Rado Sušnik
KO DAJEŠ, PREJEMAŠ
Rado Sušnik, misijonar na Madagaskarju,je v svojih študentskih letih sodeloval pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov. Pred devetimi leti je že bil predstavljen v Prijatelju, zdaj pa sem ga ponovno prosila, naj kaj več pove o gradnji cerkva na svojem misijonskem področju, predvsem pa o rasti žive Cerkve, ki jo spremlja in gradi že dobrih štirinajst let.Rojen je bil 27. 7. 1948 v Seebodnu na Koroškem. Šest mesecev kasneje se je družina preselila v Argentino. Z enajstimi leti je stopil v Baragovo misijonišče, ki ga vodijo slovenski lazaristi.
Ali imaš kakšne posebne spomine in prijatelje iz tega časa?
Bil sem v skupini,ki je prva stopila v to misijonišče. Največji prijatelj je Pedro Opeka, tudi on je misijonar na Madagaskarju. Skupaj sva bila trideset let. V začetku nas je bilo enajst fantov. Z vsemi še ohranjam stike. Vsi so ostali dobri krščanski fantje, zdaj možje in očetje, duhovnik je samo Pedro.
Kdaj si šel na Madagaskar?
Iz Argentine sva šla leta 1968 v Ljubljano in tu študirala teologijo. Leta 1973 sem bil posvečen, potem sem bil dve leti v Šentjakobu ob Savi, januarja leta 1976 pa sem odšel na Madagaskar se pravi pred štirinajstimi leti.
Kje tam deluješ?
Že od začetka sem v mestu Vaingaindrano Tam sva skrbela za podeželje, pred enim letom pa je bil Peter premeščen v Tananarive in zdaj sem skupaj z Jožetom Adamičem odgovoren za Vaingaindrano.
Kako si se v začetku privajal? Si bil kaj na tečaju malgaščine?
Za vsakdanji stik z ljudmi je nujno potrebno znanje malgaščine. Najprej sem bil šest mesecev na tečaju, ki je v uradni malgaščini. Mislil sem, da že kar nekaj znam. A ko sem prišel na vzhodni del otoka, se mi je zdelo, da govorijo kitajsko. Čeprav je za ves otok en sam jezik, obstajajo različna narečja, ljudje pa tudi zelo hitro govorijo. Po kakem mesecu sem se že tako privadil, da sem za božič, se pravi po enem letu, začel prosto pridigati.
Kako so te ljudje sprejeli?
Ljudje vsakega misijonarja zelo lepo sprejmejo. Ko sem prvič prišel v Vaingaindrano, so se vsi zbrali po maši pred cerkvijo, vsak bi ti rad dal roko. Predsednik župnijskega sveta je imel govor, dal mi je tudi darilo in sem bil res presenečen. Prej sem mislil, da bom le jaz dajal, a so me že takoj obdarili. Spoznal sem: čeprav prideš, da bi dajal, tudi veliko prejmeš, predvsem glede medčloveških odnosov. Pri njih je najpomembnejše VIVAVAHANA: bratstvo, skupnost. Pravijo, da je bolje izgubiti denar kot pa prijatelja.
Kako pa poteka duhovnikovo delo na Madagaskarju?
Duhovnik dela podobno kot tukaj, saj so že ustanovljene župnije. Na tem področju se je začelo oznanjevanje pred približno sto leti. Misijonar pa mora delati še marsikaj drugega. Vaingaindrano ima približno dvajsettisoč ljudi in morda deset avtomobilov. Misijonar mora biti tudi prevoznik, posebno za bolnike. Treba je tudi zidati. V Vaingaindranu smo naredili veliko župnijsko cerkev, ker je bila stara premajhna. Zadnji dve leti pa sem tudi sam vodil zidavo nove podružnične cerkve. Hvala Bogu, kaže, da bo vedno več domačih poklicev, in dokler so tu še misijonarji, moramo postaviti tudi trdne, zidane cerkve. Do zdaj so bile predvsem lesene kapelice, te se lahko hitro porušijo in s tem tudi občestvo razpade.
Kako ob tej zidavi cerkva raste živa Cerkev?
