SLOVENSKI MISIJON NA MADAGASKARJU

Z Jožetom smo se ob njegovem obisku v Sloveniji, ko je bil na zasluženem dopustu, o njegovem delu pogovorili. Preberite!

Kako, da si se odločil za misijone?

Odločitev za misijone ni bila težka, ker so mi bili revni, obrobni ljudje vedno pri srcu. Ko sem bil star 18 let, sem šel v Ande, kjer sem srečal zelo revne ljudi, ki niso znali niti pisati niti brati. Bili so izkoriščani. Na teh izkustvih je vzklil potem tudi moj misijonski poklic. Do tega, da sem postal duhovnik, pa je v izdatni meri pripomogel gospod Sodja in tudi Peter Opeka. V tistih mladostnih letih sem občutil ideale, ki so sedaj gotovo drugačni, vendar pa je takrat to pomembno vplivalo name. Čeprav sem hotel postati misijonar v Boliviji, sem postal misijonar na Madagaskarju.

Tvoja prva postojanka na Madagaskarju je bila v Vangaindrano. Kateri so bili tvoji najmočnejši vtisi iz prvih dni misijonskega dela? Kaj te je najbolj presenetilo?

Moja prva postojanka je bila v Vangaindrano. S pomočjo Petra Opeka in Rada Sušnika sem se začel uvajati v delo. Največ sem delal na podeželju. Težko je bilo predvsem to, ker nisem še dobro znal jezika. Takrat smo hodili še po krajih, kjer so živeli ljudje, ki še niso nikoli videli belega človeka. To je že bilo zanimivo! Videti, da ljudje bežijo pred menoj zaradi tega, ker sem bel. Po drugi strani pa sem se tudi jaz čudil nekaterim njihovim navadam, katere so me presenetile. Takšna stvar je bila gotovo dina tanilo, pri čemer so sekali glave zaradi male kraje banan. Med drugim so s kolom in sekiro pobili tudi človeka, katerega sem poznal in za katerega življenje smo šli tudi mi prositi, pa nismo ničesar dosegli. Svojevrstna izkušnja je bila tudi sodelovanje z malgaškim duhovnikom, ki je kasneje prevzel župnijo in mi ni pustil maševati ali uporabljati župnijske pisarne. Bil sem še manj kakor pa je kakšen ministrant. V Vangaindrano sem bil sedem let. Tam sem oskrboval predvsem podružnice, kjer sem sezidal tudi nekaj cerkva.

Vangaindrano je bil pravzaprav velik misijonski center – začetna izhodiščna postojanka – kjer ste se srečevali predvsem Slovenci. Kakšna je bila tvoja izkušnja tega slovenskega misijona.

Druženje v Vangaindrano je bilo zelo prijetno. Skupaj smo se po slovensko pogovarjali, si izmenjavali mnenja, imeli nekatere skupne ideale, skupno misel. Skupaj smo se velikokrat tudi zbrali, se veselili, peli, kaj dobrega pojedli in popili. To nam je tudi dajalo več elana za delo. Po drugi strani pa je vsak pač negoval svojo postojanko. Zaslediti se je dalo tudi kakšno ljubosumje. Vsak je pač navijal zase. Pa vendarle se mi zdi, da smo si takrat znali bolj pomagati kakor pa si znamo pomagati sedaj. Bili smo bolj solidarni, bolj povezani. Mogoče se motim, vendar tak občutek imam.

Iz Vangaindrana si odšel v Manakaro.

Ja. To, da bi bil samostojen, je bila moja velika želja. Tudi v Manakari nisem bil mestni misijonar, ampak sem deloval na podeželju. V Manakari sem samo spal, dokler se nisem na podeželju tudi ustalil in tam začel živeti. Bolj pomembno se mi je zdelo, da misijonar živi med ljudmi med katerimi dela. V Marofarihiju sem bil prvi duhovnik, ki se je za stalno naselil. Pred tem je bila Marofarihi na nek način samo podružnica Manakare. Okoli Marofarihi je sedaj enajst podružnic, kjer oskrbujem krščanska občestva.

Katera so tista večja dela, katera si zastavil v Marofarihi? Najprej tehnična.

