Če se ljudem približaš s srcem, v srcu tudi ostaneš.

Misijonsko delo je, čeprav velikokrat težko, nadvse pestro in zanimivo,  Vsak misijonar bi lahko povedal veliko zanimivega o svojem delovanju, o svojem življenju med preprostimi ljudi. Veliko pa je tudi zgodb, ki niso niti prijetne, niti vesele, pa so vendarle, in to zelo pogosto, tudi del misijonskega vsakdanjika. Čeprav je misijonski poklic predvsem duhovne narave - da pomaga ljudem spoznati pravo vero, tisto ki osvobaja in prinaša ljudem upanje (predvsem to je velikokrat potrebno!), pa je ob enem tudi dokaj "sveten" poklic. Misijonar mora velikokrat šele vzpostaviti osnovne pogoje za življenje, postaviti cerkev, hišo, kjer bo bival, najti vodo, ... Pomagati pa je potrebno tudi ljudem, kajti stiska je včasih zares huda in razlike med razvitimi in nerazvitimi velikokrat tako velike ...

 

Delo misijonarja je tako vedno več plastno. Eno je delo na duhovnem področju, drugo pa je delo na socialnem. Vse skupaj pa gre z roko v roki, kajti vera brez del je mrtva. Jakob bi rekel namesto mene takole: »Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: »Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del. (Jak 2, 15-18) Nemogoče je ugajati Bogu brez spoštovanja drugih ljudi, še posebej najbolj zapuščenih in potrebnih. Ve pa se tudi, katera je prva zapoved krščanstva. Temeljno za pojmovanje ljubezni v krščanstvu pa so dobra dela; konkretneje: spolnjevanje postave ljubezni. »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (1Jn 3,18)

Takšno delo za uboge spremlja tudi slovenske misijonarje in misijonarke širom po svetu, tudi na Madagaskarju. Njihovo oznanjevanje je še toliko bolj usmerjeno v socialno pomoč, ker živijo z ljudmi, ki nimajo toliko možnosti gospodarskega razvoja, kakor je to mogoče v naših krajih. Nesebično razdajanje oznanjevanja veselega oznanila zaobsega tudi gradnjo cest, mostov, dispanzerjev, šol, vodnjakov … Madagaskar je še vedno ena najrevnejših držav sveta. Plemenska ureditev ima krono v državi, v parlamentarni demokraciji, vendar je država emocionalni pojem, kakor je emocionalni pojem biti Malgaš. V svojem bistvu pa so vsi ljudje otroci samo svojega plemena in tistega, kar jim to pleme nudi. Plemena, ki so daleč od vzvodov oblasti, so tudi daleč od finančnih podpor, kontrole in blagostanja.

Misijonarji so tisti, ki hodijo z ljudmi vštric, ki z njimi jedo, z njimi spijo in delijo vsakodnevno življenje. Poznajo njihovo življenje, njihove stiske, njihovo srce. Velikokrat je lahko biti pameten in govoriti kaj vse bi se dalo in na kakšen način, ne ve pa se, kaj dejansko ljudje potrebujejo, kaj čutijo, kaj je lepo za njihov okus in kaj je dobro po njihovih merilih. To ve misijonar, ki »pije vodo iz reke Matange« kar pomeni, da je misijonar, čeprav bel, postal domačin.

Če se ljudem približaš s srcem, v srcu tudi ostaneš.

Misijonar je tisti, ki se z učenjem jezika navaja na nove navade na nov pogled na svet, na človeka. Čeprav so ljudje na nižji stopnji materialnega razvoja, pa znajo velikokrat pokazati večjo stopnjo strpnosti, zmernosti, upanja, potrpežljivosti, demokratičnosti, odkritosti… Misijonar je tisti, ki pozna oba svetova, razvitega in nerazvitega, pozna stisko lakote in pozna polne hladilnike, pozna veselje ob skodelici riža in pozna samomore ob preobloženi mizi evropskih velemest. Pozna delo vrača in drage evropske antibiotike. Misijonar pozna pasti obeh svetov. Z belcem in globalizacijo prihaja tudi želja po zaslužku, izkoriščanje za nizek denar, prodaja cenenih in pokvarjenih stvari… Potrebno je veliko modrosti, da se povzame tisto, ki je dobrodošlo. Misijonar zna vzpodbuditi ljudi, da se svojega upanja oklenejo, ga izrazijo in tudi poskušajo uresničiti. Velikokrat je potrebno le povezati ljudi, včasih jim je potrebno razložiti, kako kaj deluje. Veliko ljudi se boji novih stvari… Posoditi jim je potrebno orodje, jim dati zidarja…

