana, ki dela skupaj s Katarino. Smo sli potem skupaj v en bar kjer je sla Ana lahko na internet medtem, ko sva s Tomazem srebala « Fresh » - malgaski radler, ki pa je izredno dober ! V tem baru vedno vrtijo stare romanticne francoske popevke, ki pa se mi kar dopadejo !

Po odhodu Ane in Tomaze se s kolesom odpravim na drug del mesta kjer stanuje racunalnicar Olivier, ki popravlja stricev racunalnik. Kot se spodobi za obmorsko mesto so vse ceste razen ta glavnih pescene. (ta glavne so zluknjan asfalt…) Pesek je svetlo siv, oziroma bel tam kjer je se cist. Hecno se je v se tako prvinskem okolju sprehoditi cez pesceno dvorisce – kjer je pesek tako globok in mehak, da se ne da s kolesom peljat – do lesene bajtice v kateri nekdo popravlja racunalnike ! Je kot, da bi bil prica enemu ogromnemu preskoku v razvoju. Podobno kot ce vidim bosonogega vraca z mobijem v roki ! Prav tako neverjetno se mi je zdelo zvecer, ko je Olivier prinesel nazaj popravljen racunalnik. Pripeljal se je z rikso kar pa zgleda takole : bosonogi mozakar tece in vlece klopco na dveh kolesih. Na klopci pa sedi Olivier z racunalnikom ob sebi ! Sobivanje bosih nog in najnovejse svetovne tehnologije ! Zakaj pa ne ?!

Po obisku pri racunalnicarju skocim se h kitajskemu mehankarju, ki ze mesece paca eno misijonski Yamaho. Bo treba narociti eno novo « dihtngo » in ga bo treba kar vsak dan spomnjat, da bo kaj ukrenil. Petdeset metrov stran od njega zivijo ribici pijancki in jih moram se pozdravit. Vrac sedi na klopci pred hiso (se vedno bosonog, morda mi pa res ni sunil japank !!) in mi zacne navduseno pripovedovati kako ogromno morsko zelvo so tisti dan ujeli …  So jo ze vso razkosali in pojedli ali prodali tako da ni vec kaj videti. Tudi oklep so razkosali. Ne vem zakaj. Je bila se ziva ko so jo nasli v mrezi. Jim recem, da je to « fady » (tabu) loviti morske zelve ampak ne razumejo… Skoda.

Potem se skocim na drug konec mesta do Ambatuabu (« pri visokem kamnu ») kjer imajo sestre bolnisnico in gobavsko naselje. Pred parimi dnevi sem fasal « parasi » - zajedalec, ki se ti najraje zarije v prste na nogah. Enega sem z iglo srecno spravil ven. Drugi pa se mi je zacel gnojit. Ne vem zakaj. Boli me bezgavka na vrhu noge in zato dobim antibiotike. Sicer ni nic hudega.

Zvecer pred temo (malo pred sedmo) je se dovolj casa, da do konca prebarvam vrata !

Po vecerji pa s stricem na novo zazeneva popravljen racunalnik in ugotoviva, da so sli v pogubo vsi njegovi stari emaili… In se huje vsi email naslovi… Kaj cmo…

Okoli devetih je clovek ze fajn zaspan in poskusa kljub pocasti vlagi in vrocini zaspat…

Toliko za danes !

Lep pozdrav in srecno !

Marko

23. FEBRUAR

Živjo!

Je že en dober teden minil od zadnjega javljanja in je čas, da nadrobim nekaj zanimivosti!

Prejšen torek sva šla z misijonarjem Janezom v mesto Fianaranstoa na visoki planoti, ker je moral registrirati svoj nov avto. Meni je prepustil veselje šofiranja in sva prevozila slabih 350km v dobrih petih urah. Ne daleč od kraja kjer deluje misijonar Jože pa sem enega pujsa poslal v prašičje onstranstvo... Dečko je zavohal samico in se v želji po ljubezni podal čez cesto v trenutku, ko sem jaz pripeljal mimo. Je bilo že od daleč jasno, da ga bom zadel, ker naša brzina je bila velika, prašič pa je bil na sredi ceste in bi bilo prenevarno, da bi zavijugal in ga poskusil na katerikoli strani obvit, ker je bilo ob cesti precej ljudi. Tako so ga žal zadele buče od diferencialov in sem lahko samo v vzvratnem ogledalu opazoval kako se pokojnik valja po tleh. Nekaj sto metrov naprej sva se ustavila in pogledala, če je avto slučajno utrpel kaj škode pa k sreči ni bilo nič razen nekaj prilepljenih prašičjih kocin! Nisva vedela a bi šla nazaj in se z ljudmi pomenila... Pa sva vseeno šla in ni bilo problema. Prašič je že ležal ob robu ceste in ni bilo nikjer nobene sledi krvi. Lastnik se je čez nekaj časa pojavil. Bil je upokojeni žandar, ki ni nič sitnaril ampak je vedel v kakšnem zbeganem zaljubljenem stanju je bil prase in da je bila zato neumnost povsem za pričakovati. Cesta pa je za avtomobile in ne za pujse. Janez mu je vseeno dal malo denarja.

Kmalu za tem krajem cesta zaide v precej neobljudeno pokrajino, ki je tudi povsem gola in cesta se začne nekoliko dvigovati. Ovinki so precej blagi in je sedaj, zahvaljujoč se novo asfaltirani cesti možno voziti s povprečno brzino enih 90 na uro. Še tri leta nazaj je bila cesta vsa preluknjana in je bila povprečna hitrost verjetno pod 40. Zanimivi razgledi se odpirajo na vse strani, ker gre cesta kot po enem grebenu. Sami goli hribčki, grički in dolince, ki pa so pokriti samo z bledo zeleno travo kjer je nekoč uspeval bujni pragozd. Do pravega pragozda smo prišli šele zvečer, ko je bila že tema. Na tem odseku skoraj vedno dežuje – pragozd se povsem drži svojega angleškega imena – rainforest! Tudi tokrat je deževalo in še megla je bila. Šipa od avta se je rosila in sem moral s klimo odganjati soparo na njej. So me potem zaradi hladnega zraka 2 dneva kot revma bolele noge...

Fianarantsoa pomeni »dobro učenje« in ko se človek dvigne iz obale v to mesto, katerega najvišji predeli so visoki tudi čez 1300 metrov, mu je takoj jasno, da prijetno hladnejša klima zares ugodno  vpliva na delovanje možganov! Mislim, da kljub temu, da je sedaj tukaj poletje, čez dan ni bilo bolj vroče kot pa julija v Sloveniji.

Prespala sva v semenišču lazaristov in v sredo zjutraj – pepelnična sreda – sva imela mešano slovensko-malgaško mašo kar v Janezovi sobi, in brez pepela. Na ta dan strogega posta nisva niti tako slabo jedla – Janez ribo, jaz pa kalamare v eni francoski restavraciji – ampak je bilo zato drugih pokor čez glavo dosti! Urejanje papirjev za avto je potekalo s pomočjo baje (jaz je nisem videl) najbolj debele ženske v Fianarantsoi, katero je bilo treba »podmazati« da je stvari spravila skozi hitreje kot bi sicer šlo. Ko je Janez prvič vstopil v njeno pisarno, ga je najprej vprašala, če pozna »navado«! Jaz sem večino dneva preživel v čakanju na Janeza, da se vrne iz tega ali onega urada. Nekje sem si kratil čas s slikanjem, nekje s pogovorom z mladino.