V štirinajstih letih smo na tem področju, ki je veliko petdeset kilometrov proti severu in trideset kilometrov proti zahodu, odprli deset novih podružnic. Vedno so prišli ljudje sami prosit in tudi pridno sodelujejo. Prav zdaj smo v Manasoi postavili novo, zidano cerkev, ker se je stara, lesena že podirala. Jaz sem pripravil to, kar se v kraju ne dobi (cement, ogrodje za streho). Kar se dobi, pa morajo sami preskrbeti: dekleta in žene vsak dan prinesejo vodo iz tristo metrov oddaljenega vodnjaka, otroci in fantje so nanosili pesek iz reke do obrežja in tolkli kamenje za cement. Pomagali so kristjani, pa tudi drugi in prav prek tega začnejo mnogi premišljevati, da bi postali kristjani.
Se organizirajo sami ali misijonar določa, kdaj naj pridejo delat in jih tako rekoč priganja?
Vedno mora biti misijonar navzoč, tako imajo sami tudi več volje. Se pa tudi organizirajo. Imajo župnijski odbor in ta jih kar določi po skupinah, koliko jih mora vsak dan priti.
Z Jožetom Adamičem skrbita za Vaingaindrano in deset podružnic. Kako poteka bogoslužje, maša?
Nekatera področja imajo še več podružnic. V Tangainoniju,kjer delujejo tudi laiške misijonarke, je župnik France Buh, ki je sam in skrbi za petindvajset podružnic. Vsaka podružnica ima župnijski odbor in katehista Na našem področju je maša ponavadi enkrat na mesec, včasih tudi na dva meseca ko pride duhovnik. Drugače pa se sami zbirajo k molitvi, ki jo vodi katehist s tem odborom. Ljudje zelo lepo sodelujejo pri bogoslužju. Vsa cerkev poje,ne samo zbor ampak res vsi. Malgaši so prvi na svetu, ki so uglasbili vse štiri tedne hvalnic in večernic. To že dosti pove o njihovi glasbeni nadarjenosti. Po posluhu pojejo štiriglasno!
Večina slovenskih misijonarjev na Madagaskarju deluje v škofiji Farafangana Kako je velika in koliko je prebivalcev?
Meri dvajsettisoč kvadratnih kilometrov, malo manj kot Slovenija. V vsej škofiji nas je trenutno triindvajset duhovnikov. Vsako leto kak starejši misijonar umre. So komaj štirje domačini. Če primerjamo s področjem Slovenije,je tu okrog osemsto duhovnikov. Je pa redkeje naseljena: šeststotisoč prebivalcev in od tega šestdeset tisoč katoličanov. Število vernikov na duhovnika ni tako veliko, vendar je poklic misijonarja prav v tem, da oznanja Kristusa tistim, ki ga še ne poznajo.
So poleg katoliških še kaki drugi misijonarji?
Na tem področju so še protestanti, ki pa skoraj nimajo več misijonarjev. Včasih so prihajali predvsem z Norveške, zdaj pa je že dosti domačih poklicev. V škofiji je približno šestdeset tisoč protestantov in imajo že okrog sto petdeset pastorjev domačinov.
Ker je manj tujih misijonarjev, imajo gotovo tudi manj pomoči od zunaj. Ali lahko vseeno delajo za napredek svoje dežele?
Za sprejem vere je nujno potrebno, da bomo vzgajali domače duhovnike. Dokler smo to predvsem belci, saj nas sicer povsod lepo sprejemajo, se še vedno čutimo kot nekaj tujega. Za razvoj, posebno za šolstvo in zdravstvo, kjer so še zelo velike potrebe, pa lahko katoliška. Cerkev zaradi pomoči od zunaj naredi veliko več.
Kaj pa sekte?
V Vaingaindranu sta dve sekti,ki pa nimata veliko privržencev, še zdaleč ne tako kot v Afriki,kjer se kar širijo. Tam se tudi dosti govori o islamu, ki pa se na Madagaskarju vsaj trenutno ne širi.
Katoliški in protestantski misijonarji so prišli na Madagaskar skoraj hkrati, zdaj pa imajo protestanti že toliko pastorjev domačinov, duhovnikov pa je zelo malo. Kaj je glavni vzrok?
