Utrinki
|
Petra Zega: Nekaj utrinkov z velikega Rdečega otoka |
|
|
|
(poletje 2005 in 2006)
Akamasoa (=dobri prijatelj): Nedelja. Ura je malo čez 7.00 zjutraj. Iz velike dvorane nad hišo, kjer smo prespali, se slišijo zvoki benda, ki se »uigrava« za sv. mašo ob 9.00 uri. Zgodnji so. Zvoki kitar in harmonik nas spremljajo tudi med zajtrkom. Zunaj nas že čakajo otroci. Komaj čakamo, da se udeležimo sv. maše Pedra Opeke. Prvo srečanje s tem, gotovo najbolj poznanim, misijonarjem je bilo nekaj izjemnega. Človek, katerega veliko delo za malgaški narod, smo poznali le iz objav v domačem časopisju ali iz spletnih strani, je kar naenkrat bil tu pred nami, ves prešerne volje, pozitivne energije, prijazen in preprost. Pokazal nam je svoje delo, odpeljal nas je na smetišče, kjer še vedno mnogo ljudi živi in se preživlja s prebiranjem odpadkov. Vse njegovo delo je namenjeno spodbujanju razvoja in iskanja izhoda za ljudi s smetišča. V »skupnosti« Akamasoa se trudijo ustaliti ljudi, vajene življenja na prostem in tiste, ki so preživeli po zaslugi odpadkov. Tu imajo delo, njihovi otroci hodijo v šolo, skrbijo za njihovo zdravje in tako začenjajo ti ljudje živeti »normalno«. Pedro pravi takole: »Na prvi pogled beseda misijonar ponavadi vzbudi misel, da je naš prvi poklic v spreobračanju in evangelizaciji. Nekdanje gledanje! Rekel bi, da je naša vloga v tem, da damo čim večim ljudem možnost, da si zgradijo prihodnost. Bistveno je, da jim lahko s ponižnim življenjem in z odločnim dejanjem pokažeš, da je pot ljubezni edina, ki kaj velja. Od tega je odvisno vse drugo.« Malo čez 9.00 se prične maša: polna dvorana ljudi, cca. 5.000 jih je. Bend igra, dvorana poje. Pride Pedro v spremstvu somaševalcev in vsaj 20-ih ministrantov. Maša traja 2 uri in več. Pedro se z dvignjenim evangelijem sprehodi čez vso dvorano, vsi sodelujejo s petjem, ploskanjem. To je res nekaj tako izjemnega, da človek težko najde prave besede za opis tistim, ki jim tega ni dano doživeti.
Zares velik človek je Pedro Opeka, prav tako pa tudi vsi ostali naši misijonarji, ki si prizadevajo za boljši jutri malgaških ljudi.
Ranomena: Zbudil me je zvon, ki je v zgodnjem jutru vabil v cerkev nad nami. Kmalu se je zaslišalo še petje in skoraj ni lepšega od takšne jutranje budnice. Vstala sem, ostali so še spali, se na verandi pretegnila, malo posedela… razmišljala kateri dan v tednu je. Pojma nisem imela. Koliko točno je bila ura? Tudi za čas nisem imela občutka. Sonce je vstalo in ko so me skozi bananove liste oplazili prvi jutranji žarki, me je preplavil en tak, čaroben občutek s pomislijo na to, da se kar ne bi vrnila domov. Janez nas je odpeljal po okoliški pokrajini, po cestah, ki jih je sam zgradil ali pa obnovil. Med našimi misijonarji je znan po tem, da gradi ceste. Ima vso potrebno »mašinerijo«. V kesonu toyote nas je premetavalo sem in tja po manjših in večjih luknjah. Ko smo se vračali, smo na kamiončku medse sprejeli še celo malo gardo otrok in katehista, ki so bili na poti do misijona v Ranomeni, kjer smo pričenjali z oratorijem. To smo se gužvali… Ker je bilo pod cerado izjemno vroče, smo kar komaj zdržali do Ranomene. Dan smo nadaljevali s pripravami na oratorij, otroci so bili radovedni, vendar prvi dan še malo boječi. Tako kot smo bili mi zanimivi za njih, so bili tudi oni za nas. In bilo jih je… ogromno. Po treh dneh programa smo imeli zaključno sv. mašo. Začela se je kasneje kot je bilo dogovorjeno, ker tu gre vse »mora, mora« (počasi, počasi). Resnici na ljubo, nam je tak upočasnjen tempo čisto ustrezal. Tokrat smo mašo imeli v dvorani, kjer je več prostora kot v cerkvi. Otroci in katehisti so se zelo potrudili, prav tako tudi Janez in njegov kaplan, ki sta jih toliko časa pripravljala na ta oratorij. Janez je povedal, da tega še lep čas ne bo nihče pozabil in da so se otroci v teh treh dneh sigurno naučili več kot sicer v letu dni. Fajn občutek je to!
Matanga: Končno sem poizkusila sladkorni trs. Velikokrat sem že videla prežvečene ostanke na tleh in želela sem si trs tudi sama poizkusiti. Žvečiti in pljuvati sem videla tako odrasle kot tudi otroke. Eden od katehistov mi je odstopil del svojega in ga razdelil na več delov. Zelo je sladek in vodnat. Ko posrkaš vodo in prežvečiš, je res najbolje, da vse skupaj pljuneš na tla. Ker je tako sladek, je eden od glavnih krivcev za slabe zobe Malgašev. Zanimivo je tudi videti, kako v naravi rastejo klinčki, poper, vanilija, kava, divji ananas, difenbahije, ki rastejo kot grmovje, pri nas pa jih poznamo le kot lončnice. Cvetenje kave noro dobro diši. Sicer pa Madagaskar velja za enega največjih pridelovalcev vanilije. Šli smo v vasico nad misijonom in obiskali Matijeve prijatelje. Hišice so majhne, lesene in dvignjene od tal. Vstopili smo v eno izmed njih. Cela hišica ima en sam prostor, kjer jejo in spijo. Kuhajo zunaj. Hvaležni so bili, da smo se ustavili pri njih in jih »počastili« z obiskom. Navada je, da se pozdraviš pred hišo in potem še enkrat, ko si že v hiši.
V popoldanskem času smo imeli z otroki družabne igre. Uf, to zna biti pa po svoje kar naporno. Za otroke je bilo to nekaj novega, vsi so z nestrpnostjo pričakovali, da jim pokažemo potek iger. Ampak igre imajo tudi določena pravila. Trudili smo se jih razložiti, pa na koncu ugotovili, da to niti nima kakšnega »haska«. Igrice so bile malo po malgaško spremenjene, vendar smo se kljub temu vsi skupaj prav zabavali. Po dveh urah norenja, je bila sv. maša kot nalašč za malo umiritve, sprostitve, poglobitve… Ko smo odhajali iz cerkve, je sonce tonilo za obzorje. Nebo na zahodu se je odevalo v čudovite barve. Vsedla sem se pod bližnje drevo in čakala na pravi trenutek, da naredim kakšno lepo fotko. »Jok brate, odpade« sem si rekla takoj, ko so me obkrožili otroci in pogruntali, da imam v rokah fotoaparat. Radi bi se našli na zaslončku fotoaparata in tako sem namesto sončnega zahoda naredila nekaj lepih njihovih portretov.
Včasih je tudi lepega preveč in vseh vtisov enostavno ne moreš »požirati«.
|