Morala sva tudi v »Center prometne varnosti« ki je kot neke vrste center za tehnični pregled. Dostop do tega »centra« pa poteka po tako bedni blati cesti, da je avto že potrdil svojo pripravljenost, če uspešno pride do centra! Tam se niso kaj dosti ukvarjali z avtom. Preverili so da se številke motorja in šasije res ujemajo s številkami na dokumentih. Potem se je eden usedel v avto in ga malo okol zapeljal, enkrat močno zabremzal (na pesku...) in to je bilo to kar se tiče praktičnega preverjanja. Neke dokumente je bilo treba nesti fotokopirat in so me poslali v neko bližnjo fotokopirnico. Tam sem doživel največjo pokoro, oziroma preizkus potrpljenja tistega dne... Ura je bila okoli 20 minut do dvanajstih, center za prometno varnost pa se zapre ob dvanajstih. Torej se je malo mudilo. Zaspana ženska, ki je vzela dokumente za fotokopirat se ni zelo hitro premikala. Počasi je naredila 2 kopiji in se nato ustavila in se začela ukvarjati z mobijem. Nato je šef hotel narediti par fotokopij. Ko je končal se je zaspanka še vedno igrala z mobijem. Nato se je vrnila k fotokopirnem stroju, naredila še eno kopijo in nato ugotovila, da ni več papirja. Počasi je iskala po celotnem prostoru kje bi našla kak nepopisan list papirja. Počasi ji je pomagala sodelavka. Vsak kup papirja sta presijala, da bi videla, če bi se kje našel kak deviški list A4. Po dolgem času sta prišli na dan z vprašanjem, če bo v redu, če uporabijo papir, ki ima na eni strani na vrhu ime in podatke njihovega podjetja. Sem rekel, da bo šlo. Ampak je še vedno zmanjkalo papirja za zadnji dve kopiji. Zaspanka mi je že zaračunala in me hotela odsloviti brez teh zadnjih dveh kopij pa sem seveda opazil ob preverjanju, da še manjkata. Čez nekaj časa se je šef od nekje vrnil z dvema listoma čistega, nepopisanega papirja! Seveda nisem trpel samo jaz ampak tudi Janez, ki me je čakal ves ta čas... Podobne preizkušnje potrpljenja sem doživel v pisarni katoliškega časopisa kjer mi je stric naročil naj obnovim naročnino za nekega njegovega farana. Počasni uslužbenec s kapo na glavi se je dolgo brez besed počasi sprehajal med kartončki z imeni naročnikov predno je našel to kar je iskal. Posebna poslastica v uživanju malgaške počasne temeljitosti pa je gledati možakarje v katoliški trgovini na vrhu hriba za katedralo kako zapokajo razne  stvari, ki jih nabaviš. Če se ti ne mudi lahko v resnici prav uživaš, ko jih gledaš kako fletno počasi in nežno in preudarno stvari postavijo na svoje mesto v kartonasti škatli. Skrbijo, da je prostor v škatli dobro izkoriščen. Če na koncu zmanjka prostora za kakšno malenkost potem stvari malo preuredijo, da bi na koncu le bilo prostora za tisto stvar. Z resnim pogledom skozi očala, oblečeni v dolgo haljo kot pravi skladiščniki in z nežno črno roko, resno opravijo svojo službo!

Ko sem popoldne zopet čakal na Janeza pri centru za cestno varnost, sem se približal dvema pastirčkema (otrokoma), ki sta pasla nekaj koz in ovac tik pred centrom. Manjši od dveh je sredi toplega poletnega dne imel na glavi črno volneno kapo. Kot večina ljudi in otrok, ki pasejo živali sta bila tudi ta dva prijazna in pripravljena na pogovor. Ta malega sem vprašal kako mu je ime in je rekel »George Bush«. Sem si mislil, ta pa je za hece oziroma je že kar nesramen da takole farba človeka, pa sem ponovil vprašanje. Odgovor je bil isti. Ponovil sem njegovo domnevno ime in je potrdil, da je njegovo ime dejansko George Bush Rufin. Ko se vrnem v Slovenijo vam bom pokazal sliko osemletnega Georgea Busha s kozico v naročju!

Po vrnitvi na obalo sta četrtek in petek zopet minila v znamenju popravljanja računalnikov... Enemu novemu majstru, ki tudi živi »na pesku« smo vozili oba z virusi okužena računalnika. S časom se človeku niti več ne zdi čudno capljati po globokem pesku z računalnikom v rokah mimo lesenih barak s strehami iz posušenih palmovih listov katerih prebivalci so bosonogi in ki nimajo v hiši ne elektrike, ne tekoče vodo. Ker je »majstr« posumil, da je ne enemu računalniku pokvarjen RAM smo morali na pomoč vpoklicati majstra Elija, lastnika glavnega Farafanganškega cybercafeja, ki prodaja tudi nekaj računalniške opreme. Ko sem ga peljal z avtom mi je razlagal kako je težko zanj, ker mu vsi zavidajo njegov uspeh. Zavist tu res lahko močno zavira napredek.

V nedeljo smo šli s stricem ki je imel mašo v bližni podružnici. Smo šli z drevakom po reki navzgor. Bilo nas je 11 ljudi v kar velikem in širokem drevaku. Trije smo veslali in plovilo res lepo drsi po vodi. Vseeno je trajalo eno uro, da smo prišli do cilja. Cerkvica je lepa iz lesa ampak so nekatere stene že povsem požrte od mravelj. Po maši smo se sprehodili čez bližnjo peščeno sipino do morja. Ocean je veselo in mogočno valovil! Zabavali smo se in tekali pred valovi – jih izzivali. Prej ali slej so me ujeli in sem imel premočene hlače! Sonce je žgalo kot tukaj zna in Tomaž, ki se je že dan prej bolj slabo počutil je v hipu začutil malarijo. Je rekel, da je vse videl kar zeleno in vijoličasto. Kmalu ga je začela mrzlica tresti in se je ulegel na sonce, ker ga je tako zeblo... Potem mu je bilo vroče in se je skril v cerkev, v senco. Prinesli so nam kokosove orehe in smo pili krasno osvežilno kokosovo vodo. Čez nekaj časa so nam prinesli še riž in nekaj ribic za zraven. Ubogi Tomaž se je natrpel, ker barka za nazaj dolgo ni prišla.

Zvečer sem se moral končno posvetiti delu, ker sem imel nekaj za prevest za prevajalno agencijo v Sloveniji. Zanimiv občutek je tukaj opravljati delo za naš zahodni svet – z zelo resnim rokom: končati in poslati sem moral najkasneje v ponedeljek ob 9ih (tukaj 11ih) zjutraj. Kar težko je združevati potrebno resnost za opravljanje tega dela: spoštovanje roka, skrb za kvaliteten prevod, zanašanje na internetno povezavo, ki omogoča ne samo sprejem originalnega tekst in odpošiljanje prevoda ampak tudi uporabo spletnega slovarja (nemško-angleškega v tem primeru). Po drugi strani pa tukaj cel kup nepredvidneih stvari: Tomaževa bolezen, ki je pomenila, da sem moral it tja kjer je ležal in mu malo pomagati, potem je elektrike zmanjkalo; včeraj zjutraj, ko sem brzel dokončati prevod pa so prišli moji prijatelji ribiči in sem jim moral rečt naj se grejo s stricem pogovarjat, ker imam nujno delo. Imel sem čuden občutek, ker se tukaj besedi »nujno« in »delo« nikoli ne pojavita tako blizu skupaj. Mi je bilo skoraj bedno, da se mi je tako mudilo, da jim nisem mogel posvetiti niti 10 minut. Čeprav sem na Madagaskarju me je delo vrnilo nazaj v Evropo in nisem bil več z njimi. So pa popoldne zopet prišli in prosili, za denar, ker jim morje ne dovoli ribolova... Nič ne bodo dobili, ker sem jih že s tem, da sem jim plačal novo barko prekomerno pocrkljal. Se bodo že morali potruditi in stisniti zobje kot vsi ostali, ki nimajo belca za prijatelja...

