Antešaki
Pri nas ni velikih zgodb in ni velikih stvari. Zato pa so vse male stvari po svoje velike in enkratne. Ker nimamo materialnih stvari, nam dneve zapolnjujejo pogovori…
Ljudje znajo še vedno sesti skupaj in se pogovarjati. Otroci, ki ne vedo kaj je radio, ki ne vedo kaj je televizija ali računalnik, ki ne vedo kaj je mp3, znajo krasno prepevati in plesati. Ob dolgih dnevih, ko zunaj divja ciklonsko deževje, ko ni moč skakati naokoli, ko ni moč hoditi po drva niti ni čas za delo po polju, otroci posedejo po tleh v koči, stari ded pa pripoveduje pravljice iz preteklosti. Pripoveduje pravljice o škratih, o palčkih, o volu in krokodilu…
Postavimo se v svet odprtih ognjišč, v svet malih hišk, kjer na prostoru ene slovenske sobe, živi osem ljudi. V mali kolibi ljudje spijo, kuhajo, se hranijo, prebijajo dolge deževne dneve… Mali otroci po dvorišču hodijo nagi. Z njimi se igrajo kokoši. V hiši je sekira, lopata in lonec. To je ponavadi vse hišno premoženje. Ognjišče je v kotu pri steni: na tleh nasuta zemlja in obdana s kamenjem ali z desko. Pod streho, na dosegu roke so zvite rogoznice, katere pogrnejo preden gredo spati. To je postelja. Blazin ni, odeje so redke in vedno pokrivajo več ljudi. Pod stropom visi kakšna praznična obleka, če jo imajo, postavljena tako, da jo podgana ne more doseči… Stene hiš so bivališča stenic… Stolov nimajo, miz tudi ne. Vse se dogaja na tleh. Spi, je, igra, dela domače naloge…
Življenje je vpeto med radostjo nad življenjem in prepojeno z žalostjo smrti. Veliko otrok se rodi, veliko jih umre. Zdravstveno stanje je slabo. Ljudje nimajo oblek, nimajo povojev, nimajo zdravil. Velikokrat se zatečejo k čarovniku, do prvega zdravnika je več ur hoda… Za povoj se uporablja že tisočkrat uporabljeno plenico… Ravno tako govorimo o svetu, kjer ni televizije, ni elektrike, ni radia… Niti zrcal nimamo, edino zrcalo je gladina vode. To, da so vsi ljudje večinoma bosi, ni potrebno posebej poudarjati!
Delo na polju vzame veliko časa. Podnebje je strašansko vroče in vlažno. Visoka stopnja vlage v ozračju, veliko rek in močvirij, veliko riževih polj, goji v svojih nedrjih poleg riža tudi komarje, ki prenašajo malarijo. Malarija se združi z lakoto in kosi podhranjene otroke. Pa ne samo otroke, tudi starejše. Vsak večji napor te lahko stane glave. Tradicionalni način je razvil kot zdravilo umirjenost, ki se naseli v ude, v običaje, v hojo… Naglica ne prinese ničesar dobrega.
 |
Antešaki so preprosti in ponosni ljudje. Živijo v majhnih lesenih kočah na kolih, kakor so živeli njihovi predniki skozi stoletja, le da so te koče sem in tja pokrite s pločevino, da nekateri uporabljajo pri gradnji žeblje in včasih tla zabetonirajo. Okoli vasi so še vedno tudi »lepa riževa in maniokova polja ter nasadi sladkega krompirja.« Poleg tega se da videti tudi sladkorni trs, kavovce, veliko banan, orjaška drevesa šuamboja in kruhovce … po vaseh lahko zasledimo tudi kokosove palme, volovsko srce, pomaranče in ličije. V južnejših delih pri podplemenih Mašijanaka, Rabakara in Manambondro imajo tudi manjše nasade klinčkov. Na področju kjer je več rek in rečic, in teh je mnogo, pa se ukvarjajo tudi z ribolovom. To panogo lahko srečamo tudi pri vaseh ob morski obali in v njeni bližini, kjer so posebni strokovnjaki za lov na odprtem morju. Antešaško bogastvo se meri v riževih poljih, v številu volov in številu otrok. Čeprav niso mnogoženci, so priležnice dokaj pogoste.
