Nekoč sem na severu otoka srečal fanta, ki je drugače doma le nekaj kilometrov od našega misijona. V te severne kraje je odšel služiti s trebuhom za kruhom. Star je bil kakšnih 16 let. Ob pogledu name, so se mu zalesketale oči. Spomnil se je bil svojih domačih krajev, staršev, sorodstva … Spomnil se je reke Matange in močvirnih riževih polj, ki ločujejo okoliške vasi.

Prinesel sem mu vonj po vlažni zemlji, ki ga je hranila od malega…

 

  »Kako so moji, so zdravi, živi?... Ne vem kako so. Tu raznašam oglje po mestu. Dobrega delodajalca imam. Ne morem iti še domov. Zaslužil bi rad še kaj denarja. Ničesar si ne privoščim. Kako so moji? Vse pogrešam. Povej!?« » Pa kaj ne dobiš nobenega pisma?« sem vprašal. »Nihče od mojih ne zna pisati, kdo naj mi piše?« »Pa jim ti napiši pismo, jim bom jaz nesel,« sem rekel. »Prav. Kje naj dobiva list in svinčnik?« Stopil sem v najbližjo trgovino in poprosil za list papirja in za svinčnik. Ko sem stopil ven na ulico, je fant že sedel na malem zidku in čakal. Prisedel sem in mu pomolil svinčnik in list. Debelo me je pogledal: »Saj boš ti pisal, jaz ne znam…« Napisala sva pismo, katerega sem odnesel in ga dal staršem. Kako velika ljubezen se je zrcalila v očeh mladeniča, kako velika želja po novicah o svojcih, pa je čakal na belca, ki je bil prišel 10000 kilometrov daleč, da bi lahko zvedel o svojih najdražjih! Belec mu je zapisoval njegove besede namenjene staršem, o tem, da je še živ, da je zdrav in o tem, kako jih pogreša. Isto sem moral prebrati pismo njegovim staršem … Samo 25 črk je potrebnih, da se premagajo razdalje, da ljudje objamejo, čeprav preko pisma…  

 

Takšnih ljudi je veliko, malo pa je belcev, ki si lahko vzamejo čas, da takšnim ljudem napišejo pismo…

 

Zakaj šola?
Šola je zaradi svoje pomembnosti pravica vseh. Ne gre samo za splošno razgledanost, tu je preprosto branje informacij, receptov, knjig, časopisov, za preprosto pisanje pisem. Ljudem je potrebno predstaviti in povedati, zakaj se pojavi jetika, potrebno jim je povedati, da to ni čarovnikova coprnija, ampak nesnaga; enako je z gobavostjo, z otroško paralizo. Ljudi je potrebno seznanjati s tem, kar je novega, z zdravili, higieno. To ni delo enega dneva, to je delo, ki zahteva leta, ki potrebuje generacije. To je delo, ki potrebuje šolo. Šola je le nadgradnja tradicije, je dopolnilo starega preizkušenega jedra, ki so ga razvili predniki preko stoletja starih življenjskih vzorcev.

Državne šole ne zadovoljujejo potreb, ki se porajajo. Cikloni so že pred leti potrgali pločevino s streh, tako da ob deževnih dneh zamaka. Nalivi in veter so omajali trdnost sten. Na klôpi, ki je narejena za dva, sedijo štirje učenci in jo počasi razmajejo. Cementna tla se zaradi slabe gradnje luščijo, da nastaja blato in prah, kjer se zadržujejo male podkožne bolhe, ki se imenujejo paraši. Žival živi v drobnem pesku in prahu ter se zarije pod kožo na nogi. Tam zaredi mladiče, da se ranica odebeli in napihne. Če ne pride do pravočasnega ukrepanja, do tega, da se z iglo izdolbe iz kože, se rana razpoči in mlade bolhe se napotijo v svet. Včasih imajo otroci noge polne ran.

Učitelji ne dobijo plač, zato se raje posvečajo svojim riževim poljem kakor poučevanju. Tržni dnevi so dnevi za zaslužek, za prekupčevanje tudi za učitelje, ne samo za trgovce in navadne ljudi. Učitelji so velikokrat tudi neizobraženi in brez tehničnih sredstev.

Velika vročina in lakota prikuje otoke v apatični mir, tako da učitelji nimajo težav z redom.

Šola bi lahko veliko naučila. Z vztrajnim delom, z zgledom.
Veliko dečkov odide še med šolskim letom od pouka. Odhajajo tudi po sto kilometrov daleč. V dveh  letih si bodo prislužili enega volička,da ga bodo imeli za poroko. Velikokrat se zgodi, da se fantje ob svoji vrnitvi zopet oglasijo pri nas, da bi v naših šolah za opismenjevanje dokončali tisto šolanje, ko se je ustavilo pred več leti. Želijo se naučiti računati, pisati, brati. Dekleta se po navadi ne vračajo v šole. Vrtinec življenja jih zanese v družinska gnezda, k možem, kjer nadaljujejo z vzgojo otrok, kjer poskrbijo za ognjišča in za sejanje riža. Nekatera dekleta se odločijo za »poklicno šolo« - za edino, ki obstaja v naših krajih: šiviljsko šolo pri sestrah.

 

70.000 ljudi (matanški okraj) vzgoji enega osnovnošolca! Od kod naj bodo zdravniki in babice (govorim o poklicih, ki so najnujnejši.), od kod? Najmanj 1.000 otrok bi moralo končati šolo, da od teh tisoč dobimo dva doktorja, tri babice, nekaj bolničarjev. Potrebna pa je šola, ki deluje. Potrebna je šola, kjer bo učitelj zjutraj na svojem delavnem mestu, kjer bodo v učilnicah table na zidu, kjer bodo klopi podpirale otroke pri pisanju in sedenju. Kjer bodo otroci sedeli v zavetju pred soncem in pred dežjem. Kjer bo imel učitelj kredo!

Šola za katero se trudimo naj bi postregla z čisto normalnim splošnim znanjem. Pisanje, branje, ...

V vasi in na področju našega misijona imamo šolo za opismenjevanje starejših. Sami naredimo učbenike (fotokopiramo) katere imamo za podlago za vaje. V učilnici sedijo tudi šestdesetletni starci. Veliko je mladeničev, pa tudi nekaj mladenk.

Matanški misijon je zgradil tudi višjo osnovno šolo v Mašijanaki. Je lesena, pa verndrle solidno grajena.

Najnovejši dosežek pa je lepa nova šola, katero smo zgradili s pomočjo dobrodelne prireditve Dar upanja. Več o novozgrajeni šoli: Nova šola

•  

#M. Nared