Tomaž se je pa že pozdravil in naju je s stricem včeraj zvečer zabaval z zgodbami o originalnih kmetih v Poljanski dolini! Danes zjutraj pa se je že odpeljal domov v Vangaindrano.

Takle mamo!

Lep pozdrav!

Marko

01. marec

17. marca 2010

Akurab ela ela!   (Pozdravljeni po nekoliko daljšem času!)

Danes imamo prvič po enih štirih dneh zopet internetno povezavo. Ta je namreč mrknila pred dnevi zaradi ciklona. Ciklon ni bil prav nič posebnega v smislu, da veter ni dosegel niti približno rekordnih hitrosti ampak po dolžini trajanja in po količini nakaplanega dežja je bil pa grozen. Deževje je trajalo kar enih 9 dni, da smo bili že vsi zamorjeni. Od tega je enih 6 dni zares močno deževalo noč in dan. Posledično so reke močno narasle in celi predeli nizkoležeče zemlje so poplavljeni. Nekje v bližini je cela osemčlanska družina izgubila življenje, ko je voda odnesla njihovo kočo z njimi vred. Za v naprej pa bo za veliko ljudi težko, ker jim je poplava uničila rižova polja, ki so jih pretekle tedne pridno obdelovali... Prijatelji ribiči pijančki so imeli en dan 20cm vode v kočah potem pa je odtekla. Je bilo pa nekaj dni mesto Farafangana povsem odrezano od drugod, ker je 15km severno od nas voda lila čez cesto in to s takšno silo, da je s seboj prinesla cele velike komade riževih polj in jih položila čez cesto! Stric, ki je tu že 30 let, pravi, da še ni videl kaj takšnega. Baje so potem šoferji javnega prevoza hoteli hitro stopiti v akcijo z lopatami pa so ljudje protestirali češ, da je treba počakati, da riž (ki je sedaj rasel na cesti) obrodi! Od glavnega mesta pa smo še vedno odrezani, ker je v pragozdu, dobrih 200km od nas, precej ceste uničilo in je sedaj treba iti 11km peš, da prideš do busa, ki vozi potem na drugi strani uničene ceste.

Škof je hitro dvignil vik in krik, da bo treba pomagat in zato so danes že tretji dan tu na škofiji posedale cele trume žensk in čakale, da od Karitasa dobijo nekaj riža, olja in fižola. Ljudje, ki dobijo pomoč prihajajo iz četrti, ki so bile najbolj prizadete od visoke vode. Ampak človek se lahko vpraša kaj je smisel dajati ljudem ta živila samo zato, ker so imeli kakšen dan vodo v hiši... Še zdaleč ni rečeno, da imajo isti ljudje uničena riževa polja... Bolj smiselno bi bilo malo počakati s pomočjo, da bi se čez nekaj časa pokazalo kdo dejansko nima kaj za jest... Človeku se vse skupaj upre, ko vidi med temi ženskami, ki čakajo na pomoč tudi lepo napravljene debele babnice, ki imajo gotovo dovolj denarja in rezerve. Danes na primer smo bili priče pravi farsi: Obilno deževje je zalilo klet v kateri so shranjena drva za kurjenje kuhinjskih ognjev na škofiji. Je bilo verjetno kar en meter vode, da so se celo race in goske preselile v klet in smo jih lahko opazovali skozi rešetke! Ob takšni obilici ljudi sem si mislil, da bi lahko organizirali delovno akcijo, da bi z vedri znesli ven vodo iz kleti... Naivnež... Ljudje so prišli po zastonj riž! Ni lepšega kot čepeti ure in ure in nič delati! In ta prismojen belec bi jim rad pokvaril takšen luksuz! Tako nas je na koncu delala samo peščica, ostali pa gledali v zrak. Delali smo: en Malgaš, ki tu na misijonu opravlja poljubna dela, dva Malgaša, ki trenutno barvata eno misijonsko streho (eden je Patrice – dober prijatelj ribič), štirje Malgaši invalidi!!! vsak z deformirano nogo!!!, mlada Francozinja Felicie, stric in jaz. Stricu je po kakšni uri nošnje težkih veder vode, ko nam je že vsem švic tekel iz glav, prekipelo od gledanja brezbrižno in mirno sedečih babnic in je vanje zalučal vedro vode! K sreči se Malgaši radi smejejo in so tudi tokrat reagirali s smehom!

Toliko za uvod, sicer pa bi vam danes raje malo napisal o tukajšnem zaporu katerega sem danes zjutraj zopet obiskal skupaj s sestro Augustine (potem, ko smo obupali, nad čiščenjem kleti, ker zgleda, da voda tudi vdira skozi zidove in se je nivo komaj kaj zmanjšal.) Od zunaj ni videti nič posebnega, samo visok nezanimiv zid s črepinami vzidanimi na vrhu. Pred vhodom je lesena baraka v kateri stražari neke vrste vojak. Včasih ima v roki puško včasih pa kitaro (danes je imel kitaro ampak ga je nekdo hitro zašpecal, da ne zna igrati!). Vstopiš skozi kovinska vrata v majhen temen hodnik in se skoraj spotakneš ob stopnico, ko stopiš naprej v majhno pisarno kjer so po navadi zbrani še kakšen vojak s puško, kakšen policaj, kakšen uslužbenec zapora in še kakšna debela ženska. Včasih se filajo z rižem. Na steni pa velika črna tabla na kateri piše koliko ljudi je v zaporu. Danes naj bi jih bilo na primer 242. Piše tudi koliko je že obsojenih in koliko jih še čaka sodni postopek. Skoraj še enkrat več je takih, ki še čaka sodbo... Morda sem bil tudi zato ob prvem obisku presenečen, da se mi skoraj noben zapornik ni zdel podoben kriminalcu. (Sicer nisem bil še nikjer drugje na svetu v zaporu tako, da ne vem ali naj bi bili zaporniki podobni njihovemu zločinu...) Iz pisarne stopiš skozi še en majhen prehoden prostor v kateri je trda lesena postelja na kateri vedno nekdo poležava. Včasih je oblečen v uniformo včasih ne. In iz tega prostora stopiš na betonsko dvorišče, ki tvori jedro zapora. Zidane stavbe prekrite s plehnatimi strehami v katerih stanujejo zaoprniki se nahajajo ob robu dvorišča. Zaporniki čepijo ob zidovih, nekateri so na straniščih, nekateri se prhajo in se jih vidi, ker ni vrat, nekateri čepijo ali poležavajo v skupnih sobah, nekateri se sprehajajo, ker imajo nekaj za počet, nekateri se ukvarjajo z ogromnimi lonci v kuhinji iz katere se vali dim in sopara. Sestro spremlja še en fant, ki deluje kot neke vrste telesni stražar. Prinesejo nam mizo in klop in nekaj zapornikov hitro stopi v vrsto za pogovor s sestro. Ona ima obrazec z vprašanji začenši z osnovnimi stvarmi kot ime, kraj bivanja in stopnja izobrazbe potem pa razlogi za bivanje v zaporu. Nekateri se močno razklepetajo ko pride do zgodbe o zločinu ali domnevnemu zločinu. Kaj vse smo imeli: ubogega starca iz daljnega podeželja, ki je ukradel vola, ker ni imel za pod zob. Revež je imel majico, ki je bila že tako dotrajana, da je bila »naramnica« s kosom plastične vrečke skup zvezana... Potem nekdo, ki je bil nekako vpleten v nek umor zaradi enih dragih kamnov. Ne bom rekel, da je bil videti čisto nedolžne sorte. Potem mulc (na obrazu je videti silno prefrigan), star 22 let ampak zgleda kot da jih ima samo 15, ki je misijonarju Tonetu vkradel enih 1000 evrov (bajna vsota). Še en čuden mulc, ki je tako pretepel enega delavca misijonarja Izidorja, da so mu morali ledvico amputirati. Baje je delal na istemu gradbišču in je redno kradel riž in ga dajal ljubici. Ko ga je ta nadrejeni okregal pa se je tako divje znesel nad njim... Govorili smo z enim zapornikom, ki je rekel, da je že 29 let po zaporih. Za nekoga, ki naj bi tako dobo preživel v zaporih je bil videti presenetljivo dobrega psihičnega zdravja. Sem mislil, da ima rožen venec okrog vratu pa sem ga vprašal, če mu ga je dal nek francoski misijonar, ki redno obiskuje zapor – je pa rekel: to ni rožni venec, to so muslimanske molilne kroglice! Nek mladenič, ki je živčno jeclal, pa je bil nekako po lastni neumnosti v zaporu –strah ga je bilo povedati kaj se je v določeni situaciji dejansko zgodilo in je zato trpel posledice zločina nekoga drugega. Sestrin telesni stražar mu je znal dobro svetovati.