Veliko antešaških ljudi odide na začasno delo v druge konce Madagaskarja. Nekateri postanejo trgovci, nosači, skladiščniki, prodajalci oglja in zelenjave na tržnicah … Vsi upajo, da bodo prislužili kaj denarja za poroko, za nakup zemlje, volov, za postavitev hiše ali za nakup drugih pomembnih stvari in se potem vrnili v svojo vas.
Malgaški avtor navaja, da je lahko samo besedo Antesaka izpeljati iz različnih osnov. Prva razjasnitev se nanaša na domnevni izvor Antešakov iz plemena Sakalava. Antešaki naj bi bili potomci sakalavskega veljaka Andriamandresija, ki se je iz zahodnega dela Madagaskarja, ki ga poseljuje pleme Sakalava s svojimi ljudmi odpravil na pot proti vzhodu, po južnem področju plemena Betsilejev, (v tem času naj bi nastala tradicionalna zaveza med tema dvema plemenoma) in po vstopu na priobalno področje ob toku reke Menanare ustanovil svoje kraljestvo. V tem oziru avtor navaja klasično največkrat uporabljano izpeljavo, da naj bi beseda označevala »tiste, ki prihajajo iz dolin«, kajti saka pomeni dolino. Sakalava v tem duhu pomeni »dolga dolina«. Po drugi interpretaciji naj bi se besedo Antesaka lahko delilo na Ante in saka, pri čemer Ante pomeni izvor (kot ljudje) in saka vrsto rastline, ki se najde v regiji Menabe na zahodu otoka.
 |
Tretja izpeljava se nanaša na mnenje, da je beseda izpeljana iz besed tea in saka. Tea naj bi pomenilo tistega ki ima rad in saka naj bi bila izpeljava iz sakana, kar naj bi izhajalo iz postavljanja zapor na cestah ali prehodih.
Tradicionalno antešaško ozemlje je območje ob reki Mananara (po antešaško Menagnara). Center Antešakov je v Vangaindrano, katerega je, kakor navajajo viri, osvojil antešaški kralj Andriamarolo v letu 1710. Njihovo celotno število naj bi bilo okoli 1,196,000.
Antešaki so se počasi, s krčenjem gozda, iz centralnega dela ob reki razširili daleč proti jugu in jugozahodu ter poselili območje v notranjost proti Ranomeni in še naprej proti Midongiju in njegovem zaledju.
Dejansko gre za zelo raznoliko in ob enem za zelo homogeno populacijo. Ljudje govorijo isti jezik z majhnimi razlikami, imajo podobne običaje in navade, uporabljajo skupne tržnice in imajo jasne medsebojne zakone. Čeprav gre, gledano v malce širšem pojmu, za enotno pleme, so odnosi med posameznimi skupinami - med posameznimi »trebuhi« - dokaj zapleteni, polni malih nesoglasij, zafrkantskih odnosov, predvsem pa se vsak drži svojega.
Malo zgodovine:
»Potem sledi reka Manambondrou, (Manambondro), (…) in potem sledi reka Massianach (Mašijanaka), kjer je zelo lep majhen zaliv, katerega so Francozi poimenovali Zaliv slepca, to pa zaradi tega, ker je bil vladar dežele, ki se je imenoval Ontanhalera, slep na eno oko. Dežela se imenuje Manacaronha.« (Etienne de Flacourt)
***
»Sakalavski princ Andriamandresy in njegovi ljudje so tisti, ki so pred več stoletji prišli do obrežja Menanare, se tam naselili in se razvili v pleme Antešakov. Ti antešaški ljudje, znani vojščaki, so delali težave mnogim zavojevalcem, ki so si jih poskušali podvreči, še posebej kraljici Ranavaloni I., katera je v devetnajstem stoletju poslala skoraj 10 000 vojakov, da bi si jih podredila.« (»Toutes les ethnies de Madagascar,« na strani: Madagascar Terre D'accueil, http://pagesperso-orange.fr/vadrouille/ethnies.htm, (pridobljeno 20. avgusta 2008)).
