DOMOV

Vangaindrano

(Stran je še v delu)

Janez Mesec

Misijon v Vangaindrano je do nedavnega vodil Janez Mesec. Na Madagaskar je prišel novembra 1999. Najprej je deloval v Matangi. Poleg duhovniškega dela je gradil tudi lepe cerkve. Svoje novo delo v Vangaindrano je prevzel 2006.

V Vangaidrano pa dela tudi laiški misijonjar Tomaž Oblak. V misijone na Madagaskar je odšel 2008.

Malo zgodovine

Vangaindrano je center Slovenskega misijona na Madagaskarju. To je bila v zažetnih časih misijona izhodiščna točka za nastanek drugih okoliških misijonov: Matange, ranomene, Midongija, Manambondra in tudi Ankarane.

V Vangaidrano, ki je bil vedno pojmovan kot središče slovenskega misijona, je prišel stalni duhovnik novembra leta 1903, in sicer oče Leclercq. V Vangaindrano je bilo v tem času kakšen ducat belcev, predvsem kreolov. Oče Lasne mu je pripravil teren z nakupom zemljišča. Poudarja pa se, da ni bil preveč nadarjen za govorjenje jezika. 1906 je k njemu prišel na pomoč iz Alžirije še oče Miéville, vendar že 4. maja 1907 umrl in bil tudi pokopan v Vangaindrano. Prvi krst pa se omenja v letu 1904. Glede na okolje in pomanjkanje misijonarjev je bilo oznanjevanje omejeno le na večje centre in bližnjo okolico. Tako se prvi krsti v Ranomeni omenjajo v letu 1920, v Midungy 1938, v Manambondru 1935 in v Matangi 1937.

France Buh leta 1975 takole opisuje slovenski misijon: »Glavno mesto plemena Antešakov, ki žive na tem področju, je Vangaidrano. Tu že nad šestdeset let delujejo misijonarji in sestre. V bližini mesta je še pet ali šest postojank. V mestu sestre vodijo vrtec, osnovno šolo in gospodinjsko šolo z nad 600 učenci. Sestra Marija Pavlišič vodi dispanzer, ki dnevno potolaži od sto do dvesto bolnikov. Sestra Amanda peš, s kolesom ali avtom obiskuje kristjane po bližnjih vaseh, obenem pa poskrbi za namizne priboljške. Je izredna kuharica. Sester domačink je vsaj pet. Ena izmed njih opravlja lep del župnijskih poslov. Mladina se športno udejstvuje na prelepem dvorišču, delo Lovrenca Štanta; kulturno pa se hrani v udobnih prostorih novega župnišča, ki sta ga končno opremila Janez Puhan in Pepi Gider. V nadstropju ima vsak slovenski misijonar svojo sobo. Tu stanuje tudi mlad holandski misijonar, ki je prišel za tri leta in se bo posebno posvečal mladini v vsej škofiji, zlasti kmečki mladini. ( Misijonar Buh med nami, v: KM, 1975/11, 412–414.)