Ampak ob prvem obisku v zaporu me je najbolj pretresel pogled na zapornika, ki je imel ogromne bule na gležnjih in ki zato sploh ne more hoditi. Kar nisem mogel verjeti, ko sem ga gledal, kako se po vseh štirih in po riti počasi prebija čez dvorišče. Kratke hlače ima že vse preluknjane, da se skozi vidijo spodnje hlače. Zgoraj v tej vročini seveda nima nič tako kot večina zapornikov. Počasi se je vlekel iz enega kota dvorišča do diagonalno nasprotnega – kakšnih 70 metrov, kjer so stranišča. Nihče se kaj dosti ne zmeni zanj. Za njih to očitno ni nič posebnega. Do stranišč se je treba povzpeti po petih stopnicah. Medtem ko je šel čez dvorišče z nogami naprej, se je pa po stopnicah »rikverc«povzpel. Pred straniščem si je dol povlekel hlače in gate in se nato rikverc zvlekel v stranišče in zaprl vrata... Razlog, da je v zaporu: baje je lastno mamo tako močno brcnil, da je kasneje umrla... Verjetno, da v glavi ni čisto zdrav. Enkrat sem ga videl od blizu oziroma sem mu dal merico riža, ko smo enkrat talali hrano. Ima bolj majhno glavo in v resnici dokaj prijeten, skoraj otroški izraz na obrazu. Pazniki in ostali zaporniki ga kličejo »robot«, zaradi obupnih oteklin na gležnjih – baje posledica sladkorne bolezni – čeprav ne vem zakaj naj bi bil zato podoben robotu.

Ob enem obisku v zaporu je padal dež in smo sedeli v učilnici kjer se včasih učijo matematiko in podobne stvari. Presenečala me je knjižna omara, ki je bila zavarovana z mrežo in ključavnico. V njej pa francoske knjige vseh sort. Tudi romani in velike debele učene knjige katere bi bilo še mene strah v roke vzet! Vprašam sestro kakšen smisel imajo te knjige. Pa reče, da so včasih v zaporu tudi kakšni politični zaporniki, ki potrebujejo kaj bolj intelektualnega za kratenje časa...

Danes pa smisel obiska niso bili pogovori ampak so imeli zaporniki igre, zabavo in sestre so dale za hrano. (ker je prejšnji dan godovala ustanoviteljica sester Usmiljenk – sveta Louise de Marillac.) Sicer precej bedno jejo tisti, ki ne dobijo dodatnih pribolškov od družine ali sorodnikov. To so predvsem ta revni ali pa tisti, ki so od daleč in si družina ne more privoščiti, da bi jih obiskali. Tudi glede oblek in drugih potrebščin so zaporniki več ali manj odvisni od dobrote svojih domačih – ali pa od teh sester Usmiljenk. No, ko smo danes prišli s sestro v zapor so se zaporniki že imeli veselo na dvorišču. Stali so v krogu (ne vsi, predvsem ta starejši so raje posedali in od daleč opazovali) medtem, ko sta se dva zapornika z zavezanimi očmi šla »mačka in miško«. »Mačka« je morala pač »miško« najti. Seveda je bila to velika zabava za vse navzoče. Zmagovalci so dobili od sestre nagrade v obliki hrane in tudi nekaj majic je bilo v ta namen. Potem so se šli še nekaj podobnih igric in sledil je koncert štirih fantov, eden je igral doma narejeno kitaro, in vsi skupaj so peli protestantske cerkvene pesmi. Potem, ko so končali prvo pesem pa je sestra opazila, da so v pleteni preprogi prinesli truplo enega 32-letnega zapornika, ki je bil baje zaradi tuberkuloze nekaj dni v bolnici in je danes umrl. Zaprt je bil, ker je baje iz grobnic kradel kosti. Ta oblika kriminala je prava uganka tu na Madagaskarju. Naj bi bilo zelo dobro plačano. Tatove vsake toliko odkrijejo, tudi posrednike včasih najdejo, ampak za končne kupce pa nihče ne ve kdo so in zakaj imajo radi oziroma v kateri namen uporabijo kosti. Prihod trupla njihovega bivšega sozapornika ni kaj dosti ganila zapornike, ko je sestra vodila molitev Oče Naša in Zdrave Marije zanj.

Nato pa je nekdo drug prevzel kitaro in je zaigral in zapel neko popevko po ritmu kilalaky, ob katerem je plesal novi 12-letni!! zapornik, ki je baje ukradel par plohov lesa... Otroci (ali sploh smejo biti v zaporu???) nimajo sramu pred plesom in ta ni bil izjema. Odlično se je izkazal in ostali zaporniki so navdušeno vpili in ploskali in par mu je celo vrglo nekaj denarja! Sledila je zanimiva vrsta malgaške zabave – spontana poezija. Pet fantov je zrecitiralo svojo zabavno ali modro ali pobožno rimajočo se povest in ostali so ploskali, ko je bila kakšna rima posebej posrečena oziroma je bil pomen zabaven. Na koncu pa so vsi dobili lepo radodarno mero riža z lepo prilogo fižola in mesa. Tudi robot je dobil svoj delež in se je spretno po zadnji plati splazil do velikih loncev s hrano. Nekaj tednov nazaj je enih enajst zapornikov dobilo »grace« (predčasno izpustitev). Tudi »Robota« naj bi izpustili pa so se potem premislili, ker nekaj ni bilo jasno glede datumov kdaj je prišel v zapor, kdaj je bil sojen in koliko kazni je prestal... Po novem naj bi »odsedel« še do novembra... Tako kot na vseh področjih življenja tu na Madagaskarju tudi v sodstvu vladata šlamparija in brezbrižnost. In možno je, da je veliko prebivalcev zapora dejansko nedolžnih ali skoraj nedolžnih in jih je veliko takšnih, ki si ne morejo plačati podkupnine, da bi jih izpustili...