Za uvod si poglejmo enega prvih zapisov (Za starejši zapis, ki omenja Vangaindranske konce glej: Etienne de Flacourt, L'Histoire de la Grand Île de Madagascar, (1658), 11 sledi) o plemenu Antešakov, ki ga je naredil doktor Louis Catat v delu Voyage a Madagascar v letih 1889-1890, ko je bil malgaški otok delno še pod oblastjo plemena Merina. Zanimivo je dejstvo, da avtor umešča v sedanje južno področje Antešakov še pleme Antanosy, ki ima svoje izvorno mesto v okolici Tolonara. Same Antešake avtor, kakor bomo videli, postavlja mnogo bolj severozahodno in jih po izvoru umešča med pleme Bara.
Poglejmo: »Vangaindrano, kakor vse druge merinske utrdbe v priobalnem pasu, ni postavljen na sami obali, ampak je postavljen nekaj kilometrov v notranjost. Ta vojaška postojanka v Vangaindrano je utrdba, obdana z špičastimi koli in z vasjo, ki jo naseljujejo vojaki utrdbe in njihove družine ter nekaj merinskih kolonov. Več kakor dvajset kilometrov okoli utrdbe se ne najde niti enega antanoskega domačina. Merinci živijo v Vangaindrano v popolni izolaciji. Domačini se ne bojujejo, niso sovražni in agresivni nasproti svojim zavojevalcem, temveč se jim umikajo in bežijo pred njimi, kakor bi bili kužni. (…)
Ko zapustimo Vangaindžano ponovno najdemo rdečo ilovico in grmičje, podobno kot pri plemenu Betsimisaraka. Vidi se, da smo dokončno zapustili plodni jugovzhod – domovino plemena Antanosy. Med tem, ko hodimo, vstopimo v zelo obljudeno pokrajino ob desnem bregu reke Menanare. Uspešno prečkamo vasi Ifonoloza in Tsienfana. Opoldan se ustavimo v vasi Nosy-Ambo.
Tukaj smo vstopili na področje drugega plemena, ki je tukaj še ohranilo svojo samostojnost. Smo pri Antešakih, najodličnejših bojevnikih na Madagaskarju. Po Nosy-Ambo se začnejo tisočere male neprilike - neskončni lepi govori se ponovijo, kakor pri Bara, Antaivondro in pri Manambia. Skoraj smo se že odvadili tega. Pravzaprav smo do zdaj kar dolgo časa hodili po teritoriju Antanosy – jev, pri katerih nismo nikoli imeli nobenih težav. Nasprotno, nikoli nismo srečali drugega kakor simpatijo med sladkimi in inteligentnimi ljudmi plemena Antanosy.
Pri Nosy-Ambo se obalna vegetacija naenkrat spremeni – drevesa se vidijo nekje daleč v daljavi pred nami, mi pa smo sredi gole planjave. To ni nič čudnega glede na relativno veliko gostoto antešaške populacije. Okoli vasi so posejane mnoge poljščine; tu so lepa riževa in maniokova polja ter nasadi sladkega krompirja. Takoj za tem se dvignemo nad dolino. Pogled seže zelo daleč proti zahodu in odkrije se osrednja visoka planota s hribom Ivohibe (Bara), medtem, ko mi nismo daleč od morja in na manj kot sto petdeset metrov nadmorske višine. (…) To odkritje gore Ivobibe (Bara) nam je nadvse dragoceno: omogoča nam, da lahko natančno določimo smer našega napredovanja.
V četrtek, štirinajstega avgusta, nadaljujemo vzpenjanje ob desnem bregu Menanare, kjer vidimo slapove in brzice. Do tu, do te točke, je bila ta velika reka mirna. Njena povprečna širina je bila večja od sto metrov. Tu pa se reka zapre, pojavijo se skale, ki delajo napoto njenemu toku: osvoboditi se mora skalnatega predgorja in skal, ki krasijo že tako ozko dolino. Prečkamo prehod reke Andohanosiambo, ki se po šestdesetih metrih izliva v Menanaro. Ob vasi Ambalaomby ima Menanara svojo strugo posuto z otočki.
