DOMOV

"Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnega in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo k tebi prišli?"

Naloga misijonarja je, da pomaga povsod tam, kjer je stiska in kjer misli, da je potrebno!

Sam že nekaj let (čeprav sem v Sloveniji) pomagam malgaški sestri usmiljeniki Joany pri njenem delu z zaporniki. Zapor, ki ga sestra oskrbuje, je v  Ihosy na južnem delu visoke planote v "glavnem mestu" plemena Bara.

Kakšno je življenje zapornikov v že tako zaostali deželi lahko spoznamo iz pisma, ki ga je o zapornikih davnega 1987 leta napisal takrat še novopečeni misijonar Tone Kerin (sedaj deluje v Midongiju):

»Poleg noviciata imam kot pastoralno delo skrb za dušno zdravje tuberkuloznih bolnikov in zapornikov. Jože, o tem ti raje ne govorim; v zaporu je ista podoba kot iz koncentracijskih taborišč. Lakota in garje so do kosti razjedle človeška telesa. Ti ubogi zaporniki jedo morda dvakrat ali trikrat na teden. Pa še to jim dajo sestre. V bolnici je podobno; tuberkuloza jih pobira kot sonce jutranjo roso. Govoriti o Kristusu, Bogu, itd. si lahko predstavljaš, kako je to včasih nemogoče…

Včeraj sem bil v zaporu. Dobesedno sem iz blata in nesnage pobral sedem oseb, jih znosil v sobo in maševal. To je bil pravi cirkus. Jože, tem ljudem je treba dati najprej jesti, če ne, bodo vsi pomrli. Sklenil sem, da jih bom hranil, dokler si ne bodo nekoliko opomogli. Za to delo pa je treba denar – riž je drag. Denar, ki sem ga imel, sem že skoro porabil. Pisal sem vsem domačim, bratom in sestram in še nekaterim. Če bi dali vsaj nekaj, določeno vsoto, bi se lepo poznalo. (...) Določena vsota lahko mnoge reši. Ko vstopiš v zapor, imaš pred očmi isto podobo, kot jo lahko vidiš na slikah iz Dachaua, in mislim, da ti ni treba več razlagati... Jože, to ni zame; to je za uboge in zapuščene. Pomagajte!

Tu ni samo zapor, ampak tudi bolnišnica. Tu je en mesec stara punčka; rešili ji bomo življenje. Bomo, če ste vi za to. Govori tudi s prijatelji in tistimi, ki ste za taka človeška dejanja. Če bi imel kakšnih 1000 ali 2000 mark, bi lahko skoraj eno leto hranil deset zapornikov, ki bodo drugače umrli. Samo malo poguma in ljubezni in stvar bo obrodila sadove. Upam na tvojo pomoč. (...) le skrbi me za uboge. Mar ni to naše prvobitno poslanstvo? Pismo ni lepo sestavljeno, je pa jasno povedano, kaj želim...

Tu velja pregovor, da je bolje biti pes kot zapornik... Lahko si predstavljate. kako bedastega se počutiš, ko govoriš o dobrem Bogu ljudem, ki umirajo od lakote in onemoglosti. Sklenil sem, da jim bom nosil vsak dan jesti in obenem nevsiljivo govoril o našem odrešenju... Usoda ubogih je znana: revež naj molči in najbolje je, da umre nekje, kjer ne bo nikogar motil. Da mu je v tej nepopisni krivici in bolečini Bog daleč daleč, ni treba posebej razlagati. Za protiutež morda samo še to, da tem revežem duhovnik pomeni poosebljeno bogastvo (se razume materialno), in da nehote postane naš Kristus tudi bogat in kot tak na strani tistih, ki jemljejo kruh revežem, pa čeprav je na križu razpet. Delo v misijonih za belega duhovnika postane –  hočeš nočeš –– kruta in neizogibna šola vere, v kateri se kot jutranja megla razblini »balast«, ki po navadi spremlja duhovništvo, ostane pa, kot obsekano drevo, vera, upanje, ljubezen. In ponovno si srečen, ko spoznaš, da ti to povsem zadostuje.«  (T. Kerin, Iz pisma prijatelju Planinšku, v: MO 1 (1987), št. 3, 2-3) (poudarke dodal M. N.)

Tako je pisal Tone o zapornikih pred več kot dvajsetimi leti. Stanje pa se od takrat ni veliko spremenilo! Pa naj bo to v Tolonaro (Fort-dauphin), kjer je takrat deloval Tone ali v Ihosiju, kjer sedaj deluje sestra Joany!

Sestra Joany je bila v Ihosy premeščena iz Farafangane, kjer je delala v gobavskem naselju v dispanzerju.  Tudi v Ihosiju je zadolžena za delo v dispanzerju poleg tega pa ji je bila naložena tudi skrb za zapornike. Glede tega se je bila tudi obrnila name. (Malgaška sestra nima tako "bogatega" zaledja, in tako radodarnih ljudi,  kakor jih imamo mi slovenski misijonarji!)  Razmere v zaporu so zelo težke. Veliko ljudi ne dobi pomoči od sorodstva in so obsojeni (velikokrat še brez kakršnekoli sodbe!!) na obupno životarjenje v bedi in pomankanju. Sestra pomaga zapornikom z zdravili, hrano, z oblekami in odejami in vsem potrebnim, kar lahko priskrbi. To je najosnovnejše in najnujnejše!

Ker pa je pomankanje hrane v zaporih tako pereče, je oblast poslala "normalne" (nenasilne, velikokrat nedolžne, ...) zapornike in tiste, ki so tik pred ispustitvijo, na delo na nekaj kilometrov oddaljeno "plantažo", kjer sadijo pridelke zase in za ostale zapornike. Pridelke so shranjevali v že dokaj dotrajano kaščo, kjer so jim jih kradli in kjer jim je deževje zaradi slabe strehe uničevalo pridelek. Zaradi tega se je sestra obrnila name  tudi s prošnjo po pomoči glede tega skladišča za hrano! In zgradili smo novo kaščo! (glej slike spodaj)

Vendar pa delo ni nikoli končano. Bolezni se v zaporu ne umirijo, hrane vedno primankuje, Ihosy je na visoki planoti, kar pomeni, da so noči mnogo bolj mrzle kakor v toplem priobalnem pasu, ... Če bi imeli željo pomagati malgaški sestri pri njenem delu z zaporniki, pomagajte! Pomagajte tem ljudem, še posebej tistim, ki so stalno zaprti v prenapolnjenih zaporih, da bi preživeli dneve, ki so jim namenjeni, vsaj v kanček boljših pogojih. Trpljenje očiščuje, pravijo, seveda, prehudo trpljenje pa ubija in poneumlja.

Pomagate lahko pri nakupu hrane, zdarvil, oblek, odej, sestra bi rada poskrbela, da se v zaporu uredil odtoke in popravi stranišče, ...

Če bi želeli pomagati tudi vi, kliknite tu in Pomagajte!

Posejana koruza	"Ličkanje" koruze
Stara dotrajana kašča	Izdelava opeke
Zaporniki zidajo novo kaščo
Tik pred koncem	Končana gradnja