Med talanjem hrane sem se zaklepetal z enim mladim zapornikom, ki je rekel, da prihaja iz mesta Diego na skrajnem severu Madagaskarja (zelo, zelo daleč – 3 dni vožnje s taksi-brusem od tu). Ni mi povedal kaj je zagrešil ampak mi je pravil kako se je ukvarjal s preprodajo plavutk morskih psov. Kupoval jih je na področju jezera Masianaka kakšnih 100km južno od tu in jih potem tovoril na sever nekemu Arabcu, ki naj bi jih potem izvažal na francoski otok Reunion...

Pred odhodom iz zapora smo šli pogledat še ženski oddelek. Ne vem kaj naj bi zagrešile ampak mi niti ena ne zgleda niti približno takšna kot kakšna hudodelka. V resnici je njihova paznica videti veliko bolj opasna kot pa katerakoli od njih. Dve sta že precej stari. Par se jih ukvarja s pletenjem preprog in torbic (iz posušene trave). To jim omogoči sestra, ki jim za opravljeno delo plača in potem naprej proda to kar ustvarijo. Soba v kateri prebivajo je v primerjavi z moškim oddelkom prav lepo urejena in barvito »okrašena« z njihovimi oblačili.

Naj zaključim še s kratkim poročilom o dogajanju na ribiški sceni. Seveda zaradi ciklona niso bili ne eni ne drugi že nekaj časa na morju. Pijančke je skrbelo kaj bo z njihovimi mrežami, ki so ostale v hudo razburkani vodi. Ni jim jih odneslo kot jih je bilo strah ampak nekaj jih je strganih in jih že pridno popravljajo. Ta trezni pa so lovili s posebnimi mrežami kar iz plaže. To je kar težko delo. Kolikokrat moraš vreči mrežo, ki je obtežena s koščki svinjca in kolikokrat jo potegneš na plažo in je prazna. Ko pa so ribe pa so majhne (nekaj centimetrov dolge...) Zato sva bili s Felicie enkrat kar ganjena, ko so nama dali 4 najlepših ribic, ko sva prišla gledat kako lovijo. Sicer pa je veliki drevak, ki so ga že zdavnaj naročili končno prispel. Je res lep ampak ga čaka še nekaj obdelave. Baje je treba pod njim še zakuriti ogenj, da se bo razširil in potem zvišati stranice z deskami.

Vrač pa mi ga zadnje čase nekaj serje. Pred časom mi je obljubil, da mi poceni zrihta majhen drevak. Prejšen teden je pa začel nekaj ceno višat, ker so še dodatni stroški, da nekdo opravi delo z ognjem in deskami kot pri ta drugem drevaku. Sva imela težke pogovore in sem mu na listu papirja s številkami pokazal, da sem mu že dovolj dal, da pokrije vse stroške. Ampak on je uporabil denar za dodatno opremljanje tiste ribiške mreže, ki sem mu jo pred časom kupil (z dodatno potrebno vrvjo in utežmi). Tako, da mu je zmanjkalo denarja za obdelavo drevaka. Sem mu rekel, da naj tiste dodatne stroške za mrežo kar on sam krije. Če bova skupaj lovila naj tudi on kaj prispeva. Je pa rekel, da bo potem kar sam do konca obdelal drevak. Včeraj sem ga obiskal pa je revež ležal v koči in bil pokrit z deko. Baje ga boli hrbet. Nad tem se je že večkrat pritoževal in tudi tako malo ukrivljeno hodi (rojen je leta 1947). Baje so se enkrat pred leti z drevakom prevrnili na nekih skalah in ga je v hrbet udarila deska na kateri se v drevaku sedi... Ne vem čisto dobro ali naj mu verjamem ali naj razumem njegov problem s hrbtom kot neke vrste izsiljevanje za denar češ – hitreje bo če plačaš onega profesionalca, da zrihta zadevo. Ve da se datum mojega odhoda naglo približuje. Ampak tudi njemu se mudi, ker si zelo želi, da bi skupaj ribe lovila in bi se potem skupaj slikala! In on celo nekaj sanja, da bo napisal pismo tukajšnjemu »chef de region« katerega bo prosil, da od državnega vrha zrihta dovoljenje, da ostanem tu in z njimi lovim ribe!! Ni me niti v naprej vprašal, če si tega želim ampak si je to kar v glavo vtepel! In od državnega vrha bo zahteval odgovor, da povejo, če privolijo ali ne!!

Takle mamo!

Lep pozdrav !

Marko   

 18. marec

 Akurab tsela tsela! (Pozdravljeni po zelo kratkem času!)

Danes je Farafangano obiskal malgaški predsednik, ki se je prišel izkazat kot veliki dobrotnik – takšno neverjetno priložnost, ki mu jo je ponudil ciklon ne gre zapravit! Predsednik, ki je star komaj enih 35 let in izgleda kot mulc, je prišel na oblast lani po ene vrste državnemu udaru. Na žalost ga je prejšnji predsednik, ki je bil sicer zelo sposoben, začel nekaj biksat in si je tudi ljudstvo želelo nagle spremembe... Zgodba o dveh predsednikih (prejšnji se trenutno nahaja v Južni Afriki, ker si je močno pokvaril priljubljenost, ko je sredi lanske krize ukazal plačanim afriškim vojakom, da streljajo na ljudstvo, ki je protestiralo) še zdavnaj ni končana in je v razreševanje situacije vpletena mednarodna skupnost.

Predsednikov prihod je bil napovedan že za ob devetih zjutraj na mestni tržnici. Šolarčki v svojih uniformah iz vseh mestnih šol so stali ob cesti, ki vodi iz letališča do tržnice. Ljudje s plakati z imeni različnih mestnih četrti so tudi nestrpno čakali. Na nekoliko dvignjeni ploščadi mestne tržnice so bili postavljeni razni fotelji, ki bi bolj pasali v kakšno dnevno sobo, in na vsakemu je pisalo za koga je sedež namenjen. V tretji vrsti sta že sedela francoski par Aliette in Vincent, ki sta reveža zaradi svoje dejavnosti v neki nevladni organiziciji primorana se udeleževati vseh takšnih priložnosti. Zunanjost tržnice je bila za silo okrašena v malgaških barvah rdeči, zeleni in beli. Največ barve pa je prinašalo ducat oranžno (barva predsednikove stranke) oblečenih žensk, ki so pred tržnično »tribuno« poplesavale ob veselih ritmih. Tudi med čakajočimi ženskami je bilo precej veselega poplesavanja. V lepo črno obleko oblečen možakar pa je na mikrofonu spodbujal ljudsko navdušenje in kot pred kakšnim koncertom stopnjeval nestrpni občutek pričakovanja slavne osebe. Kljub takšnim pripravam se je še vedno vsake toliko po cesti med ljudstvom in tribuno sprehodil kak človek, ki je imel čisto vsakdanje opravke. Trije možakarji so flegma na glavah mimo nesli dolge zvitke palminega ljubja, ki ga tu uporabljajo za zidove njihovih koč. Fantek ki je imel na glavi prav tako dolg zvitek palminih vej pa ni imel toliko sreče in so ga policaji ustavili. Kasneje je ena ženska še flegma mimo pripeljala samokolnico!

Tik pred prihodom predsednika pa se je v enem avtu pripeljalo še ducat debelih žensk v svetlo zelenih majicah, na hrbtu katerih je pisalo »jeunes mamans de Farafangana« (mlade Farafanganške mamice). Ritmi so se stopnjevali in zeleno in oranžno oblečene ženske so migale!