Ta pokrajina, sredi katere hodimo, je popolnoma gola, povsod pokrita z poljščinami. Grmičevje, katerega lahko razločimo nekaj kilometrov daleč, je zgolj izjema. Sredi dneva prispemo v vas Mangidy, ki stoji nad poraščeno dolino.
Prebivalci vasi Mangidy, ki so nas opazili od daleč, so nas imeli za skupino Merincev. Poklicali so vse prebivalce okoliških zaselkov in nas združeni pričakali pri vstopu v vas. Vsi so v bojni opravi, oblečeni samo v obleko iz lubja ali v kos rogoznice, oboroženi pa so vsak z dvema sulicama, puško in lesenim ščitom, pokritim z govejo kožo. To je prvič, da vidimo malgaške domačine oborožene s ščiti. (Poznali so jih tudi drugje.) Domačini so zelo prestrašeni. Ženske in otroci so se odšli skrit v bambusovo grmičje, ki pokriva pobočje doline. Moški so se zbrali oboroženi pred kraljevo hišo. Mi smo poslali Rainizanaka naprej, da bi razložil, da nismo sovražniki. Po precej dolgem pogovoru so nam dali eno hišo in počasi so se ljudje pomirili. Ženske se niso obotavljale vrniti se v vas in nam prodajati kokoši, jajca, banane ... Nad vrati naše hiše je bila obešena zelo majhna pletena košara iz ločja, ki je vsebovala nekaj zrn riža. Rekli so nam, da je to darovano Zanahariju.
Med vsemi avtorji, ki so pisali o Madagaskarju, jih je malo, da ne rečemo nobeden, ki bi se ukvarjali z plemenom Antešakov. Potemtakem bi bila krivica, če bi zanemarili, videč to populacijo, ki na gosto stisnjena gotovo šteje na nekaj stotih kvadratnih kilometrih več kot dvesto tisoč prebivalcev. Na celem Madagaskarju je ta teritorij, ki smo ga prečkali, tisti, ki nahrani največ prebivalcev po kvadratnem kilometru. Če jih na kvadratni kilometer postavim šestdeset, bom gotovo blizu resnice. Vidi se torej, koliko se razlikujejo od velikih severnih in zahodnih področij, katere smo predhodno prešli in katera gotovo ne štejejo več kot dvanajst prebivalcev na kvadratni kilometer. Za natančnejše določitve bom rekel, da je to antešaško področje bolj poseljeno kakor področje v okolici Tananariva, ki šteje pomembne in zato tudi številne vasi.
Antešaki, kateri so gotovo del velikega plemena Bara, imajo na severni strani za sosede pleme Tanala, na vzhodu in na jugu pleme Antanosy, na zahodu pa Bara Antaivondro. Ti domačini so po postavi nizki, zelo črne kože, potlačenega nosu in mesnatih ustnic. Bolj kakor Bara kažejo afriške poteze. Kakor slednji si tudi Antešaki urejajo lase v štrene – kakšnih sedem jih je –, ena pa se končuje na temenu. Kakor pri mnogih Antanosy iz jugovzhoda so tudi tu obleke iz platna in bombaža zelo redke, noben trgovec ne zaide v njihovo deželo in zato tudi ne iščejo stvari, ki bi jih kupili. Ženske, po navadi zelo majhne, se vedno oblačijo v rogoznico sešito v “vrečo” – malgaški simbo - povezano s pasom iz platna. Na prsih nosijo trak iz rogoznice, ki je povezan zadaj na hrbtu. Ti primitivci zelo ljubijo razne okraske: ogrlice iz biserov v raznih vzorcih nanizane na vrvico. Revni nosijo majhne koščke lesa, obdelane v oblike biserov. Ti domačini imajo tudi zapestnice iz usnja ali kositra okoli roke ali gležnjev, uhane in metalne (srebrne) prstane. Antešaki so razdeljeni na številna plemena. Njihove hiše, grajene kakor pri Antanosy – jih, so združene v vas, najpogosteje postavljene na visoke kraje nad doline ali na gričke. Antešaki so eno izmed najbolj bojevitih plemen na Madagaskarju in ljubosumno branijo svojo neodvisnost. Medtem ko si določeni Merinci le pod pretvezo trgovanja upajo včasih prečkati teritorij plemena Bara, ki slovi po divjaštvu in cestnih ropih in si še redkeje drznejo priti na področje Antanosy-jev, si še redkeje, če ne nikoli, drznejo priti na področje Antešakov.