Eden od vzrokov je daljši študij, glavni pa v njihovi veri, da predniki vodijo življenje potomcev. Če kdo nima potomcev, celo večnost ne bo imel kaj početi. Posebno za moškega je bistveno, da ima potomce. In ker se duhovniki, vsaj zdaj še ne smejo poročiti, je to glavna ovira. Vendar je bil pred dvema letoma posvečen prvi antešak s tega področja. Imamo tudi več bogoslovcev in tako je upanje za naprej.
Kakšna je njihova vera?
Na vsem otoku je okrog enajst milijonov prebivalcev, od teh četrtina katoličanov, četrtina protestantov, drugi so pa animisti Verujejo v enega Boga stvarnika, ki pa je daleč in pred njim vlada predvsem strah. Verujejo tudi v prednike, ki živijo pri Bogu in vodijo življenje potomcev. Zato častijo predvsem prednike. V to vero poskušamo prinašati vero v Kristusa Odrešenika, ki nas je spravil z Bogom, in tudi vero v Boga kot Očeta, ne le Stvarnika.
Kako pokopavajo mrliče?
Ravno zaradi te vere v prednike morajo biti tudi pokopani v skupno grobnico. Ljudje živijo v skromnih lesenih kolibah, zaradi vere v življenje po smrti pa naredijo zelo lepe grobnice, ki so skoraj edine zidane stavbe na tem področju. Ko bolnik umira, se zberejo sorodniki. Malgaši umirajo v skupnosti in se smrti ne bojijo, saj je to prehod v novo življenje. Mrliča drugi dan pokopljejo, še dva dni pa ostanejo skupaj in poleg sorodnikov se zberejo tudi vaščani. Zaklati je treba govedo,kar pomeni daritev Bogu in prednikom. Meso si razdelijo, vsak dobi majhen delež. Zaradi te vere v prednike pa so tudi vse njihove navade svete, kar ovira napredek, saj jih je treba ohranjati. Tako na primer zaradi pogreba mnoge družine obubožajo, se zadolžijo, prodajo zemljo, da lahko opravijo vse te obrede.
Ali se tudi kristjani bolj podrejajo tem navadam kakor tistemu,kar jih uči vera?
Tudi kristjani. Na področju Vaingaindrana je že kar nekaj vasi, ki se dogovarjajo, da bi to ukinili.Vendar jih je k temu v glavnem prisilila revščina.
Kako si preživel dopust?
Z Madagaskarja sem šel lani konec oktobra, v Parizu sem bil malo na zdravniških pregledih, potem pa sem dva meseca in pol preživel pri starših v Argentini. Izredno doživetje je bilo tudi romanje v Sveto deželo pod vodstvom prof. Krašovca. V Sloveniji pa je bilo potem še nekaj tednov samega divjanja naokrog. Z Lojzetom Letonjo sva obiskala večino sorodnikov naših misijonarjev. V okolici Kranja, kjer imam sorodnike, sem večkrat maševal, pokazal diapozitive. Vesel sem, da je v Sloveniji veliko zanimanje za misijonsko delo. Rad bi se ob tej priliki zahvalil vsem, ki so me v Sloveniji tako lepo sprejeli.
Kako ti pa lahko prav mi, bolniki, invalidi in njihovi prijatelji pomagamo?
Prav vsak je misijonar z doslednim krščanskim življenjem. Darovanje svojega trpljenja in molitev za misijonsko delo pa je res velika moč in blagoslov za misijone.
Ko si odhajal v domovino, so ti Malgaši naročili pozdrave za vse tvoje. Ali se čutijo povezani z verniki po svetu in z misijonarjevimi svojci?
Čutijo, da smo v Kristusu vsi bratje in sestre, vsi sinovi istega Boga in tako naročajo pozdrave in tudi zahvalo, saj dobro vedo, da misijonar ni tam sam, ampak da ima iz domovine veliko pomoč. Ne le materialno, tudi duhovno povezanost in molitveno oporo.
Želimo ti srečno vrnitev, potrebnega zdravja in obilnega Božjega blagoslova!
Tudi jaz želim vsem bolnikom, invalidom in vsem, ki bodo brali te vrstice, vsega Božjega blagoslova in resnične svobode.
Pogovarjala se je: Anica Tomažič