Ura je bila že skoraj 9.45, ko so se iz smeri letališča zasvetile prižgane luči cele vrste avtomobilov. Vodil jih je krasen kovinsko zelen Fiat Doblo farafanganške policije s plavo lučko na strehi. Počasi je obvijal luknje v cesti. Za njim pa cela vrsta terencev – vsi s prižganimi lučkami, da sem za trenutek pomislil, da sem morda v Sloveniji! Najprej se je pred tržnico iz poltovorne Toyote izkrcalo enih šest vojakov, ki so se resno postavili pred male šolarčke in čakajoče ljudi. Iz lepe črne Toyote, ki je sledila pa je izstopil predsednik (ki po ustavnem pravu v bistvu sploh ni predsednik, ker ga ni izvolilo ljudstvo) skupaj z ženo. Oblečen je bil v navadno belo majico Lacoste in je imel temno modre kavbojke in lepe črne čevlje brez vezalk. Povzpel se je na tribuno in sledilo je veliko besed. S Francozinjo Felicie sva se hitro podrzala, ker naju besede niso niti približno zanimale.

Na misijonu pa se je osebje Karitasa mrzlično pripravljalo na razdeljevanje riža in drugih dobrin. In to ne navadnega razdelevanja ampak ob prisotnosti predsednika Andžija! Direktorica Karitasa Aurelie je resno in nekoliko živčno ljudem razlagala kje morajo stati (oziroma sedeti ali čepeti), da ne smejo prekoračiti rumene vrvi, ki so ja napeli čez dvorišče. Določeno skupino ljudi so pripravili, da bodo prav iz predsednikovih rok prejeli vrečko riža in fižola.

Ob prihodu Andžiju na misijon sem pa vzel fotoaparat v roke in se šel ta pravega novinarja – škof mi je zabičal, da ne smem delati filmčkov ampak moram delati lepe slike, ki jih bo lahko uporabljal za propagando! Zanimivo kako je bil »predsednik« malo zastražen. S fotoaparatom v roki in z belo kožo pa mi je bilo sploh dovoljeno, da grem kamorkoli hočem pa čeprav sem bil v kratkih hlačah, majici in japankah, razne vojaške osebe pa v lepih belih uniformah! Poslikal sem kako sta se predsednik in škof pogovarjala v senci stričeve marele. Zaradi njihovih temnih obrazov sem moral kljub žgočemu soncu uporabljati flash! Poslikal in posnel sem kako je potem Andži sledil navodilom Karitasovega osebja in izročil najprej eni majhni stari ženici, ki je pred njim celo pokleknila, vrečo riža in fižola. Sledila je ženska srednjih let, ki je imela kar lepo okroglo postavo.

Še parim ljudem je razdelil hrano in potem sta se s škofom sprehodila do bližnje škofove hiše ob morju. Za njima pa cela mala množica ljudi. Šest vojakov so potem zavzeli obrambne pozicije v škofovem vrtu, otroci pa so se trli ob ograjah in tudi počasi vdirali v vrt, da jih je morala ena prijazna debela policajka ven podit.

Ko sta prišla ven se je procesija nadaljevala do bližnje »palače« - imenitna stara kolonialna stavba katero so pred kratkim v celoti belo pobarvali (vrata in polkna pa so oranžna). To je sedaj dom brkatega »chef de region« ki je med eno prejšnjo politično krizo leta 2002 ljudi pobijal... Škof mora v trenutni pociklonski »krizi« tudi z njimi sodelovati. Medtem, ko so šle »glave« v palačo – verjetno bi šel tudi jaz lahko notri ampak mi je zmanjkalo korajže – se nas je otrok in ljudi trlo od zunaj. Nenadoma pa zaslišim trobento in čez nekaj časa zagledam klobuk slepega cerkvenega trobentača Rogera. Okoli njega pa cel kup otrok, ki so navdušeno sledili njegovi želji po žuru in so vpili in peli kakor jim je on dirigiral. Gotovo se nekateri še spomnite tega človeka, ko sem pred skoraj dvemi leti zbiral denar za novo trobetno zanj. Z veseljem vam lahko sporočim, da se zvok njegove trobente sliši vsako nedeljo pri maši. Ta človek je sploh poglavje zase in bo treba cel email samo o njemu! Naj povem samo toliko, da je res izredno hvaležen za trobento – pravi, da je to njegova peta trobenta in gotovo najboljša! Posnel sem tudi filmček v katerem se v izredno lepi francoščini zahvaljuje zanj!

Sedaj je pa že čas, da stricu prepustim računalnik...

Lep pozdrav!

Marko

Salama (uradni malgaški pozdrav!)

Pa smo zopet v dežju. Včeraj zvečer in danes ponoči se je močno zlivalo in črni oblaki obetajo nadaljevanje. Sicer smo imeli že lepo vreme in v petek zvečer sem takole napisal: smo ravno od križevega pota. Ura je pol sedmih, sonce je zašlo in ob izhodu iz cerkve nas je pozdravil zares čudovit razgled proti zahodu. Nebo brez oblačka in nežno oranžno obarvano, na njem črni obrisi palm, nižje dol nad obzorjem zvezda večernica, visoko gor na že bolj plavkastem nebu pa mlada luna...

Malo bi vam rad še povedoval o ribičih. Predvsem o tem kako prijetno jih je obiskovati v njihovih majhnih kočah – kar pa seveda velja za vse ljudi in ne samo za ribiče. Včasih pomislim, da so ta njihova skromna bivališča podobna temu kar sva midva z bratom kot otroka včasih ustvarila na domačem vrtu! Nič manj prepišna, komajda bolj vodotesna, in ne dosti večja. Od tal so dvignjena vsaj kakšnih 30 cm. Vstopiš in obenem izstopiš iz natikačev in se usedeš na tla nasproti vhoda kamor te po navadi tudi oni sami napotijo. Imajo neko pozdravno formulo, katero tako hitro zdrdrajo, da besedila še sedaj ne znam čisto točno ampak pomeni približno »kako ste kaj« in moraš odgovoriti »zelo dobro« in potem tudi njih vprašati kako so oni. Sledi vprašanje »kaj je novega« na kar se odgovori, da ni nič novega in da je vse še vedno mirno. Šele potem se konverzacija lahko počasi odvije. Prejšnji dan sem bil na obisku pri ta treznih ribičih in se je počasi kar nekaj ljudi nakapljalo. Poleg ta starega ribiča in njegove komandantske žene še njihova vedno nasmejana okrogla hčerka s počasi rastočim dojenčkom Lucio. Nasproti njiju pa žena od ribiča/malarja Patricea, ki je kot njen mož tudi vedno nasmejana kakor je vesela in razigrana njihova še čisto majhna hčerkica Lucija Patricia. Prav živo se je ozirala naokoli in še s posebnim zanimanjen opazovala malega Luciota. Zraven Lucioa je bil njegov starejši bratec »Žonta« (morda je v resnici Jonatan ampak sliši se bolj kot Žonta). Njega pogosto vidim in je tudi eden tistih dečkov, ki rad spušča zmaja na plaži. Sploh je izredno živahen in stalno nekaj brska ali ustvarja. Zadnjič so mi pokazali kako je naredil majhno leseno kopijo drevaka s kakršnim njegov star oče lovi ribe. (Oče pa je paznik pri Lazaristovski hiši). Z očmi malo škili in mu je vedno malo nerodno, ko ga vrašam kje ima zmaj. (Zmaju se po malgaško reče »kopija orla«). Medtem ko tam sedimo se vlije dež in prav uživam, ko opazujem kako svetlikajoče se kapljice poskakujejo dol po strehi na sosednji koči. (strehe so narejene iz posušenih palmovih listov, ki tvorijo kot neke vrste cevke, ki zelo učinkovito odvajajo deževnico). Na notranji strani se strehe ponavadi rjavo svetijo od saj od ognja, ker je ognjišče pogosto v istem prostoru v kotu.