Tako se velikokrat zgradijo vaški vodnjaki, ki preprečijo pogoste črevesne težave, s skupnimi močmi se popravi cesto, da se lahko ob času stiske z avtomobilom pride do zdravnika, s skupnimi močmi se lahko gradi ceste, po katerih je komunikacija hitrejša. V odročne kraje se lahko pripelje material za gradnjo šol, cerkva, dispanzerjev… Delo enega je težavno, zato je vedno potrebno delati s skupnimi močmi.

Misijonar pa je vsaj v strogem socialnem pomenu svojega dela vedno vezan na dobrotnike. Misijonar je podaljšana roka dobrih ljudi tukaj v Sloveniji. Od kje naj misijonar dobi denar za zdravila, s katerimi pomaga ljudem? Kje naj dobi denar za popravilo mostov? Kje naj dobi avtomobil, s katerim bo peljal bolnika v bolnišnico? S katerim denarjem bo kupil dojenčku, ki mu je umrla mama, mleko? Ves ta denar je iz Slovenije od dobrih ljudi. Tudi misijonar lahko brez Slovencev deluje samo s svojim upanjem. Denar gradi šole in kupuje zdravila. Denar gradi ceste in vodnjake. Misijonar je vedno le podaljšana roka dobrih ljudi tu v Sloveniji in misijonar se lahko ponaša le z svojimi dobrotniki in ne s sabo. Misijonar je most, ki združuje darežljivost na eni strani in upanje na drugi. Misijonarjeva roka prosi, kakor berač, brez sramu, ker ve, kako velike so potrebe. Kako naj me bo sram prositi za denar, če vem, da bom s tem rešil človeka? Ga pozdravil z zdravili? Plačal operacijo človeku, ki si jo sam ne more plačati? Plačal nafto in peljal bolnika v 30 kilometrov oddaljeno bolnišnico? Kupil otroku zvezke za v šolo? Ali samo oblekel norca? Kupil vitamine in zdravila proti glistam? Vse to pa pomagajo ljudje v domovini. Ljudje v Sloveniji. In povem tudi, da je v Sloveniji še vedno veliko dobrote. Preko misijonarjev slovenski ljudje nahranijo veliko ljudi, jim vsakodnevno pomagajo, zgradijo dispanzerje, šole… Tega ni malo. Slovenci imajo še vedno veliko srce za potrebe drugega. Veliko darujejo, veliko pomagajo. Verjetno pomagajo mnogo več, kakor pa mislijo in z njihovim denarjem je storjenega več, kakor mislijo. Misijonar je vedno v rokah tistih, ki so ga poslali, tistih, ki mu omogočajo, da lahko dela dobro. Misijonar je le podaljšana roka ljudi tukaj v Sloveniji. Slovenski misijonar je dobrota Slovencev.

Vemo, v enem dnevu se ne da storiti ničesar, niti v enem letu ne. Potrebno je zastaviti leta, darovati svoje življenje… Misijonar je prvi, ki upa z ljudmi, ki z njimi trpi in moli, z njimi prosi in vztraja… Misijonar je zaradi svoje vere in svojega upanja v boljši in lepši svet, v svet pravice, enakih možnosti pa tudi v svet usmiljenja, zapustil vse in stopil za gospodom med revne.

Med gobavce. Še vedno so med nami.

Med otroke pohabljenih udov, ki se plazijo po tleh kot gosenice, po kolenih in komolcih. Še so med nami.

Med jetičnike, ki jim bolezen iz pljuč privre na plano, razje jezik, ustnice in se odpravi proti očem in ušesom… Še so med nami.

Med ljudi, ki zlomljen prst zdravijo z čarovnikovo pomočjo, dokler v svojem obupu, ne potrkajo na naša vrata…

Med ljudi, ki ne znajo pisati pismo svojim staršem, da bi jih vprašali, če so zdravi, da bi jim povedali, da jih pogrešajo…

Dokler bo Slovenija vzgajala in podpirala slovenske misijonarje, bo tudi slovenski narod dober in velikodušen. Preko misijonarjev mnogokrat pisana črka evangelija preraste v kruh, ki nasiti mnoge!!

 ♦ M .Nared

 

Več o našem delu:

• Zdravstvo,
• O šolstvu,
• Matanga,