Po tem, kar se je videlo, je Fort-Dauphin - najpomembnejša postojanka Merincev na jugu Madagaskarja - popolnoma izolirana od ostalih merinskih delov z neprekinjenim krogom sovražnih in neodvisnih plemen. Podobno je tudi v Tulearju v zalivu svetega Avguština, ki je kakor Fort-Dauphin vojaška točka sredi okupiranega ozemlja s strani Merincev. Merinci ne morejo oskrbovati svojih južnih postojank drugače, kakor po morju. (...)
Popoldan nadaljujemo našo pot in prečkamo več vasi; zvečer se ustavimo v Tangirika.
V petek, petnajstega avgusta, po naporni hoji prispemo do vasi Mahafasy, ki je rezidenca antešaškega kralja Ratsimiola. Kralj nas je sprejel dokaj dobro. V svojem govoru, kjer ni pozabil omeniti, da ima več kot dva tisoč vasi pod svojo oblastjo in da poveljuje več kot šestim tisočem vojakov, nam je rekel, da bomo, če bo tako želel, vedno dobro sprejeti na svoji poti, lahko pa nam naredi tudi velike težave. Njegove besede niso nič kaj pomirjujoče.
Rainizanaka nas je malo pomiril in nam rekel, da pozna dobro gotovo pot za vstop pod okrilje kraljeve milosti: Maistre in jaz naj bi postala njegova brata! (gre za pobratenje) Maistre, ki je k Antanosijem prišel iz Tsivorija in je vstopil v novo družino ravno s tem obredom fatidra, je predlagal, da sprejmemo ponudbo. 
Ratsimiola nas je sprejel z velikim srcem in glej: postali smo bratje z vsemi Antešaki. (…)
Ko se je obred fatidra končal, nam je Ratsimiola zagotovil svoje prijateljstvo in vdano sodelovanje. Od tedaj – hvala gre mojemu pogumnemu prijatelju, ki ga od tega dneva naprej ne kličem drugače kakor Maistre Antešak – nismo našli nobene težave na naši poti vrnitve.
V soboto, šestnajstega avgusta, se odpravimo dalje. Pokrajina se po malem spreminja, čeprav smo še vedno med grmičevjem. Drevesa pa se vse bolj približujejo, grmičevje se gosti in postaja goščava, kar nam kaže, da bomo kmalu vstopili na gozdno področje. Zemlja je sedaj postala ilovnata … (…) Vračamo se na Madagaskar, če se lahko tako izrazim. (…)
Popoldan se ustavimo v vasi Mahalava. Tu Antanoske hiše na kolih dajo mesto hišam iz trstja in bararata, katere poseljujejo ljudje iz centralne planote. V Mahalava smo pri plemenu Bara Antaivondro.
(...)
Čedalje pogosteje pogrešam moje ljudi iz plemena Bara, moje Antanosy in moje Antešake. Tam me niso nikoli okradli in pri teh neodvisnih ljudeh sem se počutil mnogo varneje kakor pri Merincih. Primitiven človek, pokrit s trstično rogoznico in z lasmi zvitimi v štrene, me vedno navdaja z več zaupanja kakor en črnec, ki smešno nosi ponošen suknjič in katerega napol opičji obraz je zakrit s sklopljivim cilindrom."
O Antešakih glej tudi:
- Janko SLABE: Med antešaki, Družina, Misijonske vezi, Ljubljana 1989
- Matija NARED: Antešaki in njihovo verovanje: umestitev verovanj Rabakare in Mašinjake v širše modele s poudarkom na teoriji spontane religije - magistrsko delo (Teološka fakulteta 2009)
***
Glej tudi: Poklon kraljici in antešaški kralj
Matija Nared.