Stari ribič pravi, da je Patrice rekel, da rad gledam slike na računalniku. Pa mu povem, da pogosto pišem pisma prijateljem doma. Sledi začudenje kako z internetom (to besedo že poznajo) lahko v eni sekundi nekomu nekaj pošlješ na drug konec sveta. To se jim zdi tako neverjetno, da se kar smejejo od začudenja! Pravijo, da belci smo pa res sposobni in da smo »blizu Stvarnika«, da bomo kmalu sami ustvarjali ljudi (mislil je na robote).

Morda res znamo vse sorte ampak oni nas znajo pa okoli prinesti! Sedaj mi je povsem jasno, da je bilo tistih 100 evrov, ki sem jih dal za njihov nov drevak preveč. Sicer jim je tudi moj strica verjel, da toliko stane. Več ribičev sem vprašal koliko stane takšen največji drevak in ne bi smel bit več kot 60 evrov. Sem Patriceu že omenil, da je bilo predrago pa se izgovarja, da bo posebej kvalitetno izdelano! Ob zadnjem obisku sem tudi spoznal človeka, ki jo je sam izdelal – mlajši brat od komandantske žene starega ribiča! Jasno, da so se vse zmenili. Ampak je treba iti preko takšnih nategavščin, se ne jezat in poskušati biti za v naprej morda malo bolj moder... do naslednjič, ko te okoli prinesejo!

Hiša v kateri stanuje Vrač pa ni v zelo dobrem stanju. Tla tvori sploščeno lubje od palme in ga že nekaj manjka, da se moraš paziti kje stopiš. V tej koči spita poleg vrača še dva nadebudna mlada ribiča – oba imata manj kot 20 let in enemu pravijo »kralj hrupa«. Mislim, da ime dovolj jasno pove kakšen značaj ima ta mladenič! Špranja med steno in tlom pa dobro služi Vraču, ko izpluva tabak, ki ga žveči. Na steni ima obešene vse svoje stvari – obleke, mobi, peresnico z majhnim notesnikom v katerem ima shranjene telefonske številke in druge podatke njemu znanih ljudi. Zabavno ga je opazovati kako resno in uradno vzame notesnik iz peresnice in si kaj zapiše. Iz stropa visi tudi mreža, ki sem mu jo kupil in katero je že opremil z dodatnimi vrvmi, »plovčki« (iz koščkov japank), in utežmi iz svinca. Ta mreža je plastična »6-kilska«, tiste, ki jih pa uporabljajo za lovljenje morskih psov in želv pa oni sami naredijo iz bolj močnih vrvi. Kot si lahko predstavljate je potrebno ogromno časa in potrpljenja, da narediš toliko vozlov, ki na koncu tvorijo ogromno mrežo. Zanimivo je, da pogosto celo »razdrejo« vrv na 3 sestavne vlakne in potem iz teh posameznih, tanjših vrvi sestavijo mrežo. Ko jih razdirajo so te vrvi raztegnjene na pesku po celi dolžini vasi, da niti ne vidiš človek, ki jo na koncu »odvija«.

Vrač se je zadnjič pritoževal, ker ni prejel denarja, ki ga je predsednik dal za vsako hišo v poplavljeni četrti Kurji otok, ker ni uradno član te skupnosti. Pritoževanje je seveda prvi znak fehtarije. Tisti večer je potem na sredi te četrti župan (kitajski trgovec) res talal denar. Skupaj s starešinami je zunaj na pesku pod eno cerado sedel na imenitnemu lesenemu fotelju in pred sabo na mizi je imel cele kupe denarje. Sramota, da se takole »kupuje« ljudi, ki so komaj kaj nastradali medtem, ko bodo resnični reveži na podeželju umirali od lakote. Ribiči resda zaradi slabega vremena že nekaj tednov nimajo pravega ribolova ampak so pa prej imeli lepe ulove morskih psov in želv in bi lahko kaj denarja na stran dali namesto, da so se z žganjem nacejali... Ampak vseeno je prelahko biti pameten...

Naslednje jutro sem šel po dolgem času s temi ribiči na lov. Kolo sem zategnil k vraču in tudi japanke sem mu zaupal... Nato pa se bos in z veslom v roki sprehodil med kočami do obrežja reke. Prijetna je jutranja »scena« na obrežju, ko še ni vroče in vlada še neke vrste jutranji mir. Nekatere ženske perejo perilo. Nekateri ljudje se umivajo – tudi zobje – otroci pa čofotajo in se igrajo. Ribiči pa pripravljajo barke in mreže na odhod. To jutro je vreme res kazalo perfektno podobo. Ko smo se približali izlivu reke v morje so ribiči z začudenjem ugotovili, da je morje neverjetno mirno. Za trenutek smo morali izstopiti, ko smo nasedli na pesku ob samem izlivu reke. Morje je res tako počasi in mirno valovilo kot še nikoli doslej. Veliko je bilo ribičev, ki so sami lovili v bolj majhnih drevakih. Nas je bilo 5. S Kraljem hrupa sva si delila sedežno desko, ki je bila kar udobno postavljena na veliki mreži. Veslali smo dokler nismo prišli do plovca, ki je označeval lokacijo že postavljene mreže. Potem je Mainty (»Črni«) privezal ogromen plovec, ki smo ga imeli v premcu, na rob drevaka tako, da je dajal stabilnost medtem, ko je on vlekel na vrv pod plovcem. Teža je bila takšna, da je komaj vlekel čeprav mu je Kralj hrupa pomagal in zaustavljal vrv, ki jo je že uspešno dvignil. Deloma so bili krivi težki kamni, ki obtežujejo mrežo, deloma pa obupno zapacana mreža, ki je iz reke pobrala blato, travo, rastline in celo meter in pol dolg hlod... O kakšni ribici, kaj šele o morskemu psu pa ne duha ne sluha. In še vreme se je zelo hitro pokvarilo. Že kmalu se je videlo, da ne daleč proti jugu dežuje in kmalu sta tudi nas dosegla najprej veter potem pa dež. Morje je povsem spremenilo svoj videz in veter ga je dobro razburkal. Obiskali in pregledali smo še par podobno onesnaženih mrež predno smo se po slabih treh urah vrnili praznih rok domov. Ampak neverjeten je njihov odnos do ne preveč ugodne situacije. Oni se kar smejejo in šalijo. Namesto, da bi se jezali, jokali in stokali in preklinjali usodo ob tako grdo zamazanih mrežah, se resda malo presenečno zgražajo ampak na koncu se vedno smejejo! Taki so!