Veliko časa sem porabil za gradnjo v Ambili, kjer sem pomagal Lojzetu Letonji pri gradnji cerkve in kasneje pri gradnji samostanske hiše. Lojze je bolj dobavljal stvari in jih dovažal, jaz pa sem bil tehnični izvajalec. Gradili pa smo še mnoge druge cerkve. V Ambili – sosednjem misijonskem področju – sem sam gradil celih osem let, čeprav to ni bila moja postojanka.

Kar pa se mene tiče, mi je v največje veselje to, da imam dispanzer že več kot petnajst let. Tam namreč srečujem tiste bolnike, ki so dejansko največji reveži. In če lahko tam kaj pomagam, je lepo. Ne gre samo za materialno pomoč, ampak vsak človek ob bolniku tudi sam duhovno zori. Pri bolniku človek marsikaj spozna tudi glede svojega lastnega življenja, glede svoje šibkosti, glede veličine življenja in konec koncev glede svojega niča. Človek pri tem spoznava svojo veličino in svoj propad. Dispanzer imam najraje.

Sedaj po petnajstih letih sem se odločil, da bom zidal večjo cerkev in kraj nje župnišče. To bi bil potem pravi center. Župnišče sem že dogradil. Ni še čisto končano, bo pa kmalu. Potrebno bo narediti še kakšno učilnico. Rad bi da bi bil to res dober center za celotno okolico. Potrebno pa bi bilo narediti še nekaj drugih manjših podružničnih cerkva. Ena se nam je pred nekaj meseci v ciklonskem neurju podrla. Potrebna bo temeljita obnova.

Veliko dela je s temi gradnjami! Včasih me vprašajo zakaj gradim to ali ono, - ja seveda, lepo je videti v Sloveniji cerkev na vsakem hribčku … pa naj bodo polne ali prazne, iz njih veje božja prisotnost in pričujočnost. Če ni ljudi, pa kamen govori, da Bog je. To dolžnost pa imamo tudi mi, če imamo možnosti pomoči iz Evrope, da ustvarimo tiste strukture, ki so potrebne za duhovno življenje. To je enostavno tako: vere ni, če ni dejanj. Če pa imaš dejanja, pa pokažeš tudi vero. Z besedo je lahko govoriti, dejanja pa se morajo izpolniti. Pri mojem delu pa je potrebno povezati oboje.

S čem se v dispanzerju največ ukvarjate?

Dispanzer zahteva veliko dela in tudi denarja. Ljudje imajo zaupanje v naše delo in v delo našega dispanzerja. Mene letno to stane najmanj deset tisoč evrov, kljub temu, da morajo tudi ljudje nekaj primakniti za zdravila. Dispanzer pa ni samo za zdravila, ampak je tudi za vzgojo. Tako opažamo, da se je tudi zaradi naše vzgojne pomoči zmanjšalo obolenje zaradi glist in garij. Veliko smo se trudili z vzgojo glede higiene in hrane. Poudarek smo dali predvsem pestrejši prehrani otrok in analize kažejo, da se je smrtnost otrok v teh petnajstih letih zmanjšala za 40 %. To smo odpravili s pomočjo poučevanja v našem dispanzerju. Če v našem dispanzerju človek umre, je to največkrat zaradi tega, ker ljudje pridejo k nam prepozno. Opažamo pa, da imamo tudi veliko diabetikov ter srčnih in rakavih obolenj. Gotovo pa imajo svoje mesto predvsem spolne bolezni. O aidsu ne morem govoriti, ker nimamo možnosti, da bi delali analize. Veliko je sifilisa, recimo. In vsak teden nas zaradi tega obišče veliko ljudi. Tu so še tuberkulozni bolniki, katerih je čedalje več. Pa gobavci, pred katerimi si država in mednarodna skupnost zatiska oči in noče dati zdravil. Tu so še gobavci, čeprav se nekateri poskušajo prikriti.

Kaj pa duhovno delo?