Mainty me je povabil k sebi in smo skupaj s Kraljem hrupa iz iste sklede jedli »širapaj«. To je zelen sadež, velik kot nojevo jajce in tudi podobne oblike, ki raste na drevesih in katerega jedo v tem letnem času. Meni je zelo okusen – boljši kot manjok, in če je dobro zrel je tudi sladek. Ljudje pa imajo malo smešen odnos do te hrane. Nekateri rečejo, da jim je všeč, drugi da jim ni. Vsi pa ga imajo za bolj slab nadomestek za riž. Ta narod je stoodstotno prismuknjeno obseden z rižem. Kot da človeka ne more nasititi nobena druga hrana... Izkoristil sem domače vzdušje Maintyevega doma in ga previdno vprašal, če je res da je bil Vrač včasih vrač. Rekel sem mu, da sem slišal govorice ampak, da ne vem če je res. Edina stvar na njem, polega malo nenavadnega videza, ki bi kazala na neka zagonetna nadnaravna verovanja je košček črnega blaga privezanega okoli desnega bicepsa, ki vsebuje košček lesa, ki ga »varuje« ko gre na podeželje... Mainty se je malo posmejal in priznal, da je bil Vrač res nekoč vrač. (Sicer mu pravijo »Lava« kar pomeni velik, ker je precej velik, lahko pa se beseda nanaša tudi na njegov dolg kozji fiks).

Skozi okno smo se pogovarjali z Maintyevim sosedom, pripadnikom nekega drugega plemena, ki pa ima čisto azijske poteze in je zelo svetle polti. Sicer za tisto pleme (Zafisoro) sploh ni značilna taka svetla barva ampak on in njegova sestra sta pač taka. Je rekel, da je bil nekoč šofer taksi-brusa ampak, da se sedaj uči ribe lovit. Šele slabi dve leti živi tu v Kurjem otoku. Star mora biti pa že čez tridesest let. Zanimivo in dobro se mi zdi, da obstaja taka svoboda kar se tiče mobilnosti in izbire poklica.

V soboto pa sem se prvič vrnil v rojstni kraj malega Markota! Gor sem moral namreč peljati najboljšega farafanganškega mehanika, ker je na Janezovemu rovokopaču počila neka pogonska gred. Tako smo se zjutraj odpravili z njim in njegovim nečakom in od zadaj tovorili 600 litrov nafte v treh sodih za Janeza. Ko sem pred odhodom čakal mehanika Mameta, da pripravi svoje orodje, so šli mimo ribiči iz Kurjega otoka, na poti na južno plažo kjer imajo tudi parkirane drevake. Njihov šef je zopet nemarno smrdel po žganju... Očitno je proslavil predsednikovo radodarno darilo!

Opazoval sem kako se je mehanik Mameta lotil lepega rumenega stroja – ponos angleške firme JCB. Malgaške mehanike lahko človek po eni strani neizmerno občuduje kako se znajdejo v nemogočnih pogojih in z nezadostnim orodjem. Po drugih strani pa se ti lahko srce para, ko vidiš kako se vrhunski izdelki v pesku valajo, kako jih s kladivi tolčejo, kako matice in šravfe z majzelni odvijajo, ko nimajo pravih ključev... Orodje največkrat tovorijo kar v starih vrečah za sladkor, ki so polne peska in umazanije, orodje pa že lepo rjavi! Zadnjič sem na tržnici dal popravit pretrgano verigo enega od kitajskih koles in je imel »majster« na vreči razstavljeno vse svoje orodje. Mislim, da ni bil niti en kos orodja še v dobrem stanju – ali je bilo zarjavelo, ali je bilo že dobro obguljeno, ali je bilo zlomljeno, največ pa je bilo improviziranega orodja narejenega iz kakšnih odpadnih kosov železa ali starih delov kakšnega stroja. Ampak verigo je pa hitro in spretno popravil!

Tukaj pri JCBju je bilo pa treba odviti zadnjo os, ki gotovo tehta par sto kil. Mametu se vidi, da ima ogromno izkušenj z vsemi vrstami kamionov in traktorji. Takoj je videl v katerem vrstnem redu je treba stvariti razstaviti. Neko matico je bilo treba odviti za katero ni bilo ustreznega ključa in sta si z nečakom pomagala kar z dvemi kladivi. Prav spretno sta jo odvila tako da sta na eni strani med matico in šasijo pod kotom zagozdila kladivo, in na drugi strani v pravi smeri tolkla z drugim kladivom! Neverjetno koliko situacij se da rešiti kar s kladivom... Ampak včasih je potem kar stran letela lepa rumena barva... Kmalu se je nabralo kar nekaj čepečih podeželskih gledalcev, ki pa so prišli prav, ko je bilo treba težke stvari prijeti. Dva soda nafte, ki sem ju bil pritovoril pa sta spuščala in so potem luknjice krpali z milom ali pa s katranom!

Po kosilu pa smo se peš odpravili k malemu Markotu. Ta hecna Karla mi je dala navodila kako se pride k njihovi domačiji in mi na listek napisala ime kraja: Mahavala, ter mamino ime: Soatety. Vroče je bilo ko smo se spustili do malega jeza, ki zbira vodo za Janezovo malo hidroelektrarno. Dohiteli smo ene domačine s katerimi smo se pozdravili. Eden je vprašal kam gremo in sem rekel, da gremo obiskati malega Markota, če slučajno ve kje se nahaja. Ob omembi imena Marko pa se je spomnil, da je tudi meni tako ime in da me je pred davnimi leti že videl. »Joj kako si se postaral« mi je rekel! Možakarju, ki je bil z njim pa je rekel, da naj nas pospremi. Tako smo nadaljevali pot po fletnih podeželskih stezicah – laiška misijonarka Ana, Mameta, njegov nečak, vodič in jaz. Sonce zares žgalo, da je kar teklo iz nas. Smo bili že blizu, ko je vodič zagledal nekega starčka gor v enem bregu. Čeprav je bil daleč sta precej po tihem komunicirala in mu je vodič rekel naj pride saj ima goste.

V majhnemu družinskemu zaselku je bilo kot povsod precej radovednih otrok. Kmalu sem zagledal Markotovo mamico, ki je imela sedaj veliko lepši obraz kot pa sem jo imel v spominu, ko je še trpela v porodnih bolečinah. Res ima prav lep obraz. (Karla je rekla, da mož pa sploh ni lep, ker tobak žveči!) Takoj so nas povabili notri v eno precej veliko in čisto prazno kočo. Bilo je obupno vroče dokler niso odprli še druga vrata in odprtine, da je bil prepih. Starejši možakar iz brega je bil nekako glavni v hiši in smo se morali malo z njim pomeniti predno smo prešli na temo dojenčka! Mali Marko je postal temen kot se spodobi za domačina in tudi precej joka! Ko sem vprašal mamico, če je priden tudi ni nič rekla! In kmalu smo že sami videli, da je glasen. Ko ga je Ana imela v rokah je bil še nekako miren – malo je kašljal – pri meni pa sploh ni bil vesel in se je začel dreti! Mogoče ga nisem preveč udobno držal... Mamico sem vprašal kje je njen mož, pa je odgovorila »iriiiiiiiiiii« (taaaaam doooool). (Samoglasnike podaljšo, da izrazijo daljavo!) Kje pa je ta tam dol in kaj tam dela pa nimam pojma! Ko smo se poslovili pa je starejši možakar rekel, da nam ravno hrano pripravljajo. Smo se morali opravičiti, da smo že jedli (kar je bilo tudi res), ker mehaniku se je že mudilo domov. Nismo se še močno oddaljili, ko je za nami priletela gospa in nam podarila fletno majhno kokoško! Prisrčno! Res dobri so ti preprosti podeželjski ljudje. Uboga kokoška pa je morala preživeti tri in pol urno pot v Farafangano kar za sprednjim sedežem, skupaj z orodjem. Grem sedaj gledat kam so jo kuharji spravili...

Lep pozdrav!

Marko