Kakor duhovnik sem malce strog. Za Boga je potrebno dati neko žrtev. Vera se kali v žrtvi. Slovenski ljudje so hodili peš po eno uro v cerkev, v vetru, snegu, zgodaj zjutraj … Tako je sedaj tudi tu pri nas. Ljudje nimajo nobenega avta, tudi tu morajo hoditi peš. In ta žrtev prinaša milost, prinaša duhovne sadove. Čeprav včasih gledamo malo črno, pa vendar Bog dela počasi, ampak gotovo. Glede zakramentov me najbolj razveseljujejo poroke. Čeprav ni vedno vse kakor bi moralo biti, pa vendar je učinek poroke ta, da prinese neko varnost ženski in otroku. Če bi do česarkoli prišlo, ima ženska tudi preko zakona nekaj zagotovljenega. Poroka mora biti tako civilna kakor cerkvena. Človek je iz mesa in duha. Zato sem zelo vesel, ker sem v svojih 15 -16 letih delovanja na tem področju imel vsako leto okoli deset porok. To pa je pravzaprav velika redkost pri našem misijonskem delu v teh koncih. Pri drugih zakramentih gre tudi vse bolj počasi. Potrebna je natančna priprava. Vedeti je treba to, da gre vendarle za mlade cerkve, ki še nimajo vere ukoreninjene v svoji tradiciji kakor je to recimo pri nas. Potrebno pa je tudi dobro spoznati te ljudi. Čeprav se zdi, da čim več časa si tam, tem manj razumeš te ljudi. Velikokrat imam občutek, da smo še vedno v stari zavezi, da je Kristus še daleč. Vzemimo primer odpuščanja – tega skorajda ne poznajo. Tudi ljubosumnosti je veliko. Težko jim je razumljiva tudi enakost vseh ljudi. Glede odrešenja: smrt je bojazen in ne odrešenje. Ljudje, kakor se da razumeti skozi pogovor z njimi, bolj malo verjamejo v poslednje življenje, kakor nam ga predstavlja Kristus. Če pa že kaj verjamejo, pa je to še vedno na pol. Takšna je moja izkušnja. Ne moremo pa iti v dušo teh ljudi, da bi vse videli. Velikokrat gre le za preprosto dojemanje Boga, ki bo, če bo človek k njemu molil, človeku pomagal. Bog je bolj zaščitniški Bog, kakor ga lahko spoznamo tudi v stari zavezi. Tu še ni zastonjske ljubezni, ki ti jo daje Kristus. Gre pa za mlado Cerkev od katere ne moreš zahtevati, da bi imela vero, s katero bi gore prestavljali. Delati je treba počasi, da se vera teh ljudi prekali. Delati je potrebno počasi. Še vedno je veliko poganskega. Mi misijonarji ne moremo enostavno odtrgati evropskega drevesa in ga presaditi na malgaška tla. Govorim seveda o veri in o Cerkvi. Če boš drevo z velikimi koreninami presadil, se bo posušilo. Mi delamo z mlado cerkvijo, z mladiko in potrebno bo še kar veliko časa, preden bo postala drevo.

Kaj se pa lahko naša Cerkev nauči od malgaške Cerkve?

Stara Cerkev lahko pomaga mladi s svojimi izkušnjami, mlada Cerkev pa lahko doda svoje izkušnje, nova gledanja, na novo prevrednoti probleme in išče ugodnejše rešitve za probleme ki jih tarejo. Ko prideš sem v Slovenijo ali v Evropo, vidiš neko naveličanost, nezainteresiranost, utrujenost, vse gre nekaj na hitro, sploh nimaš občutka, da je nedelja resnično Gospodov dan. Gospodov dan tu pomeni, da si eno uro pri maši, potem pa je konec. Pojem družinskega – nedeljskega – se je izgubil. Vse je sekularizirano. Lahko si celo ustvarimo podobo, da je Cerkev kakor Leclerc ali Merkator. Prideš, kupiš, plačaš, greš. Vržeš nekaj denarja v pušico – »Aha, sem opravil svoje!« Tudi v našo Cerkev bo potrebno vrniti veselje, živost, mladost … nekaj kar nas bo osvobajalo, ne pa utesnjevalo. Saj tudi starim v Cerkvi ni vedno vse všeč. Včasih je potrebno tudi kakšno vejo požagati. Tudi v Slovenski Cerkvi moramo imeti ta pogum. Ne pa samo govoriti, da bo že bolje. Pa samo gledati kaj bodo drugi rekli. Vsi skupaj se moramo žrtvovati za Boga in za svojo Cerkev.

Ali misliš da te argentinska izkušnja posebej zaznamuje? Da si zaradi tega, ker si bil rojen v Argentini, drugače dovzeten za probleme na Madagaskarju, kakor pa so drugi slovenski misijonarji, ki so prišli iz matične domovine?

Gotovo te to zaznamuje. Razmere niso povsod enake. Slovenski duhovniki niso nikoli hodili na štrajke ali na protivladne proteste. Mi v Argentini smo to delali, čeprav smo imeli vojaško diktaturo. Zavedali smo se, da se je treba osebno angažirati, včasih tudi politično, se jasno opredeliti in včasih to tudi jasno povedati. Tradicionalno slovenski odnos pa je bolj hlapčevski, pasiven. Komunizem jim ni dal nobene možnosti in ljudje niti niso bil navajeni kaj takega početi. Mi smo veliko šolskih dni preživeli na ulicah in včasih se je bilo treba tudi pretepsti s policaji. Glede tega je gotovo malo drugače. Tudi različen pogled na revščino imamo. Ni samo to, da se mora revežu dati miloščino, temveč je potrebno iskati pot, kako se bo skupaj prekoračilo revščino. Cilj je, da revež pride do svojega in da lahko ob tem dostojno živi. Rešitev ni v tem, da revežu, ki se ti je zasmilil v srce nekaj daš in s tem je tvoje delo opravljeno.

Kako je glede finančne pomoči, ki jo prejmeš od prijateljev misijonov?

Denar je pripomoček za naše delo. To ni čisto nič drugače, kakor je to v Sloveniji. Če nimaš strukture lahko lepo govoriš. To je, kot če bi jaz lepo govoril o Bogu, kako je dober, poslušalec je pa lačen. Samo sit človek lahko govori o dobroti Boga. Lačen malo težje. Tu vidim to temeljno povezavo med finančnim in duhovnim življenjem. Vsekakor, ni samo material, ampak material pripomore, da duh lahko živi. Če ni telo dobro, je tudi duh poškodovan.

Kdo ti pri tvojem delu največ pomaga? Od kje dobiš največ pomoči?

Največ mi pomaga župnija Žalna. Zahvala gre predvsem žalskemu župniku. Dobim pa pomoč tudi od drugje. Seveda pa sem berač tudi vsake tri leta, ko pridem v Slovenijo na dopust. Imam pa tudi nekaj ljudi v Franciji in v Švici, ki mi pomagajo. Nekaj dobim tudi iz Argentine. Največ denarja porabim za gradnje in za dispanzer. Potem pa so tu še kakšne naravne katastrofe, pri katerih je potrebno pomagati ljudem.

Ob tej priliki bi se rad zahvalil tudi vsem darovalcem, ki mi pomagajo, pa tudi vsej slovenski Cerkvi in slovenskemu narodu. Naj vam Bog poplača za žrtve, ki jih naredite. Vi nam sploh omogočite, da mi lahko delujemo. Velikokrat si prihranke, ki jih daste nam, odtrgate od svojih ust. Pa vendar s tem rešite kakšno življenje, pomagate ljudem, ali priskrbite kakšno opeko za zidavo božjega kraljestva.

Sedaj si na Madagaskarju že 22 let. Kako gledaš zdaj na to prehojeno pot?

V teh 22 letih se ni zgodilo nič takega, kar bi lahko dal na veliki zvon. Delam pač tisto, kar mislim da je prav, po svoji lastni vesti. Včasih se mi zdi, da gre kaj na bolje, včasih kaj na slabše. Včasih obupuješ, ko vidiš revščino, obup, pokvarjenost … Potem pa se vprašaš kam vse to vodi. Veliko pri term nazadovanju ima tudi politika, globalizacija … Včasih se zdi, da ljudi tukaj vse skupaj tišči v še večjo revščino, v večji pekel. Po eni strani smo veseli, po drugi strani se pa bojimo. Pa vendar upam, da bomo z Božjo pomočjo znali tudi to prenesti in dati upanje. To je moj optimizem in tudi moj pesimizem. Če bi bil še enkrat mlad in če bi vedel, kaj vse me čaka, se ne bi odločil še enkrat za to pot. Če pa ne bi vedel, kaj me čaka, pa bi rekel ja. Tu sem bil z veseljem in povratka ni. Vse kar je bilo, je bilo lepo. Pa najsi bo če sem ga kaj polomil ali pa ne. Skupaj z Edit Piaf bi lahko zapel: »Je ne regrette rien! Ni le bien, qu'on m'a fait, ni le mal …" (Pogovarjal se je M. Nared)

09. 10. 2009